Ko je leta 79 izbruh Vezuva pod pepelom pokopal cvetoči in bogati mesti Pompeje in Herculaneum, je po drugi strani ustvaril neprecenljiv "muzej", ki priča o živahnem življenju, ki je vladalo v antičnem Rimskem cesarstvu. Poleg čudovitih fresk, s katerimi so svoja domovanja zaljšali premožni prebivalci obeh mest, pa so zidovi, pokopani pod pepelom, ohranili tudi pričevanja navadnih prebivalcev o njihovem obstoju - grafite.
Grafiti niso, kot nekateri zmotno mislijo, domislica sodobnega časa. Sporočila, napisana ali narisana na stenah, so ene najstarejših pričevanj človekove prisotnosti. Navsezadnje lahko imamo tudi jamske slikarije za nekakšne grafite tedanjega časa, z razvojem pisave pa so ta pričevanja postala še veliko bolj razprostranjena.
Mnoge izmed grafitov, najdenih na stenah hiš v Pompejih in Herculaneumu, bi brez velikega problema lahko pripisali tudi današnjemu času. Njihova vsebina sega od preprostih zapisov o prisotnosti, pa tožb o neuslišanih ljubeznih, do norčevanja, pa do zelo nazornih in izraznih ponašanj s spolno močjo in takih, ki bi jih danes vpisali pod "straniščno poezijo".
Morda najbolj zgovoren pričevalec, ki priča o tem, da so stari Rimljani zelo radi izkoriščali zidove za pisanje po njih, je prav tako grafit. Našli so ga na ostankih bazilike v Pompejih in pravi: "O zidovi, nosite toliko dolgočasnih napisov, da se čudim, da se še niste porušili".
Najstarejši odkriti grafit v Pompejih je nadvse preprost. "Gaj Pumidij je bil tukaj", se glasi. Arheologi pa vedo, da je najstarejši zato, ker je Gaj ob zapisu pustil tudi datum, ki ustreza 3. oktobru leta 78 pr.n.š., dobrih 150 let preden je mesto uničil izbruh Vezuva. Za drugega, "Avfidij je bil tukaj. Zbogom", ne vemo natančno, kdaj je bil napisan, kot tudi ne, zakaj je Avfidij dodal še besedico 'zbogom'. Je koga čakal? Se je odločil za še bolj tragični odhod - odhod s tega sveta?
O neki prisotnosti pa priča tudi zapis: "Dva dobra človeka, prijatelja za vedno, sta bila tukaj. Če vas zanimata njuni imeni, sta to Gaj in Aulus". Glede na to, da je bil grafit najden na zidu ene od številnih restavracij v mestu, sta verjetno Gaj in Aulus proslavila svoje prijateljstvo in se potem odločila, da ga bosta še ovekovečila z napisom na zidu. Odločen, da svetu sporoči, da je bil na njem, je bil tudi Publij Komicij, ki je zapisal: "Publij Komicij Restitut je stal tukaj s svojim bratom." Kaj sta tam počela, ni jasno. Morda sta skupaj opravljala malo potrebo ...
Pozor! Ta del članka vsebuje prostaške izraze!
Kar precej grafitov, najdenih v Pompejih govori o tem, da so bili stari Rimljani skorajda "obsedeni" z veliko potrebo. V nasprotju z današnjimi časi pa opravljanje te potrebe v starem Rimu ni bilo intimno dejanje, še manj pa tabu. V starem Rimu so imeli dobro urejena javna stranišča, ki pa niso služila samo opravljanju potrebe, pač pa so bila to mesta, na katerih so se ljudje srečevali in med kakanjem veselo tudi kramljali in razpravljali. Vendar pa so kljub dobrim straniščem velikokrat potrebo opravili kar na ulici.
"Sekundus se je tukaj trikrat posral" je zapisano na nekem zidu v Pompejih. Očitno je bilo Sekundusu to mesto všeč. Na nekem drugem zidu pa piše: "Apolinarij, zdravnik cesarja Tita, se je tukaj dobro posral". Pri tem ni jasno, ali je Apolinarij to napisal sam in mesto priporoča, ali pa ga je nekdo videl. Seveda pa lastnikom hiš tudi takrat ni bilo povšeči, da so ljudje ob njihovih zidovih puščali "dišeča darila". "Pazi, ti ki serješ na tem mestu! Naj se Jupitrova jeza zgrne nate, če tega ne boš upošteval", je napisal neki prebivalec Herculaneuma. "Vsakemu, ki bi rad tukaj sral, priporočam, da gre naprej. Če tega opozorila ne boste upoštevali, boste morali plačati kazen. Otroci morajo plačati (številke ni moč razbrati) srebrnikov. Sužnji bodo tepeni po zadnji plati" pa je opozorilo na neki steni blizu vodnega zajetja v tem mestu. "Lesbijan, tukaj si sral in napisal 'Zdravo vsem!'" pa govori še en grafit v Pompejih. O tem, s čim je Lesbijan napisal svoj pozdrav, pa nočemo preveč razmišljati ...
