Med njegovimi največjimi dosežki so seveda vloga Chica v Veličastnih sedem (1960), bil je komunist v Wilderjevi politični satiri Ena, dva, tri in Dr. Lessing v Benignijevem filmu Življenje je lepo (1997).
Horst Werner Buchholz se je rodil 4. decembra 1933 v Berlini materi Marii Hasenkamp. Svojega biološkega očeta ni nikoli spoznal, kmalu po rojstvu pa se ga je odrekla še mama in ga prepustila krušnim staršem, Fritzu in Anni Nowak v Neukollnu. Njegova mama se je 1938 poročila s čevljarjem Hugom Buchholzem in Horsta vzela nazaj k sebi in mu dala nov priimek. 1941 se je rodila še njegova polsestra Heidi. Ta mu je pozneje dala vzdevek Hotte, ki se ga je držal do konca življenja. Med vojno so ga deportirali v otroški kamp v Šleziji, v Berlin pa se je vrnil šele 1946.
Na odrih že kot otrok
Po vrnitvi je nadaljeval tudi s šolanjem, ki ga je prekinila druga svetovna vojna, ob tem pa se je preživljal s priložnostnimi deli. Z igro se je prvič srečal v šolski predstavi Spletka in ljubezen, kjer so ga opazili producenti predstave Dreimaderlhaus v Metropol Theatru in ga uporabili kot otroškega statista. Tam je aprila 1947 nastopil tudi v Kastnerjevem Emil in detektivi. 1948 je dobil tudi svojo prvo glavno vlogo v predstavi Splav Meduze v Hebbel Theatru. Od takrat naprej je še ne polnoleten že delal v zahodnem Berlinu in sinhroniziral filme in radijske igre. 1950 je dokončno obesil šolo na klin, da bi se v celoti posvetil igralstvu. Ker je moral vsak dan prečkati mejo iz vzhodnega v zahodni Berlin, se je 1951 spet preselil k svojim krušnim staršem, tam je začel tudi hoditi na ure igre pri Marlise Ludwig, znani nemški igralki. Do leta 1955 je nastopil v številnih odrskih igrah v Schlosspark Theatru, Schiller Theatru, Vagante Theatru in Eksperimentalnem odru britanskega centra.
Prvi filmi in nagrade
1952 je prvič nastopil tudi na velikem platnu in sicer kot statist – v Die Spur Leads nach Berlin je igral mladeniča v radijskem stolpu. Ko je posnel četrti film, Kautnerjev Nebo brez zvezd (1955), je dobil tudi Srebrno filmsko nagrado za najboljšega mladega igralca. Drama iz 1956, Die Halbstarken, je z glavno vlogo prinesla tudi preboj med prepoznavne nemške igralce. Ob njem je nastopila tudi Karin Baal. Sledil je Endstazion Liebe (1958), ki je prav tako postal hit, Buchholz pa je v očeh gledalcev postal nemška različica Jamesa Deana. Lik nemirnega upornega mladeniča mu je bil pisan na koži in Buchholz je nepričakovano postal idol mladih tako v vzhodni kot zahodni Nemčiji. 1957 je posnel tudi film Monpti z Romy Schneider v glavni vlogi.
Leta 1958 se je Buchholz poročil s francosko igralko Myriam Bru, s katero sta se spoznala na snemanju italijansko-francoskega filma Vstajenje po predlogi Leva Tolstoja. Še pred tem je za film Priznanje povzpetnika Felixa Krulla (1957) dobil nemško televizijsko nagrado Bambi, ki mu je prinesla tudi mednarodno prepoznavnost. Sledil je še film Mokri asfalt (1958), potem pa je v Veliki Britaniji posnel tudi svoj angleški prvenec, Tiger Bay s Hayley Mills, za vlogo pa je dobil vrsto pohval kritikov. Millsova je pozneje priznala, da se je med snemanjem na smrt zaljubila v nemškega igralca in doživela bridko razočaranje, ko mu je ekipa pripravila zaročno zabavo.
Veličastnih sedem in Ena, dva, tri
Istega leta je debitiral tudi na Broadwayu v New Yorku v igri Cherie. Leto zatem je posnel svoj zadnji nemško govoreči film, Ladja mrtvecev. Od takrat naprej je Buchholz, ki je gladko govoril šest jezikov, delal večinoma v ZDA, Franciji, Italiji in Veliki Britaniji. 1960 in 1961 je nastopil v dveh hollywoodskih filmih, prvi je bil seveda legendarni Veličastnih sedem, adaptacija Sedmih samurajev (1954) Akire Kurosave, skupaj z Yulom Brynnerjem, Steveom McQueenom, Charlesom Bronsonom in Jamesom Coburnom. Z Billyjem Wilderjem je potem v Nemčiji posnel komedijo o hladni vojni, Ena, dva tri (1961). Film je po padcu berlinskega zidu dobil kultni status (med snemanjem se je težko ponesrečil z avtomobilom), 1961 pa je na svoj seznam dodal tudi romantično dramo Fanny, kjer je igral skupaj z Leslie Caron in Maruiceom Chevalierjem. Čeprav so bili ti filmi posneti v Mehiki, Nemčiji in Franciji, so bile to hollywoodske produkcije in Buchholz se je stalno nastanil v Los Angelesu. Ameriško občinstvo ga je zelo dobro sprejelo, vendar je nekaj zamujenih priložnosti njegovo kariero obrnilo navzdol. Zaradi natrpanega urnika je tako moral odkloniti vlogo Tonyja v Zgodbi z zahodne strani (1961) in lik Sherifa Alija v Lawrenceu Arabskem (1962), to vlogo je potem dobil Omar Sharif. Namesto tega so ga na platnu gledali v Devet ur do Rame (1963) in Prazno platno (1963) z Bette Davis, posnet v Italiji. Na Broadwayu je 1963 zaigral tudi predstavi Andorra, ki pa ni bila dolgo na sporedu.
