Sicer se je stanje v dvanajstih letih, odkar je ta odnos popisala v svoji knjigi Spregledana razmerja, rahlo izboljšalo, vendar se s tem nikakor ne moremo hvaliti. »Kot uporabnica na določenih področjih opažam rahle premike, na primer da se zdravnik predstavi in ti da roko, da obstajajo zdravniki, ki se potrudijo in ti vse razložijo. Vendar je v slovenski medicini tako, da višje so zdravniki na strokovni oziroma hierarhični lestvici, manj poudarka dajo človeškemu odnosu in komuniciranju,« pravi Uletova.
Na obrobju bolj prijazni?
Nemalokrat se pojavljajo tudi primerjave med medicinskim osebjem iz ljubljanskega kliničnega centra in osebjem drugih bolnišnic po Sloveniji. Ljudje zdravstvene ustanove z obrobja Slovenije praviloma dojemajo kot bolj prijazne, »bolj človeške«. Kot pojasnjuje Uletova, gre za že omenjeno hierarhijo. »Ljubljana je na tej lestvici najvišje, obenem pa v manjših krajih zdravniki še opravljajo funkcijo tistega, h kateremu lahko ljudje pridejo po pomoč. Predpostavljam, da je zadovoljstvo zdravnikov v manjših krajih večje. V večjih mestih pa se medicina zapira sama vase. Na splošno je medicina zelo zaprta veda in po mojem mnenju bi se morala bolj povezovati z družboslovnimi vedami, kot sta sociologija in psihologija.«
Izkušnja mamice na pediatrični kliniki
»Na pediatrični stanje ni rožnato, o marsičem bi lahko spregovorila. Toda tisto, kar starše najbolj prizadene, je odnos nekaterih sester in zdravnikov. Pošiljajo te ven, kot da si samo obiskovalec, ne pa starš otroka. Zelo so me motile besede sester, da to pač ni hotel. A zaradi ljudi v bolnišnici je moj otrok še živ. Tako da si ne upam preveč kritizirati, ker nikoli ne vem, kdaj jih bom spet potrebovala.«
Kaj torej delamo v Sloveniji narobe? Uletova, ki je dodobra proučevala tudi učni načrt študija medicine, je ugotovila, da je ta usmerjen predvsem v tehnično, manj pa v človeško plat. »Ravno prejšnji teden sem govorila z mlajšim kolegom, ki je šel v Anglijo kot specializant. Po enem letu dela tam ugotavlja, da ne gre za posebne razlike v tehnični opremljenosti med Slovenijo in Anglijo, ampak je velika razlika v pristopu k bolniku – tam je načelo in zahteva, da se na vsaki stopnji bolniku zelo natančno pojasnijo postopki in ga na tak način opremijo, da potem lažje skrbi zase in upravlja s svojo boleznijo. Človeška plat je pri nas zanemarjena. Z ozadjem, ki je povezano z boleznijo, predvsem z negativnimi čustvi, se pri nas ne dela.«
Ljudje želimo človečnost
Po raziskavah slovenskega javnega mnenja je zdravje kot vrednota na vodilnem mestu, prav tako ljudje še vedno zelo zaupajo zdravnikom. Vendar so analize pokazale, da je to zaupanje bolj posledica tega, da se ljudje bojijo nezaupati. Če torej zdravnikom ne bi zaupali, bi že vnaprej dvomili o obvladanju svoje bolezni. »Torej so pacienti primorani zaupati – zato tako velika stopnja zaupanja v zdravnike,« razlaga Mirjana Ule.
Ljudje si želimo v zdravniku najti ne samo strokovno kompetentno osebo, temveč tudi človečnost. »Zdravniki na drugi strani napačno predpostavljajo, da če bodo s človeškim odnosom pristopili do bolnika, jih bo to čustveno obremenilo. Prav nasprotno! Tuje raziskave namreč kažejo, da sindrom izgorelosti na delovnem mestu ni rezultat tega, da se medicinsko osebje čustveno vpleta v stanje bolnika, ampak da je izgorelost bolj posledica takšnega nevpletanja. Čustveno vpletanje pomeni, da nato tudi čutiš zadovoljstvo, ko je pacientu dobro, da si oddahneš, ko si ta oddahne, da pravzaprav čutiš smisel svojega početja. Nevpletanje oziroma ukvarjanje zgolj s tehnično medicino pa prej pomeni izgubo smisla, obremenitev, utrujenost, izčrpanost.«
