Ob bližajočem se dnevu Slovenske vojske, ki ga obeležujemo 14. maja, smo se pogovarjali s podpolkovnikom Žigom Pretnarjem, ki je svojo bogato vojaško kariero začel z vpisom na elitno ameriško vojaško univerzo West Point, po vrnitvi v domovino pa je najprej postal poveljnik pehotnega voda v 10. Bataljonu, kasneje pribočnik Generalštaba in vodja programov I. nadaljevalne stopnje v Centru vojaških šol SV.
Po podiplomskem študiju na Command and General Staff College v Fort Leavenworthu je najprej prevzel vodenje osebnega štaba Poveljnika sil, nato pa se je za tri leta odpravil na nalogo v mednarodno vojaško poveljstvo (SHAPE) v Mons v Belgiji. Trenutno je poveljnik 10. Pehotnega polka.
Vaša vojaška kariera je izjemna. Kaj je pa bil prvoten navdih, ki vas je pripeljal do odločitve, da boste svojo kariero gradili v vojski?
Pripadam generaciji, ki je v otroštvu doživela osamosvojitveno vojno, kar je nedvomno pustilo pečat. V družini je bila vojaška tematika vedno na neki način prisotna – tako preko staršev in starih staršev kot tudi dejstva, da sem odraščal v neposredni bližini vojašnice na Bohinjski Beli. Hitro sem spoznal, kar nas zgodovina nenehno opozarja, da mir nikakor ni samoumeven.
Vsekakor drži, da mir, ena največjih vrednot, ni več samoumeven, kar nam tudi kaže varnostna situacija po svetu in v bližini, ki se res zelo spreminja. Za uspešno zagotavljanje nacionalne varnosti je pomembno imeti sodobno vojaško organizacijo. Kakšne so pa tiste osebne lastnosti, ki jih mora imeti dober vojak?
Gre za vrednote, ki nas združujejo, definirajo in nam kažejo smer v življenju - tovarištvo, solidarnost, domoljubje, predanost, lojalnost in pogum. To so tudi vrednote, ki predstavljajo naše osebne in poklicne smernice. Prav iz njih pa črpamo tudi notranjo moč. Kot vojak namreč sprejmeš, da nisi v službi osem ur dnevno, pač pa po teh istih načelih vodiš svoje življenje, vzgajaš družino, živiš v skupnosti in na ta način živiš celostno. Naš namen ni »hoditi v službo«, temveč izvajati svoje poslanstvo.
Šolali ste se na elitni ameriški vojaški akademiji, kar so verjetno sanje vsakega bodočega vojaka. Kako pa se ameriške prakse razlikujejo od vojaških praks doma?
Osebno me je najmočneje zaznamovala ravno vojaška akademija v ZDA. Ta je namreč do podrobnosti uglašena in naravnana tako, da iz civilista v štirih letih izdela častnika. To pa naredi celostno - tako na kognitivni, fizični kot tudi vojaško-strokovni domeni z izrazitim poudarkom na moralni komponenti. Tam sem ugotovil, da ima popolnoma vsaka stvar, vsaka podrobnost, naj se zdi še tako banalna, svoj smisel in pomen. Štiri leta šolanja so se gradila kot mozaik tisočerih kock, kjer je vsaka kocka druge barve in oblike, skupaj pa sestavijo celoto.
V svoji karieri sem izkusil tako posebnosti slovenskega vojaškega šolskega sistema, kot tudi imel priložnost uporabiti dobre prakse iz zavezništva, predvsem ZDA. Pri delu v šolstvu se je kot ključno izkazalo, da je potrebno druge sisteme razumeti in ne kopirati. Včasih nam lahko dobre izkušnje iz tujine rahlo zameglijo slovensko realnost in njeno edinstvenost. Uspeš lahko šele takrat, ko učinkovito sinhroniziraš te posebnosti z dobrimi tujimi praksami.
Deležni ste bili ogromno šolanja in usposabljanja. Kaj je bilo najbolj zahtevno in kaj vam je najbolj pomagalo na karierni poti?
Vsekakor so zelo zahtevna vojaška šolanja – od akademije, štabnega (Maneuver Captains Career Course) do višjega štabnega šolanja (Command and Genereal Staff College), kjer sem se poleg rednega študija lotil še magistrskega dela iz vojaških znanosti in umetnosti. Največji pečat mi je pustila ravno akademija, saj predstavlja ključni mejnik v mojem osebnem in profesionalnem razvoju.
Katera pa so naredila največji vtis?
V preizkušanju fizičnih in psihičnih sposobnosti se mi je najgloblje v spomin vtisnil tečaj Ranger, kjer je vsaka minuta slehernega dne izziv in test preizkušanja lastnih meja. Na tem tečaju dodobra spoznaš samega sebe in ugotoviš svoj potencial, ki se skriva daleč preko meja vzdržnega. Namen tečaja ni samo preživetje v težkih pogojih, temveč aktivno vodenje izvidniških enot v izrednih razmerah, ob kroničnem pomanjkanju osnovnih dobrin, kot so hrana, voda, spanec, udobje, vse to pa še spremlja pretiravanje s stresorji. Tečaj Ranger je najboljši približek delovanja v kriznih oziroma vojnih razmerah.
Imate veliko izkušnje iz misij. Usposabljanja se najbrž precej razlikujejo od dejanskega služenja na misiji. Kako ste pridobljeno znanje prenesli na teren? In ali ste bili deležni kakšnih posebnih psihičnih priprav na služenje misije?
Vojaki smo prvi, ki si srčno želimo, da bi na tem svetu večno vladal mir, istočasno pa smo zavezani narodu in domovini, da smo vsak trenutek pripravljeni na vojno. Delovanje na mednarodnih misijah predstavlja skupek vsega naučenega, vseh izkušenj in vseh usposabljanj. Kot poveljnik nosiš dodatno odgovornost do svojih soborcev, da jih najprej na misijo pripraviš, nato odpelješ na krizno območje, jih tam vodiš in narediš vse, kar je v tvoji moči, da jih tudi varno pripelješ nazaj domov. Vsaka misija ima svoje značilnosti in okoliščine. Pred vsako je daljše obdobje priprav – tako taktičnih, kot tudi fizičnih in psihičnih. So pa te odvisne od vrste in lokacije misije. Vedno se trudimo, da vsako enoto pripravimo, kar se da celostno in kakovostno, ker so tveganja enostavno previsoka in ni prostora za napake. Slovenske pripadnice in pripadniki so na operacijah in misijah v tujini izredno cenjeni.
Kako bi v enem stavku navdušili mlade za poklic vojaka?
Pogum se začne s prvim korakom. Stopi iz povprečja in postani vse, kar si lahko. Izkoristi ves svoj potencial ter dokaži sebi in svetu, da si boljši, močnejši in pripadaš elitni skupini ljudi z jasnim in plemenitim ciljem.