Ne špageti vesternom
Na priporočilo svojega agenta je zavrnil glavno vlogo v špageti vesternu Za pest dolarjev (1964), ki je med zvezde izstrelil Clinta Eastwooda, igral pa je naslovno vlogo v mednarodni produkciji Veličastna pustolovščina Marca Pola skupaj z Anthonyjem Quinnom, ki je igral Kublai Kana. 1965 so ga gledali v evropski vohunski komediji Naš človek iz Istanbula (skupaj s Klausom Kinskim) in še v eni evropski koprodukciji, Johnny Banco. Mladi upornik (1967) je bil film o Miguelu de Cervantesu, kjer je zaigrala tudi Gina Lollobrigida, povabljen pa je bil tudi v Ura Thomasa Dannyja (1968).
Sledili so še filmi Astragal (1969), Kako, kdaj in s kom (1969), Golobica ne sme leteti (1970) in Odrešenik (1971). Istega leta se je vrnil v Hollywood in posnel Veliki valček, kjer je igral Johanna Straussa. V drugi polovici sedemdesetih se je posvetil tudi nemški televiziji in nastopil v številnih serijah. Na velikem platnu je bil od tega obdobja naprej prisoten le še v stranskih vlogah, med drugim v Pobesnele čebele (1976), Napad na Entebbe (1976) s Charlesom Bronsonom in serija Neverjetni kapitan Nemo (1978). Gostoval je tudi v serijah Loganov beg, Otok fantazij, Charlijevi angelčki in Kako je bil osvojen divji zahod. Vidnejše vloge je imel v drami Ženske v bolnišnici in mini seriji Victor Charlie kliče Lima Sierra.
Iz pekla do zmage (1979) je bil evropski vojni film o šestih prijateljih, ki se borijo na različnih straneh v drugi svetovni vojni, igral je skupaj z Georgeom Peppaardom, Georgeom Hamiltonom in Anny Duperey. Stransko vlogo je dobil še v Avalanche Expressu (1979) z Leejem Marvinom v glavni vlogi. Za nameček je pri 49 letih dobil eno od glavnih vlog v erotičnem filmu Afrodita (1981). Ena zadnjih velikih vlog je bila v britanski pustolovščini Sahara (1983), skupaj z Brooke Shields, Johnom Millsom in Johnom Rhys-Daviesom. Med epizodnimi vlogami je v tem času vskočila tudi nemška krimi serija Derrick.
Doktor z ugankami
V osemdesetih in devetdesetih je večinoma nastopal v nemških produkcijah, tu in tam je skočil tudi nazaj v Hollywood. Bil je glavni igralec v protivojnem filmu In violine so nehale igrati (1989) in stranski v Beg iz raja (1990). Pojavil se je tudi v prisiljenem nadaljevanju Iron Eagle III (1992), odlično pa je odigral nacističnega zdravnika Dr. Lessinga v z Oskarjem nagrajenem Benignijevem filmu Življenje je lepo (1997). Njegove zadnje vloge so bile Otroški rop v Riu (1998), Svetlejše od Lune (2000) in Sredina življenja (2003).
Z ženo Myriam Bru sta imela dva otroka, Christopherja, ki je prav tako igralec in hčerko Beatrice, ki živi v Kaliforniji v sikhovski veri pod imenom Simran Kaur. Leta 2000 je Buchholz v intervjuju za Bunte povedal, da sta imela z Myriam lep in stabilen zakon, njen osrednji prostor je bil Pariz, njegov pa Berlin. V istem intervjuju je Buchholz omenil tudi svojo biseksualnost, ki jo je pozneje v svojem dokumentarcu Horst Buchholz…moj očka (2005) potrdil tudi njegov sin Christopher.
Horst Buchholz je umrl nenadoma 3. marca 2003 v bolnišnici Charite v Berlinu za posledicami pljučnice, ki se je razvila po operaciji zlomljenega kolka. Star je bil 69 let. Njegove posmrtne ostanke so pokopali v Berlinu na pokopališču Friedhof. Njegovo nedokončano biografijo sta potem ob pomoči mame Myriam 2005 izdala oba otroka. Buchholz je bil na primer 19-krat na naslovnici nemške pop revije Bravo in 10-krat tudi na posterju. Čeprav je bil nemško-danskega rodu, je igral različne narodnosti – v Veličastnih sedem je bil Mehičan, v Nebu brez zvezd Rus, v Tiger Bayu pa poljski mornar. Med njegovimi neuspelimi projekti je bila Igra z zvezdami (1981), astrološka oddaja na nemški televiziji, ki je bila odpovedana po samo petih epizodah.
