V peticiji je pisalo, da naj bi ministrstvo za zdravje dalo v javno razpravo izhodišča zakona o dopolnilnih, tradicionalnih in alternativnih metodah zdravljenja, diagnostike in rehabilitacije, s katerim naj bi nekatere zdravilske metode postale izključno domena zdravnikov. »Če ta zakon v parlamentu sprejmejo, bo hkrati nehal veljati zakon o zdravilstvu, vi pa boste ostali brez zdravilskih storitev in pravice do takega načina zdravljenja, kot ga želite,« so zapisali avtorji peticije. Sestavek je sprožil kar nekaj preplaha, skrbi, ne nazadnje tudi jeze, negodovanja, predvsem pa ogromno zmede. Zato smo s pomočjo različnih sogovornikov, ki jih tovrstni zakon zadeva, poskusili razjasniti situacijo in hkrati ugotoviti, kaj jih skrbi in kako naj bi bilo področje zdravilstva pri nas urejeno.
Kot je povedal naš sogovornik, ki se na področje dobro spozna, je pot do sprejetja zakona še dolga, kajti v peticiji omenjen osnutek so v resnici šele izhodišča zakona, ki jih najdemo tudi na strani ministrstva za zdravstvo (MZ). »To je zavajajoče, ker se predstavlja, kot da gre vse v roke zdravnikom. Pa ni res. Ta izhodišča samo skušajo stanje v Sloveniji urediti enakopravno z ureditvijo v drugih državah v EU. Pri nas je že deset let zahtevana minimalna zdravstvena izobrazba oziroma opravljen nacionalni preizkus iz zdravstvenih vsebin na stopnji srednje zdravstvene šole za opravljanje zdravilstva, ki pa ga večina zdravilcev nima in ga preprosto ignorira. In potem ti ljudje funkcijsko ne ločijo delovanja notranjih organov, ki pa jih vseeno 'zdravijo', celo postavljajo diagnoze, predpisujejo različne preparate, kadar pa kje naredijo napako, kar je pogosto, se izgovorijo na 'lastno odgovornost' uporabnika teh storitev. Kar ni prav. Če se nekdo 'igra' z mojim zdravjem, mora biti za to tudi odgovoren. Na primer: zdravnik, ki ima specializacijo kiropraktike, bo prepoznal težave lokomotornega sistema in bo prej vedel, kdaj je manipulacija mogoča in kdaj ne. Zdravilec, ki se gre kiropraktiko na podlagi dvotedenskega tečaja, pa lahko naredi hudo in trajno poškodbo, kar pričajo tudi primeri iz prakse. Podobno je s homeopatijo, osteopatijo itd. Vedno moramo najprej misliti na varnost uporabnika teh storitev,« je poudaril.
Preurejeni zakon naj bi ustvaril red na trgu, vzpostavil regulacijo in kontrolo nad izvajalci ter metodami, predvsem za večjo zaščito nas uporabnikov. »Da se torej ne bi več pojavljali prodajalci drobljenih kamnov, ki zdravijo raka za nekaj tisoč evrov (ker ga ne), da ne bo več mahanja z rokami in izganjanja prekletstva, ki je povzročilo bolezen ... Smisel je izvajati kredibilne metode, ki učinkovito in brez stranskih učinkov pripomorejo k odpravi ali izboljšanju bolezni ter jih bodo uporabljali preverjeni in registrirani zdravniki, zdravstveni delavci, nemedicinsko izobraženi laiki z dodatnimi specialnimi znanji iz svojega področja in z vsaj minimalnim znanjem konvencionalne medicine.«
Zdravniki ne bodo več izgubljali licence!
