Pomoč akupresure
Pri karpalnem sindromu si lahko težave olajšate tudi s stimulacijo akupresurnih točk, s čimer sprostite tetive in mišice, povezane z zapestjem, kar prispeva k učinkovitejši in manj boleči uporabi prstov. Medtem ko izvajate akupresurno stimulacijo, lahko za večji učinek krožite z zapestjem. Ni vam treba uporabiti vseh naštetih točk, izberete lahko le eno ali dve in se jima posvetite, kadar imate čas in voljo.
O sindromu karpalnega kanala govorimo, kadar pride do utesnitve središčnega živca (mediani ali živec medianus) v zapestnem prehodu ene ali, navadno z manjšo intenzivnostjo, tudi druge roke. Skozi omenjeni kanal, ki je ozek in neraztegljiv, teče devet mišičnih tetiv, upogibalk prstov, ki so ovite v tetivne ovojnice, pa tudi živci in žile. Precej gneče je torej, in če se pojavi pritisk na omenjeni mediani živec – ki je odgovoren za prenos informacij o občutku in motoriki prvih treh prstov (palca, kazalca in sredinca) do možganov, zaznava dražljaje na dlani (dotik, toplo in hladno) ter omogoča t. i. pincetni prijem (pisanje, prijemanje) –, nastopijo težave.
Mravljinčenje, odrevenelost, bolečine
Simptomi se začnejo z mravljinčenjem v prstih, ki se lahko širi tudi na dlan ter naprej do komolca in rame. Mravljinčenju se pridružijo bolečine v zapestju, pekoči občutki, odrevenelost …, in ker se to sprva najintenzivneje pojavlja ponoči, postane zaradi nenaspanosti človekovo življenje zares precej naporno.
Če se v tej fazi bolezni še ne ukrepa, se sčasoma tudi zmanjšata gibljivost in moč v rokah ter poslabša občutek pri dotiku. Ko začno človeku stvari nenadzorovano padati iz rok ter palec postane okoren in nefunkcionalen, je jasno, da je stvar resnično že zelo resna.
Sindrom karpalnega kanala pogosteje prizadene ženske (razmerje ženske : moški je po nekaterih podatkih 3 : 1, po drugih pa 4 : 1), najpogosteje se pojavlja med 30. in 60. letom starosti, z vrhuncem med 45. in 54. letom. Skoraj polovica vseh primerov je posledica poklicnih oziroma delovnih obremenitev.
Različni in ne vedno razložljivi razlogi
Vzroki za sindrom karpalnega kanala so, kot pravijo različni medicinski viri, precej pogosto idiopatske narave, to pomeni, da se jih preprosto ne da natančno ugotoviti ali razložiti. Nekateri raziskovalci obolenje na podlagi novejših raziskav pripisujejo (tudi) dednosti, drugi se bolj nagibajo k prevladujočemu vplivu zunanjih dejavnikov. Kakorkoli, stroka vzroke deli v nekaj prevladujočih skupin, pri čemer velja opozoriti, da se tveganje še povečuje, kadar se prepletejo dejavniki iz več različnih skupin:
- vnetja, travme oz. poškodbe, tumorji, anatomske anomalije in podobno;
- revmatoidni artritis, putika, osteoartritis …:
- anatomske posebnosti zapestnega prehoda (ožji kot po navadi);
- nosečnost, menopavza, diabetes, bolezni ščitnice, povečana telesna teža, kajenje, alkoholizem …;
- domača opravila (npr. pletenje) in prostočasne aktivnosti (npr. kegljanje);
- dejavniki delovnega okolja, in sicer ponavljajoči se gibi, delo z vibracijskimi stroji, prisilni položaji in drža zgornjih okončin, težaško delo oz. uporaba moči, mraz …
Škodljive delovne obremenitve
Med bolj ogrožene poklice so nekoč spadali predvsem šoferji, frizerke, delavci za tekočim trakom in podobno, pa glasbeniki, kolesarji in športniki, tem pa so se v novejšem času seveda pridružili tudi vsi tisti, ki pogosto in veliko delajo z računalniško miško.
V publikaciji Centra za medicino dela ZVD, objavljeni pred slabim desetletjem, med drugim opisujejo dejavnike tveganja za razvoj sindroma karpalnega kanala pri delu:
- ponavljajoči se gibi prstov, zapestja ali roke (več kot 10 gibov na minuto v zapestju oz. več kot 200 gibov prstov na minuto);
- neugodni položaji prstov, zapestja ali roke (pincetni prijem, več kot 25-stopinjski nagib zapestja navzdol, zasuk zapestja za več kot 10 stopinj);
- delo s predmeti, težjimi od 3 kg, ali pritisk na površino z enako silo;
- izpostavljenost rok vibracijam;
- delo s hladnimi predmeti oziroma orodji, delo z rokami v hladni vodi;
- neposreden pritisk na karpalni kanal.
