Leta 1955 so udeleženci srečanja Moskovskega združenja kirugov bili priča senzacionalni predstavitivi. Na oder so pred občinstvo pripeljali psa, nemškega ovčarja. Pes se je zdel vesel in je mahal z repom in videti je bilo, da ga množica, ki ga je obkrožila niti najmanj ne moti. Še manj, tako se je zdelo, ga je motil nenavaden, skoraj grozljiv "izrastek" iz njegovega vratu. Na njem je bila namreč pritrjena majhna pasja glava, ki je po vsem videzu pripadala drugi pasmi. In tudi ta glava je ljudi gledala z veselimi očmi in se oblizovala. V nekem trenutku pa je tudi zagrizla v ovčarjevo uho.
Predstava, ki jo je na srečanju priredil ruski kirurg dr. Vladimir Petrovič Demikov, je razburila sovjetsko zdravstveno skupnost. Vendar to ni bilo prvič, da je "Sovjetski dr. Frankenstein" dvignil perje s svojimi poskusi. Leta 1937, ko je bil še študent, star le 21 let, je šokiral svoje profesorje na medicinski fakulteti, ko je ustvaril prvo umetno srce in ga vsadil v psa. Pes je živel pet ur.
"MLADIČ JE OHRANIL SVOJO OSEBNOST"
Po diplomi je nadaljeval s svojimi raziskovanji in upešno izvedel transplantacije srca in pljuč, kasneje pa tudi jeter in ledvic na mačkah in psih. Nekateri njegovi "pacienti" so preživeli tudi po mesec dni. Pri drugih operacijah, pri katerih je naredil žilne obvode, "by-passe", so živali preživele dlje. Neki pes, ki ga je operiral leta 1953, je živel še 7 let.
Le leto kasneje, se je Demikov, spodbujen z uspehom, pa je začel s še bolj drznimi poskusi. Takrat je opravil prvo od svojih najbolj kontroverznih operacij, pri kateri je glavo in sprednje noge pasjega mladiča presadil na vrat odraslega psa. Ko se je "dvoglavi pes" zbudil iz narkoze, je glava mladiča zazehala. Glava velikega psa pa je bila videti začudena in večji pes se je poskušal manjšega otresti.
"Mladič je ohranil svojo osebnost. Čeprav je bil skoraj brez lastnega telesa, je ostal igriv, kot so pasji mladiči. Renčal je in golčal ali pa lizal roko, ki ga je božala. Psu-gostitelju je to sprva šlo na živce, kmalu pa se je sprijaznil z mladičem, ki je vzbrstel iz njegovega vratu. Ko sta postala žejna, je mladič z velikim tekom popil mleko. Ko je v laboratoriju postalo vroče, sta oba psa iztegnila jezik in hitro dihala na način, s katerim se psi hladijo. Po šestih dneh sta obe glavi in skupno telo umrli." je svoja opažanja zapisal Demikov.
Po tem je Demikov ustvaril še več tovrstnih stvorov. Sčasoma se je tudi preživetje podaljšalo in ena od himer je preživela 29 dni. Zadnjo tovrstno transplantacijo je dr. Demikov izvedel leta 1959.
PRAVI OČE PRESADITEV SRCA IN PLJUČ
Njegove operacije so na zahodu dvignile precej obrvi in sprožile vrsto etičnih vprašanj. Vendar je Demikov jasno videl prihodnost svojega početja. "Glavni cilj naših poskusov je bil uspešna presaditev srca in drugih organov pri ljudeh," je zapisal v eni od svojih monografij.
Kmalu pa so tudi nekateri znanstveniki na Zahodu, kljub etičnim pomislekom, začeli s podobnimi poskusi in ponavljali Demikovove poskuse. Leta 1962 je mladi južnoafriški zdravnik dr. Christiaan Barnard v nekem intervjuju pripomnil: "Vse kar naredijo Rusi, lahko tudi mi." In tudi on je presadil glavo enega psa na drugega. Pes-himera je preživel nekaj dni. Christiaan Barnard je nekaj let kasneje bil prvi, ki je uspešno presadil človeško srce.
Leta 1997 je v nekem pismu svojemu kolegu zasluge za svoj uspeh pripisal tudi dr. Demikovu. "Vedno sem govoril, da če je kdo oče presaditve srca in pljuč, je zagotovo Demikov ta, ki si zaluži ta naziv."
Kljub njegovemu prispevku k medicinski znanosti, so le redki Demikovu to tudi priznali. V Rusiji so mu tako šele leta 1998, v letu njegove smrti podelili Red zaslug za domovino.
Danes v svetu vsak dan presadijo skoraj 10 src, letno okoli 3.500. Samo v ljubljanskem UKC opravijo na leto 120 tovrstnih operacij, ki brez poskusov in spoznanj dr. Demikova ne bi bile mogoče.
