Zaljubljeno v vse, kar je kitajsko, jo je leta 1977 doletela čast, da je kuhala za prvo kitajsko delegacijo zdravnikov, ki je prišla v Jugoslavijo. Peljali so jih na Kope, najvišji del Pohorja nad Slovenj Gradcem, in jim tam pripravili tudi pogostitev. »Mene so zadolžili za pripravo kosila. Od doma sem prinesla soparnike, izbrala najlepše kose iz svoje zbirke kitajskega porcelana, zapakirala jedilne palčke in seveda vse potrebne sestavine za svoj kulinarični podvig. Postregla sem jim s čisto pravim kitajskim kosilom. Začeli so z juho, ki sem jo postregla tudi med glavnimi jedmi, z juho so kosilo tudi zaključili. Med gosti je bil tudi starejši zdravnik. Ko sem mu ponudila jedilne palčke, je od ganjenosti zajokal.«
Delegacijo je pogostila še enkrat, takrat kar v svojem stanovanju. »Zanimivo srečanje je bilo, še posebej zato, ker sta z njimi prišla dva uradnika, eden je bil jugoslovanski udbaš, drugi je bil njihov špicelj. Nisi ju mogel zgrešiti. Oba sta se namreč zelo zategnjeno držala.« So pa bili kitajski zdravniki nad Marinko in njeno kuhinjo tako navdušeni, da so jo pred odhodom iz Ljubljane povabili, naj se jim pridruži še v Beogradu. Da bo zagotovo prišla, so ji plačali tako letalsko vozovnico kot prenočišče v hotelu.
Ta posebna gospa, ki se v življenju nikoli ni želela izpostavljati, je bila gonilna sila družine Pečjak in desna roka moža, pisatelja in psihologa dr. Vida Pečjaka. Zato danes verjetno skoraj nihče ne ve, da se je pred skoraj 60 leti prva lotila priprave azijskih jedi. V svoji zbirki ima sedem kuharskih knjig. Poleg knjige Kuharska umetnost Azije, ki je izšla leta 1977 in še vedno velja za eno boljših kuharskih knjig azijske kuhinje, je napisala prvo knjigo o soji v kulinariki, ko so to stročnico uporabljali izključno za prehrano živali. Izdala je tudi prvo knjigo o kuhanju v mikrovalovni pečici, s sinom Jernejem pa sta pred 24 leti naredila danes največji slovenski kulinarični portal Kulinarika.net., kjer je zbranih 19.180 receptov z vsega sveta. Veliko jih je prispevala tudi gospa Marinka, ki še danes bdi nad vsemi recepti na portalu.
Od kod vaša ljubezen do kuhanja?
Imela sem mačeho, ki je bila izvrstna kuharica. Že kot deklica sem ji pomagala v kuhinji. Všeč mi je bilo ustvarjanje jedi. Tako sem se pri osmih letih lotila slivovih cmokov. Z njimi sem želela presenetiti mačeho. Presenečenje mi je uspelo, saj so bili cmoki popolni. Ko jih je mačeha videla, je odprla okno in jih ponosna pokazala še sosedam.
Čeprav ste od nekdaj radi kuhali, vas je poklicna pot najprej peljala drugam. Veliko stvari ste počeli: delali v pisarni, popravljali nogavice, nekaj časa ste bili tudi podjetnica. Potem ko sta si z možem ustvarila družino, ste ostali doma. Vse življenje ste bili njegova desna roka. On se je posvečal karieri, vi pa ste skrbeli, da je vse nemoteno teklo, tudi njegova službena potovanja.
Veliko sveta sva prepotovala skupaj. Mož namreč ni želel potovati sam. Moja naloga je bila načrtovanje poti, poskrbela sem tudi za letalske vozovnice, uredila rezervacije prenočišč in priskrbela ustrezne dokumente. Tudi doma sem skrbela, da je vse teklo, kot je treba. Sem si pa na potovanjih vedno privoščila kaj za svojo dušo. Pogosto sem se udeležila tudi kakšnega kuharskega tečaja. Ko sva bila na Havajih, sem se udeležila kar dveh. Najprej sem šla na tečaj francoske kuhinje. Ko so slišali, od kod prihajam, so mi ponudili, da tečaj odplačam tako, da jim v zameno priredim tečaj jugoslovanske kuhinje.
In katera jed jim je bila najbolj všeč?
Ne boste verjeli, ampak najbolj jim je bil všeč mesni burek.
Drugi tečaj, na katerega ste šli, je bil tečaj kitajske kuhinje.
Čeprav smo bili na Havajih, nas je učil kuhar, ki je prišel prav iz Kitajske.
Menda vas je tako navdušil, da ste nakupili veliko kuharskih knjig z recepti za pripravo azijskih jedi, po prihodu domov pa vsem znankam in prijateljicam razlagali, kako dobra je kitajska hrana.
Tako sem bila navdušena, da so vse želele poizkusiti, kaj sem se naučila. Odločila sem se, da organiziram tečaj in jim pokažem. Organizirala sem ga kar v našem stanovanju v bloku. Pred začetkom tečaja sva se z možem odpeljala v Trst in nakupila vse potrebne sestavine. Pri nas se namreč v tistih časih, pisalo se je leto 1968, ni dobilo nič, sploh pa ne začimb. Ko sem pripravila vse potrebno, se je v našo malo blokovsko kuhinjo nagnetlo deset tečajnic. Poleg priprave jedi sem jih učila tudi, kako se pravilno drži palčke in jè z njimi. Na koncu sem vsaki udeleženki podarila košarico z začimbami in blokec z recepti.
