Zgodovinski zapisi pričajo, da je bila Bathsheba Herman, z dekliškim priimkom Thayer, rojena leta 1812 in se je pri 32-ih letih poročila z Judsonom Shermanom, s katerim je imela sina po imenu Herbert. Po pripovedovanjih sodobnikov je veljala za lepo žensko. Njen mož je vodil farmo v Harrisvilleu v ameriški zvezni državi Rhode Island in bil pri tem uspešen. Sosedje pa so v lepi Batshebi kmalu videli grožnjo.
Nekoč je Bathsheba varovala sosedovega otroka, dečka, ki pa je skrivnostno umrl. Lokalni zdravnik je ugotovil, da je bila njegova lobanja prebodena z majhnim, a usodnim predmetom. In čeprav je bila Bathsheba zadnja, ki je bila z dečkom, zadeva ni prišla pred sodišče, kar je razjarilo predvsem ženske v Harrisevilleu.
Bathsheba je umrla 25. maja 1885, o čemer priča tudi njen nagrobnik. Kmalu po njeni smrti pa je začela krožiti legenda, da njen sin nikoli ni dočakal prvega rojstnega dne, saj naj bi ga mati zabodla, ko je bil star le en teden. Po drugih zgodbah, ki so prav tako nepreverjene, naj bi Bathsheba in njen mož imela še tri otroke, od katerih pa noben ni živel dlje kot 7 let. Ena izmed legend pa gre še dlje, saj pravi, da naj bi jo mož nekoč zalotil pri umoru otroka, pri čemer se je Bathsheba zaklinjala hudiču, potem pa naredila samomor. Ta legenda verjetno nima osnove že zato, ker je Batshebin mož umrl štiri leta pred njo, pa tudi zato, ker njen samomor postavlja v leto 1849, čeprav je Bathsheba umrla 36 let kasneje.
Grozljiva doživetja naslednikov
Leta 1970 je skoraj ubobožani voznik tovornjaka Roger Perron bil presrečen, ko je naletel na 14-sobno hišo, v katero se je kmalu preselil z ženo Carolyn in petimi hčerami. Nekaj časa so bili v njej zelo srečni, potem pa so se začele dogajati čudne stvari. V praznih sobah so se začeli pojavljati skrivnostni glasovi, izginjati so začeli predmeti, otroci pa so govorili, da jih zvečer obiskujejo duhovi. Starša pripovedim otrok nista verjela, vendar pa sta tudi sama začela doživljati nenavadne dogodke. Ena od hčera, Andrea, je tudi trdila, da jo ponoči straši zli ženski duh, ki ima zvit vrat, kot bi bila obešena. Duh naj bi bil ljubosumen na njeno mater kot novo gospodarico hiše in naj bi jo želel obsesti in prisiliti, da bi ubila svoje otroke.
Mama Carolyn je začela raziskovati, za kaj pri vsem skupaj gre in je najprej vprašala lokalnega zgodovinarja, ki ji je povedal, da je bila njihova hiša nekoč last Shermanovih in ji razkril tudi legende o Bathshebi. Carolyn je zato verjela, da je ženski duh, ki straši v hiši v resnici Batsheba, čeprav ji je zgodovinar povedal, da je hišo družina Shermanovih imela v lasti več kot 80 let in da so v njej mnogi umrli nasilne smrti.
Na pomoč sta Roger in Carolyn poklicala takrat znana demonologa Eda in Lorrain Warren. Par je zarel prišel v Harrisville in v hiši opravil seanso z izganjanjem duha, ki pa ni šla čisto po načrtih. Med izganjanjem naj bi namreč Carolyne postala obsedena in skoraj umrla. Tako vsaj trdi njena hči Andrea, ki je o tem napisala tudi knjigo.
"Mislila sem, da bo mama umrla," pravi Andrea Perron. "Začela je govoriti nezemeljski jezik, z glasom, ki ni bil njen. Njen stol se je vzdignil v zrak in vrglo jo je na drugo stran sobe." Zaradi ponesrečene seanse je oče Roger Warrenova nagnal iz hiše. Družina pa je morala v njej ostati še naslednjih 10 let.
Zgodba postane film
Celotno zgodbo o doživetjih Perronovih so potem čez leta uprizorili, čeprav močno pretirano, v filmu "Priklicano zlo" ("The Conjuring") iz leta 2013, ki ga imajo mnogi za eno najboljših grozljivk tistega časa.
"Stvari, ki so se dogajale, so bile resnično strašne," pa pravi Andrea Perron. "Še danes vplivajo name, ko govorim od njih. In ljudje lahko verjamejo, kar hočejo, toda jaz vem, kaj smo doživeli."
