Kot partner de Funesa, koleričnega igralca s tisoč obrazi, je bil Bourvil njegovo nasprotje – miren, vedno dobro razpoložen in zelo prepričljiv. Žal sta dva velikana francoskega filma posnela skupaj le dve legendarni komediji – Naivnež (1965) in Velika avantura (1967), enega najbolj gledanih francoskih filmov nasploh.
Andre Robert Raimbourg se je rodil 27. julija 1917 kot drugi otrok na kmetiji v Normandiji. Očeta Alberta so vpoklicali v francosko vojsko med prvo svetovno vojno, umrl pa je 1918 kot ena od številnih žrtev španske gripe. Mama Eugenie se je 1921 vnovič poročila s Josephom Menardom in preselila na kmetijo v vasico Bourville, od koder je bila tudi doma. Bourvilov starejši brat Rene je bil oftalmolog, imel pa je še eno pravo sestro Denise, ki se je rodila po očetovi smrti.
Šola, kmetija, zabavljaštvo
Mladi Andre je bil nadpovprečno inteligenten otrok in je šolo izdeloval z odliko. Pričakovano bi moral naslediti kmetijo, a se je proti koncu šolanja v deški šoli v Doudevilleu že začel pripravljati na učiteljski poklic. Vseeno mu strogi red v internatu ni bil všeč in je dodatno šolanje prekinil po dveh letih in se vrnil domov. V sebi je odkril talent za nastopanje in petje ter nastopal kot zabavljač na lokalnih sejmih, družinskih proslavah in srečanjih. Kmalu se ga je prijel vzdevek Fernandel iz Normandije. Družina je večkrat hodila na tržnico v Fontaine-le-Dun, osrednje mesto okrožja, kjer je Bourvil našel svojo novo priložnost v orkestru, kjer je igral harmoniko in rog. Na igranju na neki veselici je spoznal svojo bodočo ženo Jeanne, katere oče je bil vodja lokalne tovarne sladkorja.
Ob igranju v orkestru je bil tudi pripravnik v lokalni pekarni, 1936 pa se je zaposlil kot pek v Rouenu. Tam je v cirkusu gledal predstavo slavnega Fernandela in takrat se je odločil, da bo šel po njegovi poti. Takoj za tem je postal profesionalni vojak, kjer je igral v vojaškem orkestru v Parizu in s svojimi štosi navduševal ostale vojake. Na predlog kolegov je 1938 pod psevdonimom Andrel za pariški radio zapel pesem Ignace in dobil nagrado 300 frankov.
Preprost kmečki lik za začetek
Ko je 1940 Francija kapitulirala, je opravljal različna mala dela v Parizu, hkrati pa je nadaljeval svojo glasbeno kariero v radijskih skečih, v kabarejih in klubih. Njegovo oponašanje Fernandela ni več vžgalo, zato je ustvaril nov lik naivnega kmeta z lasmi, počesanimi naprej, širokimi hlačami in prekratkim jopičem. Bilo je leto 1942 in rodil se je Bourvil. Ime po domači vasici je izbral, da ne bi prišlo do zamenjav, ker je bil njegov bratranec, Lucien Raimbourg, prav tako del zabavljaškega posla.
1943 se je poročil z Jeanne, s katero sta imela dva otroka, Dominiquea, ki je bil kriminalist in Phillippea, ki je bil profesor na ekonomije na Sorboni. Po poroki se je mladi par preselil v podstrešno stanovanje v vzhodnem delu Pariza, kjer je ostal do 1947. Sestavljal je nov repertoar skečev in pesmi in nastopal s svojim prijateljem Etiennom Lorinom. Pesem Les Crayons mu je prinesla velik uspeh, ko je z njo 1945 nastopil v filmu Obešenčeva kmetija, filmu Jeana Drevillea.
Potrebno bo nekaj novega
V povojnem obdobju je šla njegova kariera smešnega kmeta počasi navzdol in nastop v rodni Normandiji, ko so ga gledalci izžvižgali zaradi tega, ker so se prepoznali v njegovih skečih, ga je opomnil, da si najde drugačno podobo. Več se je posvetil operetam, skupaj s svojo prijateljico pevko in igralko Pierrette Bruno, s katero je prekinil odnose, ko je javnost izvedela, da imata afero.
V času igranja in nastopanja kot zabavljaški kmet je posnel kar nekaj filmov s podobnimi liki. Po spoznanju med rojaki, da je vloga zabavljača iz kmečkega okolja je 1956 posnel odličen film Prečkanje Pariza, kjer je za vlogo nezaposlenega možakarja na črnem trgu v času okupacije dobil nagrado na Beneškem filmskem festivalu.
Do svoje prezgodnje smrti 1970 je izmenično snemal komedije in resne filme. V komedijah je večinoma igral preproste ljudi, rahlo naivne in neumne like, ki so prišli najbolj do izraza prav nasproti machiavellističnega De Funesa.
