19. novembra 1726 se je v takrat najbolj branem britanskem časopisu pojavila tale nenavadna, pravzaprav bizarna vest:
"Iz Guilforda prihaja čudna, vendar s pričami potrjena novica. Uboga ženska, ki živi v Godalminu, je pretekli mesec ob prisotnosti priznanega kirurga in porodničarja g. Johna Howarda rodila kreaturo, ki spominja na zajca, in katere srce in jetra so bila zunaj telesa. 14 dni kasneje je ob prisotnosti istega rodila perfektnega zajca. In v naslednjih dneh še 4 zajce, v petek, soboto, nedeljo pa še četrtega, petega in šestega in potem naslednje dni še vsak dan po enega. Na koncu jih je bilo devet. Vsi so bili mrtvorojeni.
Ženska je prisega, da je pred dvema mesecema delala na njivi skupaj z drugimi ženskami, ko je na njivo pritekel zajec. Ženske so ga poskušale uloviti, toda brez uspeha. Ženska si je takrat zajca tako močno želela, da je od tega zbolela in je zato splavila otroka, s katerim je bila takrat noseča. Vendar na zajca ni mogla prenehati misliti.
Ljudje imajo o vsem skupaj različna mnenja. Nekateri na vse gledajo kot na veliko redkost, ki bi jo morali predstaviti Kraljevi družbi (tedanji britanski skupnosti znanstvenikov - op.p.), drugi se jezijo in pravijo, da če bi to bilo res, bi morali vse skupaj utišati, saj gre za slabost v človekovi naturi."
Vsak dan en zajec
Vest je dvignila ogromno prahu in vsi so hoteli vedeti kdo in odkod je bila "uboga ženska". Izkazalo se je, da gre za takrat 24 ali 25-letno Mary Toft, nepismeno poročeno žensko, ki je takrat imela že tri otroke. Kot je bilo navedeno v bizarni vesti, je v četrti nosečnosti splavila, potem ko je na polju videla zajca in si ga zaželela. Nekaj dni kasneje je namreč dobila popadke, v katerih je rodila "več živalskih delov". Takrat je bila prisotna tudi njena soseda. Ta je rojene dele pokazala svoji materi in babici, ki je dele poslala v preučitev zdravniku Johnu Howardu, ki je bil v tem poklicu že več kot 30 let. Zdravnik je najprej zavrnil trditve žensk, da se Mary rodila dele živali, vendar se je odločil, da bo žensko vseeno pregledal. Ob pregledu ni našel ničesar nenavadnega. Potem pa je Mary v naslednjih nekaj dneh vsak dan dobila popadke in kot je kazalo rodila dele živalskih teles, ki jih je zdravnik vse spravil v kozarce s formalinom, ki je preprečil razpadanje. Po njegovem opisu je Mary rodila živalske dele - najprej nekaj, kar je bilo videti kot svinjski mehur, potem "mačjo taco in glavo", kasneje pa še "cele zajce, enega za drugim", ki jih je zdravnik vse shranil v formalinu za nadaljnje preučevanje.
Howard je o vsem skupaj poročal tudi zdravniški zbornici v Londonu, od tam pa je vest prišla v javnost in v hipu postala senzacija. Nazadnje je novica prišla celo do samega kralja, Jurija I., ki je takoj poslal svojega dvornega anatoma, da razišče zadevo. In ko je Nathaniel St. Andre, kot je bilo anatomu ime, prispel v zdravnikovo hišo, se je izkazalo, da je prišel ravno v pravem trenutku. Mary je bila pri koncu poroda, v katerem je rodila svojega 15. zajca, v naslednjih urah pa še več. Dvorni anatom ni mogel verjeti svojim očem. Pred vsakim porodom je Maryjin trebuh utripal in se zvijal, kot bi v njem "zajci iskali pot iz telesa", kot je opisal. Dejstvo, da so bili zajci mrtvorojeni ali rojeni po delih, pa je pripisal "prevelikemu pritisku v maternici". In čeprav je Mary ob koncu poroda kričala od bolečin, je med popadki bila mirna - "od srca se je smejala z nami," je zapisal St. Andre. O tem je poročal tudi kralju, ki je bil nad vestjo fasciniran.
Navdušen nad "odkritjem", v katerem je videl potencial za svojo slavo, se je dvorni anatom vrnil v London, s seboj vzel v formalinu shranjene zajce, da bi jih pokazal kralju, uredil pa je tudi, da so Mary prepeljali v prestolnico, da bi jo pokazal največjim znanstvenikom tiste dobe. Mary so tako namestili v neko hišo, kjer je nadaljevala z rojevanjem zajcev, porode pa si je prišla ogledat kopica ljudi. "Vsi eminentni zdravniki, kirurgi in porodničarji iz Londona so dan in noč opazovali njeno rojevanje," je v svojem pismu prijatelju zapisal neki Lord Hervey. Mary je postala senzacija.
Skepsa in priznanje
Seveda so bili mnogi do njenega rojevanja zajcev mnogi tudi skeptični. Eden od njih je bil kraljev zdravnik, ki pri Mary ni odkril znakov nosečnosti. Med skeptiki pa je bil tudi Richard Manningham, prijatelj St. Andreja, ki je Mary pregledal in bil prisoten ob porodu, ki pa se takrat ni končal z rojstvom novega zajca, pač pa z božjasti podobnemu napadu, ki se mu je zdel ponarejen. Njegovo sumničavost pa je še isti dan podkrepila izjava portirja hiše, v kateri je bila nameščena Mary, češ da ga je poskušala podkupiti, da bi v njene prostore pretihotapil kose zajca.
Manningham je zato Mary obtožil prevare, kar pa je v začetku zanikala. Šele ko ji je zagrozil, da bodo njeno nosečnost preverili na kirurški način, se je zlomila in v solzah priznala, da je vse skupaj bila prevarantska predstava. V svojih priznanjih je za vse skupaj obtožila svojo taščo, zdravnika Johna Howarda in še nekatere druge ljudi. Povedala pa je tudi, da ji je neka ženska, ki je potovala čez njen domači kraj povedala, kako naj dele zajca vstavi v svoje telo in jih potem rodi. Dele zajcev je tako nosila v svojem telesu kar nekaj tednov in jih "rojevala po potrebi". Pravi čudež pri vsem skupaj pa je, da ni umrla zaradi zastrupitve krvi ali kakšne infekcije.
Nazadnje je bila postavljena pred sodišče, ki jo je v senzacionalnem sojenju obtožilo "zlobne prevare in lažnega predstavljanja" ter jo poslalo v zapor, kjer naj bi počakala do izreka sodbe.
Zapor Totthill Fields Bridewell, v katerem je bila zaprta, je mesece oblegala zvedava množica, ki je upala, da bo vsaj za hip ugledala zdaj že slavno Mary Toft. Po pol leta pa je Mary bila iz zapora izpuščena brez sodbe in se je vrnila domov.
O njenem nadaljnjem življenju je bolj malo znanega, leto dni po prihodu iz zapora je rodila hčerko, kar so v cerkveni knjigi krščenih opisali kot "prvi otrok po izmišljenem rojevanju zajcev". Za kratek čas se je v vesteh spet pojavila leta 1740, ko je od nekoga sprejela ukradene stvari. Umrla je leta 1763 in v londonskih časopisih so njeno osmrtnico objavili ob osmrtnicah aristokratov.
Po procesu pa so tarča posmeha postali tudi zdravniki, ki so Mary nasedli, še posebej St. Andre, dvorni anatom, ki je na koncu izgubil tudi kraljevo zaupanje.
