V britanski obveščevalni srenji še danes velja za legendo. In kot legendi pritiče, je bil tudi najbolj drzen pustolovec v zgodovini britanskih vohunskih služb.
RUS? POLJAK? IREC? ŽID? DUHOVNIK? POSESTNIK?
Glede na to, kako malo je znano od Sidneyu Reillyju, kaže, da je že od malih nog imel smisel za prevaro. Sam je o svojem izvoru povedal toliko zgodb, tudi zato, da bi zmedel izpraševalce, tako da nihče ne ve natančno, katera zgodba je prava. Je bil sin irskega pomorskega trgovca? Irski duhovnik? Ali aristokratski zemljiški posestnik, povezan z dvorom ruskega carja Aleksandra III.? Tudi njegova žena ni vedela, kdo v resnici je in je verjela, da je po rodu Poljak.
Danes menijo, da se je najverjetneje rodil okoli leta 1873 kot Salomon ali Sigmund Rosenblum v ukrajinskem mestu Keršon, ki je bil takrat del ruskega imperija.
Sam je trdil, da je njegovo rojstno ime bilo Georgij in da je obiskoval kemijsko šolo na Dunaju, ko je dobil obvestilo o materini smrti. Ko se je vrnil v Odeso na materin pogreb, pa naj bi mi tam stric razkril, da je bil plod izvenzakonske zveze njegove matere z judovskim zdravnikom, dr. Rosenblumom, katerega pacientka je bila njengova mama. Osramočen naj bi Georgi prevzel zdravnikov priimek in uprizoril svojo smrt v pristanišču v Odesi, v resnici pa odpotoval v Južno Ameriko. Tam naj bi gotove smrti rešil trojico britanskih oficirjev, ki so bili na odpravi v Amazoniji in ti so mu v zahvalo omogočili prihod v Anglijo.
V resnici, je seveda vse najverjetneje samo pravljica, saj nič od tega ni bilo nikoli podkrepljeno z dokazi. V resnici naj bi mladi Rosenblum pobegnil iz Rusije v Pariz pred Ohrano, zloglasno rusko carsko tajno policijo, ki ga je lovila zaradi političnih razlogov. Tudi v Franciji se je znašel v težavah, potem ko so ga osumili umora in ropa nekega anarhista. Leta 1895 je s tem ukradenim denarjem prebegnil v London in z njim ustanovil podjetje, ki je izdelovalo lažna zdravila. Ves čas je imel tudi zveze z judovskimi emigranti, med katerimi je bilo veliko revolucinarjev in anarhistov. Zaradi tega je padel v oči Specialne enote, obveščevalne službe britanske policije.
ROSENBLUM POSTANE REILLY
Dve leti po prihodu v Anglijo je spoznal in začel osvajati 24-letno Margaret Thomas in ji verjetno pomagal pri tem, da je njen 63-letni mož hitro umrl ter se leto dni po njegovi smrti z njo tudi poročil. Policija iz neznanih razlogov ni podrobneje preiskovala smrti 63-letnega vikarja, kot se tudi ni spraševala preveč o več sto tisoč funtov vredni zapuščini.
Kmalu si je Rosenblum pridobil britanski potni list, v katerem je bilo navedeno, da je bil rojen na Irskem kot Sidney George Reilly. Kot so ugotovili mnogo let kasneje, je edini Sidney George Rilley, rojen na Irskem, umrl kot otrok desetletja preden je Rosenblumu bil izdan potni list s tem imenom. Rosenblum pa je svojo novo identiteto in potni list izkoristil, da se je lahko varno vrnil v Rusijo. Ker je s kockanjem in zapravljanjem "zafrčkal" večino ženinega premoženja, je za to priložnost ponaredil ruske rublje. Ruska Ohrana je tako zabeležila, da sta zakonca Sidney in Margaret Reilly pripotovala v Port Arthur, največjo rusko pristanišče na Tihem oceanu.
JAPONSKI VOHUN
Tam se je Reilly (od zdaj naprej bomo uporabljali to ime) zaposlil pri trgovcu Mojzesu Ginsburgu, ki je Rusijo oskrboval z orožjem. Pri njem je ostal štiri leta in se pridružil tudi njegovi privatni ekipi obveščevalcev/vohunov. V tem času se je Rusija zapletla v vojno z Japonsko in v njej je izgubila Port Arthur (ki danes sicer pripada Kitajski, pod imenom Lishonkou). Za to je zagotovo bil vpleten Reilly, ki je s pomagačem uspel ukrasti ruske obrambne načrte in ko tik preden je japonsko ladjevje vplulo v pristanišče, so opozorilne in druge luči skrivnostno pogasnile. Po zajetju pristanišča so japonske enote samo v dveh mesecih Rusko cesarstvo pregnale iz kitajskega ozemlja. Sidney Reilley pa je izginil.
Čeprav ni natančno znano, kaj je počel, je bil najverjetneje najprej na Japonskem, kjer so cenili njegovo vohunsko prizadevanje, potem se je leta 1905 pojavil v Franciji, kjer je spoznal prvega šefa britanskih vohunov, na katerega je naredil velik vtis in naj bi bil vpleten kot njegov "svetovalec" pri prizadevanjih Anglije, da bi vzpostavila nove poti za oskrbovanje otoka z nafto. Vpleten naj bi bil še v nekaj vohunskih afer, vendar za to ne obstaja nobenih trdnih dokazov.
