»Zaklonišča se praviloma gradijo v sklopu objekta kot dvonamenski objekti, vendar tako, da s tem ni zmanjšana njihova zaščitna funkcija. Ob nevarnosti se morajo zaklonišča v 24 urah pripraviti za njihov prvotni namen, to je za zaklanjanje,« je zapisano na spletni strani uprave za zaščito in reševanje. Javna zaklonišča po njihovih navedbah v Sloveniji gradimo od leta 1973. Trenutno država premore 2244 zaklonišč, v katerih je skupno 348.537 zakloniščnih mest. Večina zaklonišč je v urbanih središčih.
Manjšinska vlada Janeza Janše, ki jo po zadnjih javnomnenjskih raziskavah podpira tretjina volivcev, je pred četrtim valom epidemije covida ugotovila, da iz vladne palače potrebuje izhod v sili oziroma podzemno povezavo do 130 metrov (zračne razdalje) oddaljenega Cankarjevega doma.
Vlada načrtuje gradnjo dveh predorov, prvi bo od vladnega poslopja na Gregorčičevi ulici 20 potekal pod dobrih deset metrov široko ulico do prostorov vladnega sekretariata, drugi rov pa po bo omogočal neopazno povezavo do hrama slovenske kulture, ki je že sam po sebi labirint hodnikov.
V Cankarjevem domu, ki je med osamosvojitveno vojno zagotavljal varnost slovenskemu političnemu vrhu, je globoko pod zemljo atomsko zaklonišče. Pod slovenskimi mesti in bolj odročnimi predeli države že obstajajo številni podzemni rovi in zaklonišča, ki so večinoma nastali v času, ko je bila država del Jugoslavije.
Tovarna pod zemljo
Največji podzemni objekt v Sloveniji leži pod štajersko prestolnico, zgrajen pa je bil še v času druge svetovne vojne. Na vrhuncu vojne, leta 1943, je nemški okupator v strahu pred zavezniškimi napadi pod mestom začel graditi obsežno mrežo predorov, v katere so preselili bistveni del proizvodnje Tovarne letalskih delov Štajerska (Luftfahrtwerke Steiermark), ki je nemškemu rajhu dobavljala letalske motorje. Ko je tovarna delovala na površju, je bilo v njej zaposlenih več kot 4300 ljudi. Podzemni labirinti pod nekdanjo Tovarno avtomobilov Maribor se tako raztezajo na 8512 kvadratnih metrih, kjer je okupator namestil stroje, prostore za delavce in vso potrebno napeljavo za nemoteno delo tovarne.
Skrivališče pred Rusi
Po vojni pa je nastalo več tajnih podzemnih bunkerjev, ki so bili namenjeni preživetju političnega vodstva v primeru jedrskega napada.
Osrednji podzemni bunker je nastal na območju Gotenice, kamor bi se lahko politični vrh v primeru ruskega napada umaknil za tri mesece. Približno 40 let so vojaški objekti v Kočevski Reki spadali med najbolj varovane skrivnosti v Sloveniji.
Nekdanje zaprto območje Kočevska Reka se je razprostiralo v južnem in osrednjem delu Kočevskega. Obsegalo je približno od 180 do 200 kvadratnih kilometrov. Zaprto je bilo od leta 1949 do 1990. Široko gozdnato območje Kočevske Reke je bilo zaprto zaradi varovanja manjšega območja nekdanjih vasi Gotenica in Škrilj.
Podzemni objekt v Gotenici bi lahko nudil zavetje okoli 200 ljudem iz državnega in političnega vodstva tedanje republike, ki bi lahko tako brez težav pod zemljo preživeli več kot mesec dni. Objekt je bil zgrajen v desetih letih, namenu pa so ga predali v drugi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja. V samem objektu je izvir vode, urejeno je prezračevanje, imel je več poti za umik, v njem so uredili spalnice, kuhinjo, celo bolniško sobo z operacijsko mizo in manjšo kinodvorano. Ima dva dizelska agregata, kakršne so uporabljali na ladjah. Podatkov o njem oziroma dostopa do Gotenice niso imeli niti generali tedanje Jugoslovanske narodne armade, medtem ko je bil Josip Broz - Tito znotraj bunkerja le dvakrat.
Mačkov bunker
Vojaški bunker pod imenom K-35 je nastal nedaleč od vasi Škrilj, dobrih deset kilometrov južno od Kočevja. Zgrajen je bil leta 1957 za komunikacijsko podporo bližnjim vojaškim objektom v Gotenici. Tajni vojaški objekt nekdanjega režima leži 75 metrov pod zemeljskim površjem, v njem je 500 metrov hodnikov in šest sob, skupno premorejo 300 kvadratnih metrov. Zaklonišče ima 20 kubičnih metrov velik vodni rezervoar, v katerem temperatura vode tako poleti kot pozimi znaša 17 stopinj Celzija.
Bunkerja K-35 se je prijelo tudi ime Mačkov bunker. Lokacijo gradnje je namreč določil tedanji podpredsednik slovenske vlade in minister za gradnje ter eden izmed najvplivnejših povojnih članov Komunistične partije Slovenije, Ivan Maček - Matija; odredil je tudi izselitev vseh prebivalcev vasice Škrilj, ki je vse do danes ostala neposeljena.
Kranjsko podzemlje
Z rovi pa je prepredena tudi gorenjska prestolnica, a so jih začeli kopati že pred začetkom druge svetovne vojne. »Med drugo svetovno vojno so v Kranju zgradili več rovov, ki so jih prebivalci uporabili kot zaklonišča ali zaklonilnike,« je zapisano na spletni strani Ljubljanskega goegrafskega društva. Gradnja je bila najbolj intenzivna leta 1944, ko se je povečala nevarnost zavezniškega bombardiranja iz Italije.