»Praksa in zgodovina sta pokazali, da je na trgu veliko šarlatanov in zaslužkarjev, ki jim država (razen civilnega prava) nič ne more, tudi ob hudih napakah s tragičnim koncem. Slabost zakona, ki še velja, je, da je zdravniku odvzeta svobodna izbira metode zdravljenja. Tega ni nikjer na svetu, zagotovo pa ni tega nikjer v Evropi. Zakon celo zapoveduje, da so določene komplementarne metode rezervirane zgolj za zdravnike, po drugi strani pa jim drug zakon grozi z odvzemom zdravniške licence, če bi te metode uporabljali.« Izhodišča novega zakona bolje urejajo status zdravnikov in zdravstvenih delavcev, ki želijo izvajati tudi nekonvencionalne metode zdravljenja. Ima pa predlog tudi slabo stran. »Predlagana izhodišča iz zakonodajnega urejanja izločajo okoli 20.000 ljudi, ki se ukvarjajo z zdravilstvom in niso zdravniki. Torej vse druge metode zdravilstva odriva nazaj med storitvene dejavnosti, kjer je zdravilstvo že bilo pred sprejetjem še veljavnega zakona o zdravilstvu,« je v predlogih in pripombah na okvirna izhodišča zapisalo Združenje za integrativno medicino Slovenije. V tem pogledu izhodišča predlaganega zakona ta del zdravilcev potiskajo na margino družbe, uporabnike pa ponovno izpostavljajo nevarnosti zlorab in izkoriščanja, so še poudarili.
Kriteriji za varno delovanje zdravilcev
»Sam si želim, da bi imel možnost s svojim zdravnikom predebatirati vse možnosti zdravljenja in da bi se moj zdravnik odločil, katera od mogočih metod bi mi lahko dodatno pomagala. Se pravi, pri močnem glavobolu bi zdravnik na podlagi vseh preiskav, izvidov, in če ne gre za resno bolezen, ponudil možnost osteopatije, akupunkture, zdravil ali pač česa drugega. Razložil bi mi prednosti in slabosti določenega zdravljenja, sam pa bi se potem na podlagi tega odločil, kaj bi vzel kot osnovo in kaj kot morebitno pomoč. Take sisteme po svetu že poznajo, recimo v Izraelu, delno pa tudi v Švici in Nemčiji, kjer imajo celo univerzitetne bolnišnice z integrativno medicino, Charite Berlin na primer, pa vrsto univerzitetnih bolnišnic z integrativno onkologijo. Pri njih lahko zdravnik zdravi s čimer koli, kar je dokazano uspešno. Samo pri nas smo še svetlobna leta od take ureditve,« je zaključil naš sogovornik.
Špela Peternelj: Ne razumem, zakaj takšno razburjenje
Špela Peternelj, dr.med., specialistka družinske medicine in homeopatinja.
»Prebrala sem peticijo in pravzaprav ne razumem, zakaj sploh razburjenje. Avtorica peticije je pozivala, 'prosim, podpišite, če vam je alternativa kdaj pomagala'. Po elektronski pošti in družabnih omrežjih pa so krožili pozivi k podpisu peticije s trditvami, 'da si bodo zdravniki uzurpirali alternativno medicino'; 'da bo na tisoče brezposelnih zdravilcev'; 'vaši dolgoletni zdravilci bodo morali zapreti ordinacije' in podobne zavajajoče informacije. Iz peticije, elektronskih sporočil in komentarjev je razvidno, da večina sploh ni prebrala Okvirnih izhodišč za zakon o dopolnilnih, tradicionalnih in alternativnih oblikah diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije. Okvirna izhodišča so dobro pripravljena. V njih je predvideno, da bo novi zakon uredil izvajanje tistih metod zdravljenja za zdravnike, ki so že sedaj pridržane le za zdravnike (akupunktura, homeopatija, osteopatija in kiropraktika). Navedene so še antropozofska medicina, tradicionalna kitajska medicina in indijska tradicionalna medicina, ampak bodo pridržane za zdravnike le v tistem delu, ki se nanaša na diagnostiko in zdravljenje, saj ju smejo izvajati le zdravniki. Uredilo naj bi se tudi izvajanje medicinske hipnoze in manualne medicine. Vse našteto bodo lahko počeli le za to usposobljeni zdravniki oziroma zdravstveni delavci. Te zdravstvene storitve bodo samoplačniške, le stroški akupunkture kot protibolečinske terapije bodo, kot je tudi sedaj, plačani iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. S sprejetjem tega zakona se bodo končno črtale določbe zakona o zdravniški službi, da se zdravnikom, ki imajo dodatna znanja in zdravijo tudi s temi metodami zdravljenja, odvzame oziroma ne podeli zdravniška licenca, kar je glede homeopatije predlagala že zdravniška zbornica. Ministrstvo za zdravje je upoštevalo predlog in pripravilo izhodišča, saj je Slovenija še vedno edina država članica EU, ki zdravniku odvzame ali ne podeli zdravniške licence, če zdravi s homeopatijo.«
Sanja Lončar: Svetlobna leta daleč od ureditve zdravstva, kot ga imajo drugje v EU
Sanja Lončar, vodja projekta Skupaj za zdravje človeka in narave.
