"Ena od najbolj bizarnih, kot tudi najbolj melanholičnih zgodb o deformacijah človeškega telesa, je zgodba Erwarda Mordakea, ki naj bi bil dedič enega najbolj znanih plemičev v Angliji. Nikoli ni zahteval titule, je pa v svojem 23. letu napravil samomor.
Živel je v popolni osami, zavračal je celo obiske svoje družine in sorodnikov. Bil je mladenič prijetnega vedenja, zelo izobražen in glasbenih zmožnosti, ki jih redko srečamo. Njegova postava je bila izjemno lepo grajena in njegov obraz - njegov naravni obraz - je bil kot Antinousov (Antinous je bil grški deček, ljubljenec rimskega cesarja Hardijana - op.p.).
Na njegovem zatilju pa je bil še en obraz, obraz čudovitega dekleta, "ljubek kot sanje, ostuden kot hudič". Dekliški obraz je bil kot nekakšna maska, 'pokrivajoč majhen del zadnjega dela lobanje, vendar pa je izražal vse znake inteligence, vendar zločeste vrste'. Tisti, ki so ga videli, so povedali, da se je smejal in posmehoval, kot je Edward jokal. Oči so spremljale dogajanje in ustnice so se premikale in se slinile. Vendar nikoli ni bilo slišati glasu, prav tako ustnice niso oblikovale razpoznavnih besed.
Kljub temu je Mordrake trdil, da ga ponoči prebuja zlobno šepetanje njegovega "hudičevega dvojčka", kot ga je imenoval, "ki nikoli ne spi, pač pa mi kar naprej govori stvari, ki jih govorijo le v peklu. Nihče si ne more zamisliti preizkušnje, ki sem ji izpostavljen. Zaradi neke neodpuščene zlobe mojih prednikov sem kaznovan s tem, da sem pritrjen na ta stvor. Prosim in rotim vaju, da zdrobita iz njega to človeško podobo, tudi če umrem,". Tako je nesrečni Modrake rotil svoja zdravnika, Manversa in Treadwella.
Kljub skrbi pa je od nekod uspel pretihotapiti strup, ki ga je zaužil in od njega umrl, pusteč za seboj pismo, v katerem je prosil, naj 'hudičev obraz' uničijo, pred pogrebom, "sicer bo s svojim grozljivim šepetanjem nadaljeval še v mojem grobu". Na svojo željo je bil pokopan na zapuščeni zemlji brez obeležja, ki bi zaznamovalo njegov grob."
Tako sta ameriška zdravnika George M. Gould in Walter L. Pyle Leta 1896 v svoji knjigi "Anomalies and Curiosites of Medicine" (Posebnosti in redkosti v Medicini) opisala zgodbo Edwarda Mordakea, človeka z dvema obrazoma. Zdravnika Edwarda sicer nikoli nista srečala v živo, povzela sta le zgodbo, ki so jo v začetku 20. stoletja povzeli vsi pomembnejši ameriški in angleški časopisi.
Hkrati so zgodbo opremili z Edwardovimi fotografijami in celo fotografijami njegove mumificirane glave.
Vendar, ali je zgodba resnična?
Zgodba sama, kot taka, je resnična, saj se je v resnici pojavila v časnikih tedanjega časa in tudi omenjena zdravnika sta jo v resnici vključila v svojo knjigo. Vendar pa ni dokazov, da je Edward Mordake (včasih je njegov priimek zapisan tudi kot Mordrake) tudi v resnici živel. Fotografije, ki so spremljale članke, so bile fotografije voščene lutke, ki je menda nastala po njegovi podobi, vendar veliko po njegovi domnevni smrti, domnevna mumificirana glava pa se je izkazala za ponaredek. Zgodba sicer še danes kroži po internetu v več različicah in velja za urbano legendo.
Ali je človek z dvema obrazoma sploh mogoč?
Je. Konec 70-ih let prejšnjega stoletja je na Kitajskem bil rojen deček, Chang Tzu Ping, ki je imel "drugi obraz", ki so ga sestavljala usta, deformiran jezik, nekaj zob, del lobanje in nekaj obraznih kosti. Grlo in ustnice dodatnega obraza se niso gibale samostojno, pač pa v skladu s Changovo mimiko. Kmalu potem, ko so ga odkrili, so ga prepeljali v ZDA, kjer so mu drugi obraz kirurško odstranili. Celoten primer je dokumentiran.
Leta 2008 se je v Indiji rodila deklica, z imenom Lali, ki je prav tako imela dva obraza. Vendar domačini njenega stanja niso videli kot "hudičevo delo", pač pa so jo imeli za inkarnacijo boginje Šakti, boginje moči. Žal je Lali umrla po nekaj mesecih.
Tovrstna mutacija je pri ljudeh izredno redka, pojavlja pa se, zanimivo, tudi pri mačkah. Ljudje, rojeni z dvema obrazoma običajno ne preživijo več kot nekaj mesecev, že omenjeni Chang je bil edina doslej znana izjema. In tako je tudi zelo malo verjetno, da bi s takšno deformacijo do odraslosti lahko preživel človek, rojen v 19. stoletju. Še eno dejstvo, ki govori v prid temu, da gre za izmišljeno zgodbo, pa je spol "Edwardovega hudičevega dvojčka" - ta naj bi bil obraz dekleta, medtem ko so vsi "dvojni obrazi" enakega spola.
