Otipljivi sovražniki in pretirani strahovi so se izrodili v paranojo – krona se je na grožnje, takšne ali drugačne, odzvala s tajno vojno.
To je bil za Anglijo prvi stik z vohunjenjem. Za varnost kraljice so si prizadevali tako vohuni kot tudi ugrabitelji.
Domače in tuje grožnje
Tudorjem so po življenju stregli tako doma kot tudi iz tujine. Desetletja sovražnosti med Španijo in Anglijo je še poslabšala angleška provokativna politika, ki je zasebnikom dovolila, da napadajo španske flote. Ko je kralju Filipu II. Španskemu pošlo potrpljenje, je Angleže upravičeno postalo strah invazije. Leta 1588 je Španija proti Otoku poslala floto 130 ladij, a neuspešno. A bojazen pred špansko grožnjo je ostala.
Medtem pa se je v Angliji za prestol potegovala tudi kraljica Marija I. Škotska, ki je živela v hišnem priporu. Nekateri katoliki so si prizadevali, da bi Elizabeto zamenjali z Marijo. Za Elizabeto so torej bili nepotrebna nadloga.
Prva omembe vredna tajna operacija je bila ugrabitev Johna Storyja leta 1570. Story je koval zaroto zoper Elizabeto, hkrati pa je delal za Špance. William Cecil, eden od glavnih Elizabetinih svetovalcev, je ukazal Storyjevo ugrabitev in zaslišanje. Dobili so ga tako, da so ga ukanili, da je preiskal njihovo ladjo, nato pa z njim na krovu odpluli.
Čisto prava vohunska mreža
Zasluge za polnopravno vohunsko mrežo pa gredo Francisu Walsinghamu. Ta je informacije iz Evrope doobival prek trgovcev. Njegovi vohuni so se vtihotapili v katoliške kroge doma in v tujini. Prepisovali so pisma tujih veleposlanikov in plemičev ter zbirali imena angleških upornikov.
Kot se za vohune spodobi, niso bili brez trikov, ki so značilni za to obrt. Uporabljali so posebna črnila, kode in šifre. Te so se za še posebno pomembne izkazale med zloglasno Babingtonovo zaroto, ko so Walsinghamovi agentje dešifrirali Marijina pisma. Tako so potrdili, da se je zarotila proti Elizabeti, zaradi česar so ji sodili in jo usmrtili. Razvozlanje zarote se je torej izkazalo za velik uspeh, ki pa ni bil edini. Več duhovniških vohunov je razkrinkal agent George Eliot, ki se v katoliških gospodinjstvih deloval kot služabnik. Aretiranim duhovnikom so sodili.
Med letoma 1593 in 1594 so agentje razkrili domnevno zaroto kraljičinega zdravnika, dr. Rodriga Lopeza. Ta naj bi s špansko krono načrtoval atentat na Elizabeto. Spomin na omenjeno spodletelo invazijo je bil še svež, zato ljudem obtožbam ni bilo težko verjeti. Čeprav je prisegal, da je nedolžen, so Lopeza usmrtili zaradi veleizdaje.
Eksperiment, ki se je izkazal za uspeh
Walsingham je umrl leta 1590, kar je pomenilo konec za njegovo mrežo vohunov. Brez enotnega vodstva angleški vohuni niso bili tako učinkoviti kot prej. Sčasoma se je obrti izučil Robert Cecil, a vrzeli so ostale. Tako sta ostali spregledani dve španski armadi, ki pa ju je razgnalo nevihtno vreme.
O španskih vohunih v Angliji je znano le malo. Eden od njih naj bi bil dramatik Christopher Marlowe, kar je bil razlog za njegovi smrt leta 1593.
Skratka, prvi angleški eksperiment z vohunjenjem je strmoglavil kraljico in morda tudi dramatika; njegov rezultat so bile ugrabitve, usmrtitve in umori. A kraljica Elizabeta je vladala 44 let in umrla v spanju, kar je dokaz, da je bil uspešen.