Od komedijanta do resnega igralca in nazaj
1963 je srečal Jean-Pierra Mockyja, s katerim je posnel film Smešni župljan, vlogo je pred tem zavrnil Fernandel. Na presenečenje vseh je film postal velika uspešnica. Z Mockyjem je potem posnel še tri filme in malo pred smrtjo je povedal, da ima šest najljubših filmov: Prečkanje Pariza, Rdeči krog, njegov predzadnji film in vse štiri filme z Mockyjem.
"Vsi možje so krivi. Rodijo se nedolžni, ampak ne ostane tako." (citat iz Rdečega kroga)
Nastopal je tudi v številnih resnih vlogah kot na primer Božična jelka (1969), kjer pomaga fantu, ki je zbolel za levkemijo pri njegovi strasti do volkov. Tudi tu igra podobno preprosto kot v komedijah, kar pa ne moremo reči za Ogledalo z dvema obrazoma (1958) z Michele Morgan, kjer je v igranju hudobnega manipulativnega človeka praktično neprepoznaven. Tudi v filmski interpretaciji Hugojevih Nesrečnikov iz istega leta in nenazadnje v Rdečem krogu kot policijski komisarju, je bil Bourvil daleč od preprostega človeka, v filmu Fortunat (1960) pa celo potoči solzo.
Stran od odrskih luči
1955, ko je bil že uspešen in premožen, je na podeželju v Montainvilleu zahodno od Pariza kupil zemljišče in užival v vrtnarjenju in družinskem življenju. Blišč in pozornost javnosti sta ga motila, vseeno pa je bil le lučaj stran od studijev Parizu. Bourvil je veljal za zelo uglajenega, prijaznega in dostopnega človeka, ki je veliko bral. Prijateljeval je s filozofom Jean-Paulom Sartreom, govoril je angleško in špansko, v sinhronizaciji filmov v angleščino je svoje like sinhroniziral sam.
Med snemanjem filma Les Cracks poleti 1967, ki govori o izumitelju kolesa, ki beži pred upniki, je padel s kolesom in se poškodoval. Med zdravljenjem v bolnišnici je želel, da mu odstranijo cisto v ušesu, ki ga je motila že dve leti. Zdravniki so jo izrezali, histološki pregled pa je pokazal, da gre za diseminirani plazmacitom, znan tudi kot Kahlerjeva bolezen, tumor limfocitov. Bourvil se je odločil, da ne bo govoril o svoji bolezni, namesto tega je želel pokazati, da je na vrhu svoje moči in je posnel film Peta, četrti in zadnji film, ki je prišel v kinematografe 1970. Od januarja do aprila 1970 je snemal Rdeči krog z Melvilleom, v filmu pa so nastopili še Alain Delon in Yves Montand. Na koncu filma je bil prvič podpisan kot Andre Bourvil. Da bi skril svojo bolezen, je aprila napovedal tudi svojo vrnitev na pevske odre, kjer je nazadnje nastopil pred skoraj 20 leti.
Do konca je skrival bolezen
Junija 1970 se je lotil snemanja filma Atlantski zid, kjer je bil že hudo bolan. Režiser Marce Camus mu je skušal pomagati tudi tako, da je večino prizorov posnel sede. Za kratko se Boruvil pojavi tudi v filmu Bum (1970), kjer je imel že tako nerazločen glas zaradi kemoterapije, da so ga morali sinhronizirati z drugim igralcem.
Njegova večletna agonija se je končala 23. septembra 1970 v krogu svoje družine v stanovanju v Parizu. Rdeči krog in Atlantski zid sta prišla na filmska platna po njegovi smrti in bila zelo uspešna, Bum pa je bil na novo zmontiran in izdan, sicer iz drugih razlogov, šele 1975. Bourvil je pokopan v vasici Montainville, kjer je imel posestvo. Njegova žena Jeanne je umrla januarja 1985 v prometni nesreči, ko je šla iz Pariza obiskati Bourvilov grob.
Nedokončani projekti
Bourvilova smrt pri samo 53 letih je prekinila številne projekte, v katerih je imel namen sodelovati. Peti film z Mockyjem, pa tretjo komedijo z Louisom de Funesom, Zabloda mogočnih, kjer ga je potem nadomestil Yves Montand. Z de Funesom bi morala zaigrati tudi na odru v igri Pogodba.
Dediščina preprostega in genialnega fanta s podeželja za francoski film je velikanska. Skupaj z Fernandelom, de Funeso in Gabinom je eden od igralcev, ki ga je videlo največ gledalcev – med 1945 in 1970 v četrtstoletni karieri ta številka znaša kar 205 milijonov, na vrhu je seveda Velika avantura (1966), ki jo je videlo 17,27 milijona ljudi.