»Nekatere zdravilske tehnike se lahko 'dodajo' na obstoječo podlago medicinskega znanja in jih zdravniki lahko usvojijo in začnejo uporabljati. Manualne tehnike, fitoterapija, prehranska terapija so zagotovo nujna nadgradnje znanja, če želi zdravnik svojim bolnikom ponuditi celostnejšo oskrbo. Pri nekaterih tehnikah pa to preprosto ni izvedljivo, ker je ravno simptomatski in materialistično zastavljen način razmišljanja, ki predstavlja glavno doktrino naše medicine, ovira, da bi bili zdravniki sposobni dojeti tehnike, ki izhajajo iz drugačne paradigme. Tu mislim na vse tehnike, ki vplivajo na zdravje z urejanjem energijskih pretokov, z informacijami, valovanji in drugimi materialno težje merljivimi prejemi. Nešteto je primerov, da tudi te tehnike učinkujejo. Medicina jih še ne priznava, želi pa imeti monopol, da se edina lahko z njimi ukvarja? Na to lahko rečem le, da nas vsak poskus odkrivanja 'tople vode' na tem področju v Sloveniji le oddaljuje od že obstoječih in delujočih normativov, ki jih Evropa že dolgo pozna in izvaja na zadovoljstvo zavarovancev. Zakaj gredo lahko moji prijatelji v Avstriji na stroške zavarovalnice k naturopatu, homeopatu, antropozofskemu zdravniku ali zdravniku kitajske tradicionalne medicine, v Sloveniji pa smo še svetlobna leta daleč od takšne ureditve? Zakaj vam bo zdravnik v Franciji z veseljem predlagal, kako se lahko lotite težave na alopatski, homeopatski, fitoterapevtski ali manualni način, pri nas pa zavračanje alopatskega pristopa jemljemo, kot da je bolnik zavrnil zdravljenje? Mnogim monopolom smo se v Sloveniji že odrekli zavoljo razvoja. Monopol alopatske medicine je eden zadnjih v vrsti, ki se, s predlogi, kakršen je ta, vztrajno upira sprejetju realnosti, da svet ni takšen, kot je bil pred 50 leti.«
Erika Brajnik: S takšnimi predlogi zakona si zapiramo pot v svetovnem dogajanju
Erika Brajnik, naturopatinja, predsednica Združenja naturopatov Slovenije, evropska predstavnica v Svetovni naturopatski federaciji.
»Kot je zapisano v peticiji, ki ima že več kot 10.000 podpisnikov, so alternative vede zdravljenja v porastu po vsem svetu, tako med zdravstvenimi delavci kot med drugimi operaterji, ki delamo na področju dobrega počutja. Slovenija si s takšnimi predlogi zakona zapira pot v svetovnem dogajanju. Zato je pripombe na predlog zakona slovensko ministrstvo prejelo tudi s strani Svetovne naturopatske federacije, Evropskega naturopatskega združenja, o dogajanju v Sloveniji pa je bila obveščena tudi Svetovna zdravstvena organizacija. Podpisniki peticije si želimo, da bi nas zakon ščitil, zato nasprotujemo ukinitvi zakona o zdravilstvu. Ne nasprotujemo dejstvu, da bi lahko zdravniki izvajali alternativne metode zdravljenja, moti nas pa, da bi lahko to počeli samo oni. V tem primeru gre za politično restrikcijo, ki grobo osiromaši tradicionalne metode zdravljenja. Na predlagan način ministrstvo zagotovo ne bo rešilo dela na črno in šarlatanom še vedno pušča prosto pot. Kdor pa ima ustrezno izobrazbo, si želi, da bi ga zakon ščitil, ker dobro dela. Moja naturopatska šola Saeka je svetovno priznana in zadošča minimalnim standardom SZO glede ur študija (1500). Upam, da bo dialog z ministrstvom stekel in da bomo s skupnimi močmi uredili dober zakon o zdravilstvu, kot ga imajo v Nemčiji, Čilu, Švici in drugod po svetu.«
Darinka Strmole: Terapevt mora biti izkušen!
Darinka Strmole, dr. med. in bioresonančna terapevtka.
