19-letni Tim Marovt iz Slovenskih Konjic je mladenič, poln pozitivne energije, neverjeten motivator in strasten športnik. Njegovo vzpenjajočo se smučarsko kariero je pri dvanajstih letih prekinila nenadna poškodba hrbtenice, zaradi nje je ohromel od pasu navzdol. Čeprav so mu dejali, da bo ostal na invalidskem vozičku, v to ni nikoli verjel. Z neverjetno trmo, vztrajnostjo in globokim prepričanjem vase je iz leta v leto napredoval. Postavil se je na noge in celo bolje, kot hodi, smuča, deska in se preizkuša v najrazličnejših športih. Letos se je lotil maratonov, prihodnje leto bo osvojil Triglav!
Marovtovi prav gotovo ne bodo nikoli pozabili družinskih počitnic na Havajih pred osmimi leti, ki so jim spremenile življenje. Dvanajstletni Tim je bil že takrat vrhunski športnik, s starejšima bratom in sestro so trenirali smučanje. Tim je imel v žepu že naslov državnega podprvaka, v alpskem smučanju je veliko obetal. »Ko smo prišli, mi niti na misel ni prišlo, da bi sedel v hotelu,« je začel svojo pripoved. Na surfu se je pridružil bratu in sestri. »Po pol ure sem začutil rahlo bolečino v hrbtu. Ker sem bil utrujen, v nogah pa sem čutil rahle mravljince, sem si rekel, da je to najbrž opozorilo, da za tisti dan končam. Vrnil sem se v sobo, legel v posteljo in si prižgal televizijo. Po kakšnih petnajstih minutah sem hotel na stranišče in padel čez rob postelje. Imel sem čisto mehke noge, v dveh minutah sem bil paraliziran od pasu navzdol. Z mano v sobi sta bila mama in brat, ta je mislil, da se šalim, ker sem se vedno rad pohecal na svoj račun. A sta hitro ugotovila, da vse skupaj ni hec, temveč nočna mora, in to ne samo zame, ampak tudi za vse druge.«
V paniki so poklicali rešilca in se odpeljali v bolnišnico. »Po hitrih preiskavah so potrdili, da gre za surfersko mielopatijo. Jaz sem bil takrat že dvajseti takšen primer na Havajih, najmlajši. Po nepotrjenih teorijah naj bi se to zgodilo prvi dan predvsem profesionalnim športnikom – ker lahko bolj ukrivijo hrbtenico – zaradi pomanjkanja kisika v hrbtenici zaradi zračnega pritiska po letu z letalom.« Eni osebi od treh naj bi se po nekaj dneh motorika povrnila, zato so tudi Timu in njegovim staršem povedali, da bosta teden ali dva ključna, če se v tem času ne bo postavil na noge, bo na invalidskem vozičku. Zdravila za njegovo stanje ni bilo. Vsi so bili pretreseni. »Prve dni sem že imel nekaj terapij, hkrati pa so me začeli pripravljati na življenje na vozičku. Ker pa sem vedno verjel, da je ta moja paraliziranost le kratkoročna, sem jim povedal, da bom voziček za tisto, kar ga bom potreboval, že sam naštudiral.«
Spet bom hodil!
Nadaljnje zdravljenje je vzel kot rehabilitacijo po poškodbi kolena na smučanju. Prepričan je bil, da bo šel čez mesec ali dva že lahko na smučarske priprave v Švico. Zato ni bil v tako hudem v stresu kot njegovi starši, za katerimi je bilo kar nekaj neprespanih noči. »Od vsega začetka sem jih bodril, da bo vse v redu in da bom shodil. Mene vse to psihično ni preveč prizadelo, ker sem imel svojo vizijo.« Ko so prišli domov, so Tima odpeljali naravnost v UKC Maribor, tam jih je sprejel nevrokirurg dr. Matjaž Voršič. »Takoj so mi povedali, da imam hudo poškodbo hrbtenjače. Niso mi dali veliko upanja, da bom spet hodil.« Poskusili so terapijo z različnimi zdravili, v bolnišnicah, tudi v tujini, pa je ostal kar osem mesecev. Na začetku so bile njegove trebušne mišice tako šibke, da ni mogel niti sedeti. »Morali so me privezati na invalidski voziček, da sem sploh lahko sedel. Roke sem imel v redu, lahko sem normalno dihal, motorično sem bil pa zelo poškodovan.«
V Mariboru so takoj začeli s fizioterapijo, naučila sta se je tudi starša, da sta mu lahko pomagala, ko fizioterapevtov ni bilo zraven. »V bolnišnici je bil obisk fizioterapevta nekaj časa glavni dogodek dneva, saj sicer skoraj nisem zapustil bolniške sobe.« Ker mu zdravila v bolnišnici niso pomagala, pa še veliko stranskih učinkov so imela, jih je opustil. Ko je prišel domov, pa so se resno lotili dela. »Poskusili smo vse, kar nam je padlo na pamet, kar smo slišali, da bi lahko pomagalo, na koncu pa sem se držal terapij, za katere sem verjel, da mi pomagajo – najbolj klasična fizioterapija in športni treningi.« Dopoldne je štiri ure delal s strokovnjaki, popoldne pa še doma. Nekaj let je bilo vse podrejeno njegovemu okrevanju. Meje je preskušal tudi sam. Vsak dan bolj. Želel je čim prej postati čim samostojnejši. »Že na Havajih so mi rekli, da bo vse, kar bodo drugi naredili namesto mene, slabše zame.«