Glas o vašem tečaju se je hitro razširil in kmalu ste dobili ponudbo Zavoda za napredek gospodinjstva.
Tam sem potem kar nekaj let vodila tečaje, obenem pa sem zbirala in zapisovala nove recepte. Ko se jih je nabralo zadosti, sem se odločila, da jih izdam v knjigi. V Kuharski umetnosti Azije, ki je obsegala 233 strani, sem zbrala recepte od Kitajske in Indonezije do Filipinov. Izbrala sem samo recepte, v katerih ni bilo sestavin, ki jih Slovenci ne bi jedli. Kitajci namreč pojedo vse, kar ima štiri noge, razen mize. (smeh) Da je to res, sem se prepričala, ko sva bila z možem v Hongkongu. Čeprav je bilo precej umazano, tam nisem videla niti enega ščurka. Sem jih pa poskusila na krožniku, in sicer ocvrte. Bili so zelo okusni.
Ko ste knjigo odnesli na založbo, se je zalomilo. Kaj se je zgodilo?
Založba je dobila prepoved izdaje knjige, ker je bila Jugoslavija takrat v nekem sporu s Kitajsko. Knjiga je zato čakala na izid dve leti. Ko je končno izšla, pa je bila hitro razprodana.
Kitajska vas je od azijskih držav najbolj privlačila. Zaljubili ste se tako v njeno kulturo, zgodovino, umetnost kot tudi v kulinariko.
Res je. Tako me je privlačila, da so na naš naslov pogosto prihajale pošiljke iz Kitajske. Od okrasnih predmetov – vsi naši lestenci v stanovanju so bili kitajski – do porcelana. Okoli 500 kosov sem ga nakupila. Želela sem namreč odpreti prvo kitajsko restavracijo pri nas. Sem se že dogovarjala za najem prostorov na Trubarjevi ulici, tam, kjer je bila kasneje dalmatinska restavracija. Potem pa se je zataknilo. Nisem namreč dobila ljudi, ki bi se bili pripravljeni naučiti pripravljati tovrstne jedi.
Ko so se čez leta pri nas začele odpirati prve kitajske restavracije, sta bila s soprogom pogosta obiskovalca.
Hitro sva se naveličala in sem raje jedi spet pripravljala doma. Tudi kadar nisem kuhala kitajskih jedi, sem uporabljala njihove začimbe. Obožujem jih. Še posebej ingver, kardamom in kurkumo, ki jih dodam skoraj v vsako jed. To so zelo zdrave začimbe in verjetno so tudi one pripomogle, da sem dočakala tako visoko starost. Tudi sicer so začimbe, seveda v pravšnji količini, zelo pomemben dodatek v vsaki jedi. Slovenska kuhinja je včasih poznala zelo malo začimb. Hrana je bila sicer izdatna, vendar plehka. Zame pa je hrana od nekdaj predstavljala užitek. Tako kot seks mora tudi hrana biti užitek.
Še bolj kot kitajska sta vam menda všeč tajska in korejska kuhinja, japonske pa ne marate preveč.
Japonska kuhinja ima za moj okus preveč surovih jedi. Ko naju je s soprogom enkrat eden profesorjev povabil na večerjo v japonsko restavracijo, sem se znašla v zelo nezavidljivem položaju. Ko sem poskusila surove ribe v omaki, mi je bil okus tako odvraten, da nisem vedela, kaj naj naredim. Ker se nisem želela osmešiti, zraven pa še osramotiti profesorja, ki naju je povabil na večerjo, sem začela kašljati v robček, zraven pa diskretno pljuvala koščke ribe. Na koncu večerje je bila moja torbica polna rib, zavitih v robčke. Tega ne bom nikoli pozabila.
Vsak nov recept, ki ste ga spoznali na potovanjih – pogosto ste prosili, ali vam dovolijo iti v kuhinjo – ste potem preizkusili še v domači kuhinji. Novosti ste predstavljali tudi gledalcem Televizije Slovenija.
Na TV Slovenija sem imela dve oddaji o azijski kuhinji, ko je bila ta še čisto neznana. Kuharske tečaje pa sem, poleg na Zavodu za napredek gospodinjstva, vodila tudi za Našo ženo po raznih hotelih. Pogosto sem kuhala v hotelih Bellevue in Slon. Kuhala sem tudi na konferencah, ki so jih v Portorožu prirejali gostinsko-turistični delavci. Moje recepte so objavljali tudi v revijah.
V času Jugoslavije ste orali ledino na mnogih kulinaričnih področjih.
Veste, to sploh ni bilo tako dobro, kot se morda sliši. Petelin, ki prvi zakikirika, gre prvi v lonec. Veliko kritik je letelo na moj račun. Stari in uveljavljeni kuharji niso marali novosti, sploh pa ne od kuharice brez kuharske izobrazbe.
Nam zaupate svoj najljubši recept?
Nimam najljubšega recepta. Moj najljubši recept je vsak dan drug. Tisto, kar skuham, je za tisti dan moj najboljši in najljubši recept. Niti polente ne skuham dvakrat enako. Vsak recept je dober, če je jed skuhana z ljubeznijo in kančkom domišljije.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