»Veseli me, da se je zakonodajalec končno ozrl na ureditve in prakse na področju zdravilstva, kot jih imajo v drugih evropskih državah. Težko pričakovana izhodišča za zakon prinašajo nekaj pozitivnih sprememb, predvsem kar se tiče položaja zdravnikov in zdravstvenih delavcev, ki poleg svoje medicinske prakse izvajajo ali pa bi želeli izvajati tudi zdravljenje, ki izhaja iz nekonvencionalnih metod. Zdravniki bi ga torej lahko izvajali, ne da bi jim grozil odvzem zdravniške licence (kot jim po sedanji zakonodaji), njihovo usposobljenost pa bi preverjala zdravniška zbornica. Dokument opredeljuje metode KAM, ki bi jih lahko izvajali samo zdravniki z dodatnimi znanji, to so akupunktura, homeopatija, kiropraktika, osteopatija, antropozofska medicina, ajurvedska medicina, tradicionalna kitajska medicina. Medicinsko hipnozo bi lahko izvajali samo zdravniki in specialisti klinične psihologije z ustreznimi dodatnimi znanji. Manualne tehnike in kraniosakralne metode pa samo zdravniki in fizioterapevti z ustreznimi dodatnimi znanji. Preostale metode bi lahko izvajali kot storitveno dejavnost. Kaj to pomeni? Tudi neusposobljeni ali samooklicani terapevti? V Sloveniji ni prav veliko zdravnikov, ki smo se izobraževali na področju dopolnilnih, tradicionalnih in alternativnih metod zdravljenja. Spomladi 2017 je ministrstvo za zdravje končno začelo izdajati zdravilske licence terapevtom, ki so že pred leti vložili dokazila o svoji usposobljenosti za opravljanje določene zdravilske metode po sedanjem zakonu. Prav bi bilo, da bi urejanje na področju zdravilstva nadaljevali v smeri uveljavljanja tega zakona v celoti, z ustanovitvijo zdravilske zbornice kot pooblaščenca za nadzor in urejanje na tem področju in z dopolnitvami zakonodaje, ki jih zahteva čas in narekujejo dosedanje izkušnje. Zelo pozdravljam spodbujanje zdravnikov k izobraževanju v tradicionalnih metodah zdravljenja. Prepričana sem, da širše ko gledamo na zdravje in zdravljenje, bolj ko bomo povezovali različna znanja in načine, bolj bomo uspešni pri ohranjanju zdravja in zdravljenju bolezni.«
Vesna Forštnerič Lesjak: Potrebujemo zdravilsko zbornico!
Vesna Forštnerič Lesjak, mag. farm., Sekcija za antropozofsko medicino Slovenije.
»Peticija je zaokrožila povsem upravičeno, saj bi bila ukinitev zdravilstva pri nas krivična tako do izvajalcev zdravilstva kot do pacientov, ki si tovrstnega zdravljenja želijo. Namesto da bi se vzpostavila zdravilska zbornica, ki je v zakonih zapisana že vrsto let, vendar do njene vzpostavitve in izvajanja njenih nalog še do danes ni prišlo, ter bi zagotavljala regulativo in nadzor nad zdravilci v praksi (vpis v evidence, minimalno znanje iz zdravstvenih vsebin, določanje kazenske odgovornosti za škodo bolniku itd.), želijo sedaj zdravilstvo predati v roke izključno zdravnikom. V tem pogledu gremo iz enega ekstrema k drugemu, saj smo vrsto let miže dopuščali številne napake v zvezi z zdravilstvom in zavajanjem ljudi, zdravniki pa se s tem področjem niso smeli ukvarjati, saj sta jim grozila izguba licence in javni linč. Sedaj pa želimo naenkrat drug ekstrem – vse drugo ukiniti in zdravilce preganjati, zdravnik pa bo novi 'mesija' tudi na tem področju. Seveda se strinjam, da dobijo zdravniki svobodo, da lahko delujejo brez groženj na tem področju, vendar zdravilstvo ni enako zdravstvu. Zdravilstvo je umetnost, za katero je lahko marsikdo nadarjen in tudi izredno dobro usposobljen, ne da nosi zdravniško titulo. Nov osnutek zakona prinaša nevarnost, da se bodo zdravilci morali skrivati pod gospodarskim tržnim sektorjem, kar pomeni, da ponovno ne bo pravega nadzora. Sama zato predlagam vzpostavitev zdravilske zbornice, ki bi regulirala in nadzorovala to področje, sočasno pa bi ozaveščala bolnike.«
Maria Ana Kolman: Imamo dobre in slabe zdravnike ter tudi dobre in slabe zdravilce
Maria Ana Kolman, strokovnjakinja za sibirsko fitomedicino.
