Vodi delavnice o prednikih, srečanja ob polni luni, tudi zdaj v Sloveniji. Ko je v Boliviji, pa organizira virtualna predavanja, vabi zdravilce, pripovedovalke zgodb, organizira popotovanja k ljudem, ki so jo vzeli za svojo. Ob Rižanskem labirintu, ki ga je dan prej obiskala s svojim očetom in bila srčno navdušena nad energijo kraja ter meglicami nad reko Rižano, je organizirala delavnico »očiščenja«, na njej je z na videz preprostimi rituali v vsakega od obiskovalcev vdahnila priložnost, da »zaživi sebe«. Po domače, življenje, ki mu je najbolj prav. Ne sosedovo, ne od nekoga, ki ga spremlja na družbenem omrežju in mu je všeč, ampak svoje. Edini pogoj, da lahko pridemo, je bil, da to storimo priklopljeni na svoj lastni GPS. Pozneje je povedala, zakaj je to tako nujno in bo tudi vse bolj. In da si, če je le mogoče, pred srečanjem ob labirintu pogledamo Ples smrti v cerkvi sv. Jakoba v Hrastovljah.
Občutljivost, nujna za duhovno rast
Srečali sva se prav tam, ob Rižanskem labirintu. Med drugim je povedala, kako je čas, da izpustimo vse zamere, vse, kar se izpustiti da, in se dvignemo nad to, ker da je življenje tako kratko. Vsakega čaka smrt. Nihče se ji ne more izogniti. Vsi, od klošarja do papeža, kot priča freska na steni cerkvice v Hrastovljah, smo na poti tja. Z zavedanjem, da nas smrt čaka, je šele lahko življenje živo.
Rekla je, naj pridemo ob Rižanski labirint brez GPS, da razvijemo svojega lastnega, saj se tisto pravo skriva prav v napakah, ki jih delamo; preprosto treba se je zmotiti. Šele tedaj se odpre povezava, ki pokaže, kaj je za vsakega od nas najbolj prava pot.
Deset let živi na drugem koncu sveta. To poletje se je vrnila. Kaj se njej zdi najnujnejše, kar nam lahko preda? Našemu narodu, ljudem? Smo pripravljeni? Povedala je, da smo zahodnjaki sicer veliko bolj oddaljeni od narave kot bolivijski staroselci. Njihov problem je, da ko se nekaj naučijo, to počno vse življenje, kot da se ustavijo; nobene notranje potrebe nimajo, da bi se trudili in razvijali naprej, zelo da so zadovoljni sami s sabo. Zahodnjakom pa je težje začeti, se povezati z naravo, ampak ko nam to enkrat uspe, ko smo enkrat v sedlu, kot pravi Tina, se ne ustavimo več. Za Slovence pa, opaža, je sploh značilen dar občutljivosti, ki ga nosimo v naši kolektivni naravi in je zapisan v jeziku. »Občutljivost nam včasih oteži življenje, pestuje svoje rane, po drugi strani pa je nujna za duhovno rast. Lahko bi bili ponosni na to.«
Veliko se je naučila od Kallawayev
Majhno ljudstvo z veliko znanja je to, ki živi blizu meje s Perujem. Tudi jezero Titikaka je blizu. A daleč od nas. Vse dlje bo. Daje, kar ji je bilo dano. Predaja znanje kallawayskih šamanov. Tu in tam. »V Boliviji smo začeli projekt oživitve tradicije Kallawayev, ker jih je zaradi izseljevanja v mesto vedno manj, namen je, da bi bolnike pritegnili v regijo Kallawayev, namesto da hodijo zdravilci v mesto. S šamani iz La Paza, ljudstvom Aymara, smo se lotili čiščenja svetih mest.«
Sicer pa končuje knjigo o svojih prvih letih učenja pri bolivijskih yatirijih (tako tam pravijo duhovnim mojstrom in zdravilcem) in vodi duhovna potovanja, če jih želi kdo osebno spoznati. Med nami pri labirintu sta bila dva močno prevzeta para, ki sta jo že obiskala v Boliviji.
