Znanstveniki živalsko vedenje pogosto primerjajo z nežnimi in strastnimi človeškimi občutki. Na vse načine se trudijo, da bi pokazali in dokazali, da ljubezen ni samo človeška lastnost. Čeprav so stališča glede tega različna, so številne raziskave odkrile, da lahko skoraj vsi sesalci občutijo in izkažejo nežnost, veselje, srečo, žalost, strah, jezo, strast in celo ljubosumje in kujanje.
Znano je, da so samice divjih zveri nežne in skrbne matere. Levinja je kot nevarna plenilka in lovka brez primere izredno potrpežljiva in predana mati, polna ljubezni, ki na vsakem koraku bdi nad svojimi mladički in jim dopušča, da se ji dobesedno povzpnejo na glavo.
Na prvi pogled trdi in okorni velikanski kopenski sloni pa ne skrivajo žalosti, še posebno če gre za izgubo življenjskega sopotnika ali potomca. Na poseben »človeški« način objokujejo izgubo mladička. Spuščenih ušes se v tišini zbirajo okoli nepremičnega trupla in se ga dolgo nežno dotikajo z rilci. Veselje lahko najbolj slikovito opazimo pri še enem, tokrat vodnem velikanu.
Samice kita grbavca opazno izražajo veselje. Medtem ko veselo plavajo v krogu, potem ko so se rešile iz ribiških mrež, se s spoštovanjem vračajo k ponirkom, ki so jim pri tem pomagali, in jih nežno porivajo v znak zahvale. Ples dvorjenja čopastih ponirkov, ki je poln številnih nenavadnih korakov, nikakor ni le vsakdanji ritmičen ples, temveč mojstrsko osvajanje, polno strastnih gibov.
Kako pa bi lahko opisali ljubezen in srečo, ki preprosto vre iz vsakega giba samice kraljevskega pingvina, ko se po preživeli zimi v arktičnem morju ponovno sreča s svojim mladičkom in življenjskim sopotnikom?
Da bi raziskovalci takšne pojave lahko znanstveno potrdili, so se odločili, da jih bodo podkrepili s strokovnimi dokazi. Eden teh zajema poseganje v živalske misli. Bolj natančno, opravljanje nevroloških raziskav možganov živali.
Raziskovanje neokorteksa, dela možganov, zadolženega za komuniciranje in dinamiko gibov, ki je pri človeku dosti večji kot pri drugih sesalcih, so takoj opustili – ker ni nikakršnega dokaza o tem, da sam po sebi »proizvaja« občutke. Čustva, ki jih podpira, se ustvarijo v delih za nagrajevanje in kaznovanje, ki so nameščeni v sprednjem delu in ki so pri vseh sesalcih podobni.
Drugi nevrološki poskusi so pokazali, da takrat, ko elektrode razporedijo po različnih delih možganske skorje, naprave pokažejo predele osnovnih čustev pri živalih – jezo, strah, strast in ljubosumje.
Torej ne moremo zavreči trditve, da se zaljubljen človek v kazanju čustev ne razlikuje od kakšnega naprednega sesalca, na primer človeku podobne opice. Ravno tako bi iz izkušenj lahko rekli, da je njuno vedenje ob takih priložnostih enako. V prid temu je tudi spoznanje, da na nivoju DNK, metaboličnih celic, anatomije ali vedenja, podobnosti med človeku podobnimi opicami in ljudmi ne kaže zanemariti.
Znanstveniki, ki so upoštevali to dejstvo, so leta 2009 izvedli še eno raziskavo. Ustvarili so edinstveno lestvico vedenja višjih primatov po načinu, kako se smejijo. Primerjali so zvoke smeha, ki so jih izzvali z žgečkanjem mladičev orangutana, šimpanza, gorile in človeškega dojenčka. Ugotovili so, da je človeški smeh najbolj podoben šimpanzovemu, najmanj pa se ujema z orangutanovim.
Poleg tega lahko živali pokažejo tudi bolj zapletene občutke. Tako so na primer raziskave s kapucinarji, izredno pametnimi in družabnimi živalmi, pokazale, da so sposobni občutka, podobnega ljubosumju, vendar pa tudi kujanja, kar so opazili tudi pri šimpanzu in celo pri psu. To se je pri kapucinarjih izrazilo vsakič, ko je opica, ki je za nagrado dobila kumaro, pri drugi opazila veliko bolj zaželen grozd.
Kaj pa bi lahko rekli za občutke hišnih ljubljenčkov – psov, mačk in ptic? Ali moramo izražanje njihovega veselja, žalosti in hrepenenja pripisovati oponašanju gospodarja ali jim lahko dovolimo, da so ta čustva izliv tistega, kar se dogaja v njihovem bitju? Da bi lahko prišli do pravega spoznanja, ki naj bi pomirilo tudi nasprotujoča si stališča, moramo proučiti še veliko področij, iz katerih je stkano življenje živali. Čudežen občutek ljubezni je eno od njih.
SAMOZAVEDNI SLONI
Vemo, da imajo sloni največje možgane od vseh kopenskih živali, vendar o njihovi modrosti vemo le malo. Razlog za to sta je verjetno njihova zastrašujoča velikost in požrešnost, kar jih naredi za neprivlačne laboratorijske goste. Skupina naravoslovcev s Cambridgea pa je naredila preprost poskus v nacionalnem parku za proučevanje umskih sposobnosti velikanskih debelokožcev na Tajskem. Ugotovili so, da se sloni lahko prepoznajo v zrcalu. Ta osupljiva sposobnost, ki so jo do tedaj pripisovali le še delfinom in človeku podobnim opicam, je zadostno znamenje samozavedanja.
Zoologi so zapisali, kako osupljiv je bil prizor, ko se je mogočni Puki nenadoma znašel pred 2,5 metra visokim zrcalom, ki so ga z ladjo pripeljali v divjino. Namesto da bi izrazil jezo, saj niti za trenutek ni pomislil, da gre za rivala, ki ga je treba napasti, je takrat, ko se je videl v polni velikosti, očaral sam sebe in nato s ponosno dvignjenim rilcem odšel naprej.
JEZIK BONOBOV
Znanost poskuša prodreti v občutke živali. Na velikem inštitutu za proučevanje človeku podobnih opic v Združenih državah Amerike primatologi ustvarjajo »pogovore« s pritlikavimi šimpanzi ali bonobi, kot se tudi imenujejo.
Za tolmačenje uporabljajo slovarsko tablico, ki vsebuje skoraj 400 abstraktnih znakov, vsak od njih pa označuje eno besedo angleškega jezika.