»Dejstvo je, da obstajajo dobri in slabi zdravniki ter tudi dobri in slabi zdravilci. Delovanje slabih zdravnikov in zdravilcev zelo škodi bolnikom. Popolnoma nepomembno je, ali se bolnik pozdravi z metodami klasične medicine ali metodami komplementarne medicine – pomemben je učinek in pri tem ne bi smel biti ogrožen niti zdravnik niti zdravilec. Glavni problem je namreč, da si bolnik svojemu lečečemu zdravniku ne upa povedati, da se vzporedno zdravi tudi pri zdravilcu. Tako zdravilce prav uradna medicina potiska v ilegalo, kjer se dogajajo tudi oblike zdravljenja, ki nikakor niso v skladu z etičnimi načeli. Problem bi bil rešljiv zelo preprosto: vsak zdravilec bi moral voditi kartoteko slehernega bolnika in jo posredovati bolnikovemu lečečemu zdravniku. Ta bi jo moral proučiti in podati mnenje o rezultatih vzporednega zdravljenja. Tako bi sami od sebe odpadli šarlatani, bolnik bi imel podporo pri izbranem zdravljenju, če bi bil učinek, zdravnik bi pridobil zaupanje bolnika in zelo hitro bi se vzpostavil red v cehu zdravilcev. Ostali bi pač le tisti, katerih delo ima dober učinek pri zdravljenju.«
Kako je to področje urejeno v nekaterih drugih evropskih državah (povzeto iz Okvirnih izhodišč za zakon o dopolnilnih, tradicionalnih in alternativnih oblikah diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije):
Francija
V Franciji ni posebnega zakona, ki bi urejal te metode zdravljenja. Ker lahko v skladu z zakonom zdravijo le zdravniki, tudi te metode izvajajo le zdravniki. Akupunktura je priznana kot zdravniška metoda zdravljenja od leta 1950, homeopatija leta 1965. Februarja 1997 pa je Francosko zdravniško združenje (Ordre National de Médecins) predlagalo, da se podiplomsko izobraževanje iz homeopatije uvede na vseh medicinskih fakultetah ter pridobi diplomo, ki bi jo združenje tudi uradno priznalo. Prav tako je predlagalo, da se na dodiplomskem medicinskem študiju poskrbi za uvedbo homeopatije v redni program študija. Imajo dve javni bolnišnici v Parizu (Hôpital St. Jacques in Hôpital St. Luc), kjer je možno tudi homeopatsko zdravljenje. Po podatkih iz leta 2011 izvaja homeopatijo približno 5500 zdravnikov. Delno se stroški za homeopatska zdravila povrnejo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Nekatere zasebne zavarovalnice krijejo stroške homeopatskega zdravljenja. Kiropraktika je od leta 2011 urejena z ministrskim odlokom, izvajajo jo lahko zdravniki, babice, fizioterapevti in medicinske sestre, a tisti, ki niso zdravniki, le, če je diagnozo postavil zdravnik.
Nemčija
V Nemčiji so že leta 1976 (posredno) uzakonili pluralizem različnih metod v medicini, kot so homeopatija, antropozofija in fitoterapija. Zdravnik lahko pri zdravljenju uporablja poleg konvencionalne medicine tudi tradicionalne, alternativne in dopolnilne metode zdravljenja, za katere meni, da so za bolnika najustreznejše in je zanje usposobljen. Zdravilce, ki niso zdravniki, ureja poseben zakon iz leta 1939. Ti morajo pridobiti dovoljenje.
Belgija
V Belgiji uporabljajo izraz »metode nekonvencionalne medicine«. Leta 1999 je belgijski parlament sprejel zakon o priznanju štirih metod, in sicer homeopatije, akupunkture, kiropraktike, osteopatije. Priznane so kot dodatna zdravniška kvalifikacija. Izvajajo jih le zdravniki in zobozdravniki. Nekatere zasebne zavarovalnice krijejo stroške homeopatskega zdravljenja. Stroški za homeopatska zdravila se delno povrnejo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Več zanimivih vsebin pa lahko najdete v tekoči številki revije Zarja.
