Na Gorci, med haloškimi griči, ob ropotanju klopotca, se srečam z doktorjem znanosti Renejem Sušo, ki zadnja tri leta živi in dela v Kanadi. Sedeva za leseno mizo ob etnološkem muzeju na Gorci in oba občudujeva haloško pokrajino ... »Res je lepo tukaj,« se z mano strinja Rene, ki je nekaj sto metrov naprej od muzeja pred leti kupil hiško in nekaj zemlje. Takrat je z ženo Vanesso, sicer Brazilko, še načrtoval, da bosta sredi Haloz našla dom za svoje izobraževalno delo.
Oba sta namreč okoljska in družbena aktivista, ki jima ni vseeno, kaj se dogaja z našim planetom. Haloze sta izbrala zato, ker sta bila navdušena nad pokrajino, predvsem pa nad ljudmi, ki so ju kaj hitro sprejeli medse. V tem idiličnem okolju, daleč stran od težav sveta, sta si želela ustvariti dom in pustiti nek pečat. Ustanovila sta izobraževalno-raziskovalni zavod EarthCARE Gorca in med letoma 2017 in 2019 organizirala mednarodne poletne tabore, na katerih sta z udeleženci z vsega sveta iskala odgovor na osnovno vprašanje, kako naj se človeštvo pripravi na izzive prihodnosti.
»V zadnjih sto letih je naš način življenja v osnovi 'samomorilski', zato so naše možnosti nadaljnjega preživetja ogrožene. Predvsem nas mora skrbeti, kako se bomo v naslednjih letih, ko se bodo življenjske razmere slabšale, izognili nasilju, ki se bo rodilo. Tudi v Evropski uniji, kjer ljudje načeloma še vedno zelo brezskrbno živijo,« je izpostavlja Suša in dodaja, da se na drugih koncih sveta nasilje že odvija, vendar si pred njim močno zatiskamo oči. »Naš celoten gospodarski sistem je zgrajen na nasilju. Za to, da imamo določene dobrine v takih količinah in po takih cenah, je moral nekdo plačati ceno (nevzdržne delovne razmere, onesnaževanje narave). Dejstvo je tudi, da se model neskončne gospodarske rasti na omejenem planetu, kot je Zemlja, ne more obdržati. 'Požrli' bomo vse, kar je na voljo.«
Suša: »Človek se nauči plavati šele takrat, ko mu voda sega do riti«
Glede na napovedi strokovnjakov se nam lahko zgodi, da bomo kmalu porabili vse obstoječe neobnovljive naravne vire. Strategije politik, tehnoloških rešitev in ozaveščenosti ljudi pa po besedah Suše ne delujejo. Že zdaj je dejstvo, da »po naših žilah teče« plastika, saj ni dela na planetu, kjer ne bi našli mikroplastike v živih organizmih. »Plastiko jemo, dihamo in pijemo, a kljub temu ne naredimo nič, ker očitno globoko v sebi še nismo začutili potrebe po spremembi. To lepo ponazori brazilski pregovor, ki pravi, da se človek nauči plavati šele takrat, ko mu voda sega do riti.«
Rene se je z omenjenimi temami in njihovimi morebitnimi rešitvami ukvarjal kot postdoktorski raziskovalec na Univerzi Britanske Kolumbije v Kanadi. Gre za eno izmed petintridesetih najboljših univerz na svetu. Njegova žena Vanessa je na tej univerzi redna profesorica in predstojnica katedre za globalne izzive. Zadnje čase največ energije, dela in zagnanosti posvečata reševanju amazonskega pragozda, ki ga želi aktualna brazilska vlada posekati, in zaščiti pravic staroselskih ljudstev. Kot pojasnjuje Rene, nameravajo uničenje pragozda »legalizirati«, in sicer z razlastitvijo staroselskih ljudstev, na katerih ozemlju se pragozd nahaja in jim zato grozi genocid. Med njimi so tudi njegovi dobri prijatelji, ki so jih gostili celo v Halozah.
Napoved genocida v Braziliji
V okviru kampanje Zadnje opozorilo/Last warning, v katero so vključeni številni aktivisti, profesorji, naravovarstveniki, umetniki in podjetja, poskušajo preprečiti uničenje amazonskega gozda. »Ne vem, ali se kdo sploh zaveda, kaj pomeni za planet izguba amazonskega pragozda. To ni nek gozdiček, ampak ogromen ekosistem, kolektivni živi organizem, ki je star 55 milijonov let in velik šest milijonov kvadratnih kilometrov. To so pljuča našega planeta, brez katerih ne moremo preživeti.« Brazilska vlada je sicer v svojih odločitvah neomajna, ne gane je niti napoved ekonomskega bojkota. Če se bo nasilje nadaljevalo, je naloga Reneja in njegovih somišljenikov dokumentiranje in pričevanje. »To so nas prosili staroselci in dejali, da ne želijo, da bi bila njihova smrt zaman. Njihovo bolečino in trpljenje bomo ponesli v svet, v upanju, da se ljudje zavedo skupne odgovornosti za to, kar se dogaja.«
Želja Reneja je, da bi se čim več ljudi začelo zavedati, kako pomembno je, da začutimo povezanost z naravo in morebiti spremenimo način razmišljanja in življenja. Po njegovem mnenju se lahko veliko naučimo od staroselskih ljudstev, ki so podvržena sistemskemu nasilju (v državah Afrike, Azije in obeh Amerik) in imajo izkušnje, kako preživeti skozi stoletja izjemno sovražnih okoliščin. »Mi seveda jutri ne moremo začeti živeti tako kot staroselci, lahko pa se veliko naučimo iz njihovega odnosa do narave, ljudi in vseh živih bitij. Marsikatera staroselska ljudstva koncepta jaza sploh ne poznajo, vedno je govor samo o 'nas', skupnosti človeških in vseh drugih bitij.«