Posledice dela z računalniško miško
Med potencialnimi vzroki za razvoj sindroma karpalnega kanala posebej opozarjajo tudi na številne nevarnosti oziroma nepravilnosti pri tipkanju, delu z miško in podobnih aktivnostih:
- pri delu za računalnikom vsak pomik glave naprej za 2,5 centimetra podvoji obremenitev vratne hrbtenice in mišičja;
- štiri ure dela z miško zmanjšajo moč stiska rok za od 18 pa vse do 60 odstotkov;
- pretirana in kumulativna uporaba (okrog 12 tisoč udarcev po tipkah na uro v delovnem dnevu pomeni uporabo sile 25 ton);
- dolgotrajni in neprekinjeni prisilni položaj zapestnega sklepa (med delom je zvit navzgor in vstran).
Če torej vsak dan, pa naj si bo v delovnem ali prostem času, veliko ur preživite za računalnikom, vsekakor upoštevajte nekaj preventivnih nasvetov: če se le da, zmanjšajte količino dela z računalnikom oziroma računalniško miško; po tipkah udarjajte z najmanjšo možno močjo, miško držite ohlapno; delovno okolje ustrezno prilagodite (ergonomski stol za pokončno sedenje, podloga za zapestje, tako da je pri delu dlan v ravnini podlakti …) in zapestja nikoli ne naslanjajte na rob mize; vsakih 60 minut naredite vsaj petminutni premor; redno izvajajte raztezne vaje za roke, vrat in ramena, tudi med delom; če med delom za računalnikom občutite bolečine v rokah, vratu ali ramenih, nujno za nekaj časa prekinite delo.
Če še ni prehudo, si lahko pomagamo tudi sami
Na operacijo karpalnega kanala se čaka več mesecev (v povprečju 270 dni), imajo pa včasih nekatere ustanove in koncesionarji tudi krajše čakalne dobe, saj ZZZS za zdravljenje sindroma karpalnega kanala občasno razpiše in financira dodatne operacije. Če se odločite za samoplačniško storitev, vas (kar smo ugotavljali z brskanjem po cenikih različnih ponudnikov) operacija stane od 300 do 450 evrov.
Pri prvih znakih sindroma karpalnega kanala si (še) lahko vsaj malo pomagamo tudi sami. Za začetek se je treba izogniti ali vsaj zmanjšati vsa tista opravila, ki so razlog za naše težave. Obremenjujoče aktivnosti je treba redno prekinjati za nekaj minut in med počitkom nežno razgibavati zapestja (pa tudi vrat in rame) ter raztegovati palca, pomagate si lahko tudi s stiskanjem protistresne žogice ali vrtenjem kitajskih jeklenih kroglic. Bolečine lajšajo tudi obkladki, ki jih je treba na boleče zapestje za okrog deset minut polagati večkrat na dan, pri tem naj bi bili boljši in učinkovitejši topli.
Med številnimi nasveti za lajšanje sindroma karpalnega kanala najdete še uporabo mazila iz arnike in (vsestranske) šentjanževke, uživanje lanenih semen oziroma olja in kurkume, ananasa (encim bromelain namreč zmanjšuje vnetja in bolečine), od prehranskih dodatkov pa magnezija in vitamina B6. Na spletu najdete še več navodil za različne vrste vadbe oziroma razgibavanja, ki naj bi vam pomagale pri sindromu karpalnega kanala, toda če so mravljinčenje, odrevenelost in bolečine že precej izraziti, bo obisk zdravnika, najverjetneje vas bodo poslali k fiziatru, vendarle najboljša odločitev.
Predvsem zato, da ta s podrobnim pregledom razišče možne vzroke za bolezen in s preiskavo EMG (elektromiografija), s katero se izmeri hitrost prevajanja impulza po živcu, ugotovi stopnjo prizadetosti in svetuje najprimernejšo obliko zdravljenja. Pomagata lahko že fizioterapija, po potrebi kombinirana z laserjem in globinskim segrevanjem (diatermija), ter tesno povitje (bandaža) zapestja. Zdravniki pogosto priporočajo tudi opornico za zapestje (ta je samoplačniška in stane, glede na kakovost, od 20 do 50 evrov), ki se uporablja zlasti ponoči, da se prepreči upogibanje zapestja, pa tudi pri tistih dnevnih opravilih, ki obremenjujejo zapestje. Če so bolečine že precej izrazite, lahko zdravnik predpiše tudi protivnetna zdravila ali injekcijo kortikosteroida (blokada). Pri približno 40 odstotkih obolelih s sindromom karpalnega kanala pa je potrebno kirurško zdravljenje, torej operacija, s katero se sprosti mediani živec.
Okrevanje po operaciji traja približno eno leto
Poseg v lokalni anesteziji traja približno petnajst minut in praviloma ni boleč ter ne terja bivanja v bolnišnici. Okoli pet odstotkov (eden od dvajsetih) ljudi je občutljivih za kirurgijo roke in pri njih se lahko po operaciji pojavijo oteklina, bolečina in otrdelost operirane roke, kar je treba lajšati s primernimi razgibalnimi vajami. Roka naj bi bila po treh tednih primerna za lahka opravila, po mesecu dni (toliko časa praviloma tudi traja bolniški stalež) za težja in za težka v dobrih dveh mesecih. Zmanjšana moč v prstih, občasno mravljinčenje in boleča brazgotina so lahko prisotni še več mesecev, če okrevanje teče brez zapletov, v približno enem letu postopno izzvenijo. Redko, a žal se zgodi, se zaradi prehudih poškodb medianega živca občutek za dotik tudi po operaciji ne povrne v celoti.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
