Novice Svet24

Arhiv Svet24

Nacionalni plan je izjemnega pomena, saj pomeni jasno strategijo, kako se lotiti problematike naraščajočega števila ljudi z demenco; bolnikom in svojcem bi izboljšal kakovost življenja, stroki pa omogočil kakovostno delo. Poznavalci ocenjujejo, da je v Sloveniji kar 32.000 ljudi, ki trpijo za posledicami demence, v naslednjih 20 letih pa naj bi se to število podvojilo.

Za vsakim obolelim so trije ljudje, ki so zaradi bolezni prizadeti – pretežno gre za svojce, ki v skrbi za takega posameznika praviloma izgorevajo. Slovenska težava je, da nimamo razvitih mrež pomoči na domu. Tu smo najšibkejši. Zakaj? Preprost odgovor poda Štefanija Lukič Zlobec, predsednica Slovenskega združenja za pomoč pri demenci Spominčica: »Ker se o tem ni razmišljalo.«

Odgovor ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc v mednarodni publikaciji Dementia in Europe temu pritrjuje: »Veliko problemov je še nerešenih, ker nas je staranje prebivalstva ujelo nepripravljene.«

Za bolnika z demenco se skrbi v povprečju od deset do petnajst let, kar pomeni, da gre z vidika javnega zdravstva za eno najdražjih bolezni, za veliko ekonomsko in socialno breme družbe. Zato bi morala biti demenca ena od prioritet javnega zdravstva.

KAJ JE DEMENCA?

Bolezen najbolje opišejo besede Jaše L. Zlobca: »Je tisto, ko ne veš: ne kdo si, ne kje si, ne kdo so ljudje okoli tebe.« Demenca pa ni samo izguba spomina. Pomembni so prvi znaki demence, ki jih je pogosto težko prepoznati, to so postopna izguba spomina, težave pri govorjenju (iskanje pravih besed), osebnostne in vedenjske spremembe, upad intelektualnih funkcij, težave pri vsakodnevnih opravilih, pri krajevni in časovni orientaciji, iskanje, prestavljanje in izgubljanje stvari, neskončno ponavljanje enih in istih vprašanj, spremembe čustvovanja in vedenja, zapiranje vase in izogibanje družbi. Tudi družinski zdravniki v kratko odmerjenem času na pacienta pogosto spregledajo prve znake demence, zato je toliko bolj pomembno, da so ljudje ozaveščeni, da vedo, da lahko zdravniku natanko opišejo znake bolezni.

Arhiv

Bolnik postopoma psihično in telesno propada in je v zadnjem stadiju demence popolnoma odvisen od pomoči drugih. Demenca ni normalen pojav staranja, res pa je, da staranje pri vseh ljudeh v možganih povzroča spremembe, zaradi katerih starejši nekoliko izgubijo spomin in se niso zmožni več hitro učiti in prilagajati. Zgodnje odkrivanje bolezni je izjemno pomembno, saj so zdravila, ki so predpisana v zgodnejši fazi bolezni, bolj učinkovita. Sicer pa zdravila za demenco ni, od leta 2003 na trgu celo ni bilo nobenega novega zdravila, niti poskusnega.

Najbolj pogosta oblika demence je Alzheimerjeva bolezen, največje tveganje za nastanek bolezni pa je starost. Pred 60. letom za Alzheimerjevo demenco zboli le odstotek ljudi, pred 60. do 80. letom že 20 odstotkov ljudi, med 90-letniki pa je bolnih že polovica.

Vendar nas Štefanija L. Zlobec, predsednica zelo aktivnega združenja Spominčica, opozori, da lahko demenca prizadene tudi mlade pri 33 ali 45 letih.

NA DIAGNOZO ČAKAJO TRI LETA

Facebook

Zelo pomembna je hitro postavljena diagnoza – ki jo lahko postavi samo specialist psihiater ali nevrolog. Hitra diagnostika je pomembna zaradi zdravil, saj na začetku bolezni zdravila bolje učinkujejo, in zaradi vedenja, kaj je z osebo narobe. Če ima bolnik diagnozo demenca, se družba do njega drugače obnaša. Pri nas je ta proces zaradi pomanjkanja strokovnjakov in zato dolgih čakalnih dob preveč dolgotrajen – traja cela tri ali štiri leta!

Tako ni redek pojav, ko so o demenci premalo ali skoraj nič poučeni celo socialni ali zdravstveni delavci. »Ljudje nam potožijo o marsičem. Med drugim je bil nedavno primer, ko je komisija z zavoda za zdravstveno zavarovanje na domu preverjala, ali je starostnik upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo. Gospoda, ki je že dve leti priklenjen na posteljo in sam nič ne zmore, je ta uslužbenka spraševala: ali sami jeste, ali sami kuhate, si perete …? Na vsa vprašanja je gospod odgovoril pritrdilno. Uslužbenka je nato po njegovih odgovorih sodeč napisala, da pač ni upravičen do ničesar. To so realni problemi,« pove Lukič Zlobčeva.

Bolniki z demenco so zelo hitro nesamostojni, nevarni sebi in drugim (pozabijo na prižgan likalnik, zakurijo, poseben primer so vozniki). Najboljše zanje je, da ostanejo čim dlje v domači oskrbi. »Tako je najbolj humano in najceneje. Zato je treba razvijati pomoč na domu, jo okrepiti, pri čemer vidim veliko priložnost za mlade brezposelne, saj se na tem področju obeta mnogo delovnih mest. Na Škotskem za pet milijonov prebivalcev na takih projektih dela tisoč ljudi, pri nas morda deset.Potrebovali bomo več socialnih servisov in služb – ne samo za razvažanje hrane starostnikom, treba jih je tudi nahraniti, peljati na sprehod, se z njimi družiti,« našteva Štefanija L. Zlobec in opozarja, da bolniki z demenco dobro čutijo; pomembno je, da delamo z njimi prijazno, ljubeče, blago, saj razumejo dotik, govorico telesa.

Govoriti je treba počasi in razumljivo – če boste rekli: prinesi časopis in kozarec, je že preveč zapleteno. »Dobro je, da se o bolezni vedno več govori in piše, zato se komunikacija in odnos do oseb z demenco vseeno izboljšujeta,« optimistično zaključi sogovornica. Pomembno je tudi, da je o bolezni izobraženih čim več javnih uslužbencev – policisti, osebje v bolnišnicah, gasilci, trgovci, uradniki v bankah, na poštah.