BRITANSKI VOHUN
Je pa skoraj zagotovo tik pred prvo svetovno vojno odpotoval v ZDA, kjer je pričakal tudi njen začetek. Tam naj bi se ukvarjal z orožarskimi posli in takrat naj bi ga ponovno rekrutirali britanski obveščevalci, ki naj bi jim pomagal ZDA potisniti v vojno, kar se je na koncu res zgodilo.
Zagotovo se je ponovno pojavil leta 1918, ko se je srečal s Sirom Smith Cummingom, envnih direktorjev britanske obveščevalne službe, danes znane kot MI6. Slavni "C", kot so ga imenovali, ker je vse dokumente podpisoval samo s to črko, začetnico svojega priimka, je bil tudi navdih za Flemingovega "M-ja", Bondovega šefa.
Cumming je Reillyja, ki ga je služba imela "na muhi" že ob njegovem prihodu v Anglijo, povabil k sodelovanju. In Reilly ni niti najmanj okleval. Njegova naloga je bila, da pomaga boljševiško revolucijo, ki se je odvijala v Rusiji "zadaviti v zibki", kot se je takrat izrazil britanski premier Winston Churchil. In čeprav je "C" cenil Reillyjeve sposobnosti, je vendarle dvomil, ali ga je varno poslati v Rusijo, kjer naj bi postal del zahodne vohunske mreže. Bal se je namreč, da bi Reilly postal dvojni vohun.
Vendar je Reilly vseeno pristal v Moskvi, kjer je bil koordinator protiboljševističnih aktivnosti. Načrtoval je začetek oborožene vstaje proti Leninovi vladi in nastavitev Borisa Savinkova na vrh protirevolucionarnega režima po zmagi nad komunisti. Vendar je bil načrt razkrit in je bil povod za "rdeči teror", v katerem so boljševiki ob pomoči Rdeče armade in tajne policije umorili na tisoče domnevnih kontrarevolucionarjev. Ko so zaroto razkrili ruski mediji, so zanjo takoj obtožili Reillyja. Oblasti pa so ga obsodile na smrt v odsotnosti, saj je Reilly pravočasno ušel iz države in se vrnil v Anglijo. Od tam so ga spet hitro poslali nazaj, da bi pomagal t.i. Belogardističnim enotam, ki so podpirale ruskega carja. V Rusiji oziroma Sovjetski zvezi se je namreč začenjala državaljanska vojna. Ko so belogardistične enote bile poražene, je Reilly ponovno odpotoval v Anglijo in za svoje zasluge dobil vojaški kižec, potem pa se je umaknil v ZDA.
SMRT V RUSIJI
V naslednjih nekaj letih se je ukvarjal s slabo načrtovanimi investicijami v post-boljševiško Rusijo in se poročil z mlado igralko, Pepito Bobadillo. In čeprav je v njenih očeh izpadel "idealen soprog", ga je v resnici vleklo nazaj v Rusijo.
Priložnost se mu je pokazala leta 1925, ko je spoznal skupino iz Pariza, ki je trdila, da so pripadniki preživelih ruskih monarhistov in želela, da se vrne v takrat že Sovjetsko zvezo in pomaga sprožiti vstajo proti režimu. Reilly ni okleval, vendar je šele, ko je bil že globoko na Sovjetskem ozemlju, spoznal, da gre za prevaro, ki jo je organizirala OGPU, predhodnica kasnejše KGB. Ujeli so ga in začeli zasliševati. Sprva je bil do svojih zasliševalcev zelo aroganten, potem pa so ga odvedli pred strelski vod in uprizorili lažno usmrtitev s slepimi naboji. To je Reillyja tako prestrašilo, da je podpisal priznanje. Vednar mu to seveda ni pomagalo. Nobembra leta 1925 so ga odpeljali iz Moskve in usmrtili nekje ob cesti. Čeprav so mediji objavili vest o njegovi usmrtitvi in celo fotografijo njegovega trupla, pa tega njegovi ženi nikoli niso vrnili.
NAVDIH ZA BONDA
Še skoraj stoletje po njegovi smrti, je večina njegovega življenja zavitega v meglo in težko je ločiti resnico od laži. Kljub temu je njegova slava v britanski obveščevalni skupnosti nesporna. Eden od nekdanjih častnikov tajne službe je o njem povedal: "Bil je zelo, zelo dober ... košček prevaranta, bi lahko rekli, oster v akciji. Kot agent pa je bil sijajen."
Nepolnih 20 let po njegovi smrti je mladi mornariški oficir, po imenu Ian Fleming delal v mornariški obveščevalni službi. Med službo, polno načrtovanja vohunskih operacij v takrat še okupirani Evropi je Fleming našel tudi čas, da je bral arhivske dokumente o vohunu z oznako "ST1" - nikomer drugem kot Sidneyu Reillyju - ki ga je kasneje naredil nesmrtnega v liku agenta Jamesa Bonda, 007.
Leta kasneje je Fleming priznal, da so avanture njegovega junaka temeljile na Reillyjevih in dodal: "James Bond je samo del neumnosti, ki sem si jo izmislil. Ne more pa se niti primerjati s Sidneyem Reillyjem."
