Fitnes ga je namreč rešil pred operacijo hrbtenice. Ljubezen do tega športa je prenesel na 15-letno hčer Evo Michelle. Klesanju telesa namenjata veliko časa, energije, pa tudi denarja. Rezultati se kažejo, saj sta nedavno v Kopru med več kot 200 udeleženci z vsega sveta osvojila kar nekaj pokalov in diplom.
»Dolga leta je moj vsakdanjik mešanica službenih in družinskih obveznosti. Kot majhen sem se v domačem Kočevju še podil za košarkarsko žogo, pozneje pa sem se posvetil 'resnejšim' stvarem, ki jih prinaša življenje. Tako sem jim bil predan, da sem pozabil skrbeti zase in dobro telesno pripravljenost. Vedno sem imel izgovor, da je pač v službo treba hoditi, cele dneve sem presedel v pisarni in se posvečal družini. Pri 39 letih so mi postavili diagnozo artroza v kolku, gibal sem se čedalje manj. Samo v službo sem še hodil, z zdravjem pa je šlo navzdol. Potem pa me je nekega dne usekalo v križu. Bolečine so bile tako peklenske, da mi je jemalo sapo. Razlog je bila hernija. Tri dni sem bil v bolnišnici, nato pa so me zdravniki poslali na bolniško in mi predpisali kopico tablet proti bolečinam. Bil sem skoraj hrom, čakal sem na operacijo.« Zdravnik mu je naredil še magnetno resonanco in rekel, da ga ne bo operiral, če bo malo shujšal in začel telovaditi. Priporočil mu je gibanje in malo telovadbe, se spominja Anton. Pol leta je miroval, nato je dobil »blokado« in začel delati po štiri ure ter hoditi na fitnes.
Začetek novega življenja
»Tam sem spoznal Duška Madžarovića, ki je prava avtoriteta na svojem področju, saj je med drugim treniral številne tekmovalce in tekmovalke v bodbildingu ter fitnesu – Andrejo Semolič, Evo Pogačnik, Matjaža Ozima, Dejana Madžarevića, nogometaše, odbojkarice, veslače, jadralce, atlete, rokometaše, pa Tejo Boškin, Metko Albreht, Natašo Abram in druge, ko so se pripravljale na lepotna tekmovanja. Naredila sva načrt okrevanja. Napisal mi je vaje in vrgel sem se v delo. Zaradi boleče hrbtenice nisem mogel dvigovati težkih uteži, temveč sem delal veliko ponovitev z lažjimi. Počasi so se mi začeli topiti tudi kilogrami – kar dvajset sem jih izgubil od oktobra 2020, ko sem začel. Sprva sem fitnes obiskoval trikrat na teden. Z vsakim obiskom mi je šlo na bolje, bolečin v križu nisem več čutil, po dobrem letu vadbe pa je Duško ustrelil s predlogom – ti bi lahko šel na svetovno prvenstvo! To se mi je zdela nora ideja, vendar sem si rekel, zakaj pa ne?! Tudi po 50. je treba biti mladostnega duha in poskusiti kaj novega. Še sanjalo pa se mi ni, kaj me čaka,« se muza Anton in takoj doda, da je pri fitnesu uspeh sestavljen iz treh četrtin pravilne prehrane, preostalo je trening. Načrt za oboje mu je seveda predpisal Duško.
Zbogom, ogljikovi hidrati!
Oboje je bilo špartansko. Vsak dan je moral vstajati ob pol šestih zjutraj in pol ure delati trebušnjake, saj je maščoba na trebuhu najtrdovratnejša in jo je res težko izgubiti. Popoldne pa je moral še dve uri v fitnesu dvigovati uteži in narediti kardiovaje. Prehranski režim pa bi verjetno marsikoga odvrnil od želje, da bi na tekmovanju razkazoval svoje mišice, saj je treba že za zajtrk pojesti pet jajc (brez kruha, seveda), ob 9.30 je za malico zmazal veliko konzervo tune brez olja. Opoldne je za kosilo pojedel osem beljakov in eno jabolko, ob pol štirih pa 150 gramov piščanca in prve tri mesece sto gramov riža. Ob sedmih mu je bilo dovoljeno 150 gramov piščanca in solata, enak obrok je zmazal še ob desetih zvečer.
»Bilo je peklensko težko. Še posebej ker sta žena in hčerka jedli 'običajno' hrano. Prišli so pust in krofi, pa velikonočni prazniki ... Jaz pa sem lahko samo gledal in cedil sline. Kljub temu da sem pojedel kar nekaj piščanca, sem bil ves čas lačen. Za mizo sem sédel lačen, od nje tudi nisem šel sit. Kilogrami so se sicer topili, mišice pa so rasle. Vendar je bilo to potrebno za vrhunsko formo na odru, ko se morajo videti lepo izoblikovane mišice, ki 'mečejo' sence.« Zadnja dva meseca je moral z jedilnika črtati še riž in spiti le malo vode. »Seveda pa tudi nič alkohola, tako da letos sploh še nisem pil piva. Prav tako so prepovedane sladkarije. Greh bi bil že en sladoled. Ali pa aspirin. Z enim grehom bi si uničil teden dni dela. Vse to je potrebno, da si izklesan in v vrhunski formi, saj so sodniki zelo strogi ocenjevalci,« pripoveduje Anton, ki ga ni nič zaustavilo na poti do cilja. Velikokrat ga je na fitnes spremila hči Eva Michelle, saj živijo v neposredni bližini. Med napravami in pozitivnim vzdušjem ji je bilo všeč, bolj za šalo kot zares je tudi sama poskusila vaditi na kakšni napravi.