Čaka nas drugačen svet
Svet diktature. Kako se bomo vendarle osvobajali znotraj mej? Kako bomo potovali v prihodnosti? Tina ima veliko izkušenj z letališči. S potovanji. Je mogoče, da se ne bo več dalo potovati, ne glede na to, ali smo cepljeni ali imamo kako drugo od dokazil, da smo zdravi? »Omejitve bodo ostajale. Zdaj je še kaos, zdaj se še da ... ampak čaka nas … diktatura,« napoveduje Tina. Generacija mladih je v najslabšem položaju, potrebovali bodo naš spomin, je dejala, zato jih učimo preživetja brez GPS, ker le tako bodo lahko ostali povezani s sabo, ne bodo vodljivi. Povezava z zemljo je ključna. Sploh ji nista všeč popolna digitalizacija in odsotnost človeka. Ko je nazadnje (pred dvema mesecema) potovala v Evropo, se ji je zdelo, kot da je v nekdanji Sovjetski zvezi: »Tak nadzor, občutek represije in stotine zavrnjenih, nesrečnih, utrujenih ljudi, ki so zaradi kaosa, slabe organizacije in kapric zaposlenih v letalskih družbah izgubili lete. Ampak ko bo enkrat enoten sistem in bo vse dobro delovalo, nadzor, kamere, kode QR, ko bo o vsem odločal računalnik …, takrat bo prepozno.« Tina upa, da se bomo prej kolektivno zbudili. Morda pa se moramo pred tem še pošteno izgubiti, če se še nismo.
Kaj lahko storimo? Obredi čiščenja, darovanje in zahvaljevanje
Bolna niso samo naša fizična telesa, bolna so naša energijska telesa. Kako se lahko očistimo? Obredi čiščenja, ki jih imamo tudi v naši tradiciji (žajbljanje, posutje soli po hišnih kotih, česnova kita pred vhodom …), naj postanejo del vsakdana. Tina v svoje »slušatelje« vnaša tudi občutek hvaležnosti. Na vsakem koraku se je dobro zahvaljevati. V vseh staroselskih kulturah je to še močneje izraženo ob praznikih, kot je tudi na naših tleh, poletni, zimski solsticij, pust, dan mrtvih … Vendar je dobro, da bi se zahvaljevali in darovali še več. »Z daritvami se povežemo z nevidnim svetom.« Simbolično zahvaljevanje naravi (andsko bi bilo z rdečim vinom ali pa s sveto vodo) lahko počnemo doma, poškropimo svoj vrt, avto, preden gremo na pot, del pridelka pustimo živalim in nevidnim bitjem. Petje pomaga. »Naši predniki so peli vilam, da bi polje bolje obrodilo,« je povedala Tina, kar se ji zdi tako zelo lepo. Priporoča nam, da kadar gremo kamorkoli, v mislih ali pa naglas blagoslavljajmo ljudi. Želimo jim ljubezni, sreče, zdravja. Mnogi imajo že v navadi, da pokadijo po hiši ob praznikih, s kadilom ali žajbljem, ampak zdaj je tak čas, da to počnimo še pogosteje.