Sanjal sem, da hodim
Nekaj mesecev po poškodbi se je ob pomoči postavil na noge, na njih je imel opornice. »Želel sem spet dobiti občutek v nogah, stopalih. Težko je reči, kdaj se je zgodil kak ključen napredek. Na začetku so bili ti zelo majhni, a zame pomembni. Veliko je bilo že, da sem naštudiral, kako naj grem sam s postelje na voziček. Pa ko so me postavili na noge! Potem pa se je zgodil dan, ko sem v nogah nekaj začutil. Po šestih mesecih sem z nekaj opore ob hojci začel hoditi. Vendar je preteklo veliko časa, da sem do tega sploh prišel. Najprej sem hodil v glavi. Nenehno sem si predstavljal, tudi sanjal, da lahko hodim in tekam. Dva meseca sem, recimo, razmišljal, kako naj premaknem prst na nogi, in ga gledal. Enkrat pa je trznil, tako sem vzpostavil signal, še naprej poskušal in vedno večkrat uspel. Na začetku so mi noge trzale, impulzi so šli križem kražem, kar naprej sem razmišljal, kako naj kaj premaknem, in potem mi je uspelo. Ko vidiš rezultat, čeprav traja leto ali dve, spoznaš, da si na pravi poti. Ko sem hodil že eno leto, sem spet dobil občutek v gležnju, na podplatih. Zdelo se mi je, da vseskozi napredujem.«
Spet na smučeh
Napredek se je še pospešil, ko je spet začel trenirati s trenerjem Anžetom Mačkom, strokovnjakom za telesno pripravo in rehabilitacijo, ki dela z znanimi slovenskimi športniki, kot so brata Dragić, Luka Dončić, pri njem sta trenirala tudi Timova brat in sestra. »S kmečko logiko sva začela ugotavljati, kako krepiti mišice, da bom spet lahko hodil. Na začetku, ko sem bil že dovolj močan, da sem lahko sedel, sem se začel učiti gibov od začetka. Kot dojenček sem se plazil, prevračal, bočno vrtel. Vse živo smo počeli. Šele takrat vidiš, koliko mišic potrebuješ, da sploh lahko shodiš! Ko sem vedno boljše stal, sta me dva držala, jaz pa sem se mučil in poskušal noge vleči za sabo, delati nekakšne korake. Vzorec hoje je bil katastrofalen, ampak najpomembnejše je bilo, da lahko hodim. Se bom že pozneje ukvarjal z vzorcem hoje, sem si mislil. Vsi smo se učili in začelo se mi je vedno bolj odpirati.« Po dveh letih vozička ni več potreboval. »Spotikal sem se, padal, ampak sem vseskozi vztrajal. Kadar grem zdaj kam, vseeno vzamem s seboj palico, če ne drugače, da se lahko nanjo naslonim.« Po treh letih je ponovno smučal. »Sto metrov sem težko prehodil, smučal sem pa lahko,« se smehlja. »Vseskozi sem preskušal stvari, ki so se zdele nevarne, ampak ko mi je uspelo, sem dobil dodatno motivacijo. S smučanjem so se začele obnavljati druge mišice, od tistih, ki jih uporabljamo pri hoji, jahal sem konje, se vozil s kolesom, motorjem … Pri hoji se poškodba še vedno pozna, kadar pa dam na glavo čelado, tega več ne vidi nihče.«
Maratoni!
Vmes je odrasel, končal srednjo šolo in prvi letnik študija ekonomije. »Poleg rehabilitacije sem hotel najti še nekaj, kar bi me motiviralo, zato sem lani začel hoditi maratone, pri katerih si pomagam s smučarskimi palicami. Letos sem sodeloval že na šestih, do konca leta bom šel še na tri ali štiri. Res, da sem zadnji, ampak vseskozi tekmujem sam s sabo. Na maratonu se podružim, razbremenim, vesel sem, da sem našel nekaj, kar me zanima! Nekateri pravijo, da se mučim, kadar hodim, ampak jaz sem vesel, da sploh lahko hodim. Tako vedno znova sam sebi dokazujem, da zmorem, in morda še koga spodbudim. Mnogi me sprašujejo, kako bi se tudi sami tega lotili. Če bi pred leti videl koga podobnega, ki sodeluje na maratonu, bi me to gotovo zelo motiviralo!« Vsakič se mu pridruži več ljudi. 25. septembra bo z njim v ekipi na konjiškem maratonu kar 88 ljudi »Moj cilj je, da bi ga nekoč pretekel! Prihodnje leto grem pa na Triglav!«.
Samo naprej!
»Nikoli se nisem spraševal, zakaj se je ravno meni to zgodilo, s tem bi si prav gotovo poslabšal počutje,« zaključuje svojo zgodbo. »Je že moralo biti tako. Pri dvanajstih letih sem pač moral odrasti, taka poškodba te oblikuje, nenadoma si druga oseba. Ne vem, ali bi dosegel toliko stvari, kot sem jih, če se to ne bi zgodilo. Nisem si sicer mislil, da bo toliko časa trajalo, da bom nazaj shodil. Zato ne načrtujem toliko vnaprej. Imam bolj kratkoročne načrte in izzive. Se pa vseskozi trudim iti samo naprej, nikoli se ne smilim sam sebi. Moraš sprejeti situacijo, kakršna je, in iti naprej. Ko imaš cilj, že nekako najdeš pot!«