Po očetovih stopinjah
»Najprej mi niso dovolili, saj otroci ne smejo v fitnes niti se ne preveč naprezati, saj še rastejo in se razvijajo. A ko sem gledala očeta, sem si želela biti poleg,« pove Eva Michelle, ki je v otroštvu plesala, nato pa se je tega naveličala. Oče, ki se zaveda pomena gibanja, jo je spodbujal, naj se loti česa. Pri 14 letih je začela dvigovati uteži in vaditi na drugih napravah. »Medtem ko je moral oče izgubiti kar nekaj kilogramov, smo se pri meni trudili, da bi jih nekaj pridobila, saj sem bila suha kot trlica. Delala sem predvsem vaje za noge in zadnjico. Zelo hitro so se pokazali rezultati, četudi zaradi obveznosti v šoli nisem bila vsak dan v fitnesu,« razlaga najstnica. Zlahka je izpustila trening, kadar se je pripravljala na test v šoli ali pa če je bila slučajno bolna. Kljub temu ji je vadba kmalu zlezla pod kožo. Medtem ko nekateri hodijo na odbojko, atletiko, nogomet, plavanje, je ona na enem treningu naredila vse. Precej laže ji je bilo tudi zato, ker ni imela tako hudega prehranjevalnega režima kot oče, odpovedati se je morala edino sladkarijam. In tako je Evi Michelle, učenki devetega razreda OŠ Koper, ki bo jeseni dijakinja ekonomske šole, Duško novembra lani predlagal, da bi nastopila na svetovnem prvenstvu.
Garaške priprave
»Zdelo se mi je zanimivo in sem rekla, zakaj pa ne. Vendar se takrat nisem zavedala, kakšne so priprave na tako velik dogodek.« Ob treningih je imela kopico obveznosti: med drugim je bilo treba kupiti tekmovalne kopalke, pa čevlje, pardon, sandale z vrtoglavo, 12-centimetrsko peto ... »Šele takrat sem se začela zavedati, da bom šla na oder. Kljub temu da sva z očetom vadila za nastop v parih, sem imela pošteno tremo. Potem pa še vse priprave: morala sem k frizerju, da mi je poravnal naravne kodre, pa na ličenje, urejanje nohtov, največ časa mi je vzelo barvanje s posebno kremo in pršilom za tekmovanja. V petek pred tekmo so me eno uro mazali s posebno bleščečo kremo, ki poudari vsako mišico, v soboto pa še eno uro pršili s pištolo. Zelo sem morala paziti, da se nisem kam naslonila, dokler se ni barva posušila. Posebna krema in pršilo sta precej draga, obenem pa se tako vpijeta v kožo, da si po tekmovanju še nekaj časa lisast,« pove Eva Michelle, ki je še vedno imela tremo, ko je stopila pred stroge sodnike. Med drugim jo je skrbelo, kako bo hodila v visokih petah, kajti starši ji prej sploh niso dovolili druge obutve kot superge. Najprej je nastopil oče, nato ona, na koncu sta se predstavila skupaj. Oče je bil peti v kategoriji mr. fitnes, ona v kategoriji miss fitnes model teen prav tako peta, isto mesto sva osvojila tudi med mešanimi pari.
»Vseeno mi je bilo, na katero mesto se uvrstim. Vesel sem bil, da sem lahko stopil na oder in pokazal svoje mišice, za katere sem tako trdo garal. Petih mest v dveh kategorijah sem bil enako vesel, kot bi bil zmage. Prav tako predstavitve s hčerko. Moram pa priznati, da je bilo za oba zelo naporno, saj tik pred tekmo nisva smela ne jesti ne piti. Po tekmi sem si privoščil pol pice, več je tudi nisem mogel pojesti, saj se mi je želodec preveč skrčil. Eva Michelle je prav tako uživala v izjemnem rezultatu. Jaz bom imel zdaj malo premora do septembra, ko se bom začel pripravljati na tekme naslednje leto, hči pa že v kratkem čaka evropsko prvenstvo v Neaplju, kjer bo zagotovo dosegla odlične rezultate,« ponosno pove Anton, Eva Michelle pa doda, da namerava v tem športu nadaljevati. Po napovedih očeta, trenerja Duška in poznavalcev tega športa jo čaka še veliko uspehov.