Čiščenje ob Rižani
Natančnejše informacije o obredih čiščenja ostajajo zaupne, saj je treba ljudi na obred pripraviti. Treba je poznati najosnovnejše principe, tudi ko se nekaj odpre (rana, stiska, neprijetna občutja), je treba to znati tudi zapreti. Tina je šla skozi leta tradicionalnega šamanskega šolanja. Letos tudi skozi tako imenovano šamansko smrt. To je tradicionalna iniciacija šamana, ki poteka z intenzivno, zelo težko preizkušnjo. Odvisno od kulture. Včasih mora prenesti telesno trpljenje ali pa daljši umik v neprijazni divjini, obdobje lakote, žeje, pomanjkanja spanja. O tem je veliko napisanega. Ampak to doživeti je gotovo drugačne od romantičnega prebiranja. »Preizkušnja je tako huda, da ima človek občutek, da je umrl. Takrat se telesa polastijo višje sile, ga razkosajo, obglodajo do kosti in potem znova sestavijo.« Tina se spomni, kako ji je babica pripovedovala, da je na Pohorju most, kjer ti, če greš tja ob polnoči, smrt opere čreva. Pravi, da je to tipična zgodba o šamanski tradiciji. »Težko je, a ko greš skozi, ko prideš na drugi strani enkrat ven, si prenovljen, poln energije in pripravljen služiti.« In v tem je še ena zanka, morda past za mnoge. Ko jim je dano, da pridejo do znanja, do okušnje novega sveta. Kako ga ovrednotiti? Kako ga zaračunati?
Cena ali energijska poravnava
Vse več je posameznikov, ki bi radi predali svoje izkušnje, in tudi vse več ljudi, ki jih iščejo; ljudi, za katere mislimo, da bi nam lahko pomagali. Potreba po pripadnosti je močna. V nedogled ne moreš prostovoljno delovati. Med prejemniki novodobnega znanja se je udomačil izraz energijska poravnava. Te se precej razlikujejo od učitelja do učitelja. Prispevek za Tinino delavnico se mi je zdel zelo nizek glede na njen trud, prehojeno pot, glede na ponudbo na »trgu«. Razumela sem, da Tina Zgonik vsekakor ni na trgu. Da se ne prodaja, ampak predaja. Kot je zapisala v eni svojih objav na Facebooku: »Berem vabila na duhovne dogodke in zavijam z očmi: ste opazili, da se ne napiše več cena ali prispevek, ampak energijska izmenjava. Za crknit. Ker ta izraz naj bi bil bolj duhoven – gre pa za isto stvar: če hočeš priti na delavnico, moraš toliko pa toliko plačati. To je cena, samo da je zavita v duhovno embalažo. Svet ni zaradi tega nič pravičnejši.« Tina se zaveda, da morajo učitelji oziroma voditelji duhovnega dogodka od nečesa živeti, po možnosti udobno, kot piše, in se ji zdi prav, da vsak s svojim delom zasluži, če to želi. »Prav je, da se vsakemu povrne energija. Ampak ko se človek začne nekaj onegaviti in bobu ne reče bob, ampak recimo popolna proteinska bomba ali pa tradicionalni slovenski anti-aging elixir ali pa celo velika zelena praznina – potem ima problem ... ali pa hoče bob dražje tržiti in ima zato problem kupec …«
Dober smisel za humor ima in sploh ne želi biti žaljiva, mnoge učitelje in učiteljice iskreno ceni, predlaga pa tudi druge možnosti učiteljem nove duhovnosti. Na primer, da delajo kot prostovoljci in imajo še kakšen drug poklic, s katerim se preživljajo. Ali pa da živijo popolnoma odvisni od drugih, da jih hranijo, oblačijo in jim dajejo streho nad glavo. Sama zase pravi, da se za zdaj lovi nekje vmes. Včasih na tej, včasih na oni strani.
Lepa priložnost je srečati človeka, kot je Tina. Ker pred njenim obličjem se nekako ne da lagati samemu sebi. Primer, če ste še pred desetimi minutami mislili, da je vaš problem jeza ali zamera do zakonca ali pa kakega sorodnika, soseda, sosede, šefa, šefinje, se vam morda v trenutku zazrtja v njene oči to lahko zazdi banalno. Zazrete se lahko globlje od te zamere. K gnusu, sramu, ljubosumju in jih po navodilih, ki se jih je dolga leta učila od kallawayskih šamanov, tudi izpustite. Se jih osvobodite. Rižana je tisti dan odplaknila veliko bolečine.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
