Leta 1951 je Henrietta Lacks, revna afroameriška kmetica in mati petih otrok iz Marylanda obiskala John Hopkins Memorial, eno izmed redkih bolnišnic v tej ameriški zvezni državi, ki so takrat bile pripravljene sprejeti temnopolte Američane. Henrietta je zdravniku povedala, da jo skrbi, ker nepričakovano krvavi in ima bolečine v dimljah, ter da bo to verjetno vplivalo na njeno delovno sposobnost.
Po ginekološkem pregledu dr. Howarda Jonesa, ki jo je napotil na nadaljnje preiskave, so zdravniki odkrili ogromen tumor na Henriettinem materničnem vratu. Takoj so jo začeli zdraviti z radioaktivnim obsevanjem z radijem, ki je bil takrat najboljši razpoložljivi način zdravljenja te bolezni.
Obenem so vzorec s Henriettinimi rakavimi celicami poslali tudi v histološki laboratorij, ki ga je takrat vodil dr. George Gey, ki je raziskoval rakaste celice in viruse. Zdravnik je zbiral vzorce rakavih celic pacientk z rakom na materničnem vratu, vendar so vse celice v vzorcih kmalu po prejemu umrle, tako da ni mogel delati raziskav, ki jih je želel opraviti. Izkazalo pa se je, da celice Henriette Lacks nočejo umreti. Delile so se vsakih 24 ur.
To je bilo izjemno medicinsko odkritje. Desetletja so se raziskovalci trudili, da bi na živih človeških celicah lahko raziskovali delovanje zdravil in cepiv, vendar so vse celične kulture, ki so jih poskušali vzgojiti, umrle v nekaj urah. Vse, razen celic Henriette Lacks. Njene celice so veselo živele in se delile tudi v umetnih pogojih, tako da je bilo teoretično na voljo njihovo neomejeno število.
Med prvimi zdravili, ki so jih preizkušali na celicah, ki so jih poimenovali "HeLa celice", po začetnicah Henriette Lacks, je bilo cepivo proti otroški paralizi. In celice, namesto da bi umrle, so večinoma preživele. To je omogočilo nadaljevanje raziskav, ki so na koncu vodile do razvoja cepiva zoper enega največjih ubijalcev otrok v 20. stoletju.
Ustavilo pa se ni samo pri otroški paralizi. "HeLa" celice so uporabili tudi za raziskave drugih zdravil in cepiv, med njimi zdravila za zdravljenje različnih rakavih obolenj, tifusa, ebole in nenazadnje tudi Covida-19, ter za raziskave, ki so pomagale podrobnejše spoznavanja delovanja človeških celic.
Znanstveniki celice "HeLa" uporabljajo še danes in nekdo je izračunal, da so do zdaj vzgojili že okoli 50 ton te celične kulture.
Henrietta Lack na žalost nikoli ni izvedela za svoj prispevek znanosti in za rešitev milijonov življenj, ki so jih omogočile njene celice. Nekaj tednov po začetku zdravljenja je umrla. Na nek način pa, čeprav samo v obliki celičnih kultur, živi dalje.
Njene celice so odvzeli brez njene vednosti in tudi njena družina je šele po nekaj desetletjih izvedela, kaj je Henrietta "storila" za medicino in znanost.
"Njene nesmrtne celice nadaljujejo s pomočjo človeštvu za vedno," so napisali na njen nagrobnik.
Ena največjih skrivnosti pa ostaja, zakaj njene celice še vedno živijo. Se morda v njih skriva ključ do večnega življenja?