Raje razmišljajmo o ljubezni. Tudi stari Rimljani so, seveda. O tem pričajo tudi njihovi grafiti. Eden od njih je precej poduhovljen in pravi: "Zaljubljenci so kot čebele, ker živijo medeno življenje". Več ljubezensko naravnanih grafitov pa je bolj osebnih. "Kdor ne verjame v Venero, naj si ogleda moje dekle," je napisal ponosni zaljubljenec. "Svojega moža ne prodam za vse zlato na tem svetu", pa je na neko steno napisala srečno poročena ženska.
Niso pa vse ljubezni bile srečne. "Sekundus pozdravlja Primo, kjerkoli že je. Prosim te, ljubezen moja, ljubi me", na nekem zidu "zdihuje" Sekundus.
"Kruti Lalagus, zakaj me ne ljubiš?" pa je na steno neke hiše - morda je v njej Lalagus živel? - napisala nesrečna zaljubljenka. Ali pa je bil zaljubljenec? Ne vemo. Je pa grafit "Atimetus me je napravil nosečo" nedvomno napisala ženska, vendar pa ne vemo, ali zaradi veselja ali žalosti.
Nekaj grafitov, v katerih so prebivalci Pompejev izpovedovali ljubezen, pa je tudi zelo nazornih v izkazovanju želja: "Restituta, sleci tuniko, prosim, in mi pokaži svoje kosmato mednožje", pravi eden od njih.
Zelo veliko grafitov, ki slavijo predvsem meseni del ljubezni pa so arheologi našli (logično) v bordelu v Pompejih. Ta je tudi danes ena najbolj obiskanih točk v ostankih mesta.
V skromnih, temnih sobicah, kjer so prostitutke (običajno sužnje) opravljale svoj posel, so poleg fresk, ki nazorno kažejo, katere vrste ponudbo lahko stranke pričakujejo, na zidovih tudi grafiti, s katerimi klienti hvalijo uslugo, se ponašajo s svojo spolno močjo, ali pa zdihujejo za svojo ljubljeno. "Vibij Restitut je tukaj spal sam in pogreša svojo ljubo Urbano", je napisal neki uporabnik. Verjetno je bil Urbana zaposlena z drugo stranko. Morda z večimi.
"15. junija je Hermeros fukal tukaj s Fileterjem in Kafisom", je nazorno sporočilo, ki ga nosi drugi grafit. "Solemnes, dobro fukaš!" pa pravi eden od grafitov, vendar ni jasno, ali gre za pohvalo ali samohvalo. Je pa na nekem drugem zidu objavljena "reklama": "Če kdo sedi tukaj, naj najprej prebere tole: "Če hočete fukati, poiščite Attice: stane 4 sesterce."
Niso pa bili vsi klienti zadovoljni s ponudbo: "Jočite dekleta! Moj tič je obupal nad vami. Zdaj vrta moške riti. Zbogom prečudovita ženskost!" se glasi napis na enem od zidov bordela v Herculaneumu.
Prav tako kot danes nekatere objave na "zidovih" družbenih omrežij in na pravih zidovih, pa so tudi starorimske objave, grafiti, poznali žaljivi in celo sovražni jezik, le da ga takrat tako niso imenovali.
Zmerjanje in žaljenje je pač staro tako kot človeštvo, anonimno pa vsaj toliko kot pisava. "Epafra ni dober v igrah z žogo" je morda še najmilešjši od žaljivih grafitov, najdenih v Pompejih. "Epafra, ti si plešast" je že bolj žaljiv, ni pa jasno, ali gre za istega človeka, ki ne zna z žogo.
"Fileros je evnuh," je kar precej ostra bodica na nekem zidu - evnuhi so bili kastrirani moški. "Zmagovalni" zapis v žaljenju pa so arheologi našli kar v starokrščanski baziliki v Pompejih. Takole gre: "Chie, upam, da se tvoji hemoroidi tako močno drgnejo, da te boli kot še nikoli."
Kakorkoli že, grafiti starih Rimljanov na koncu pričajo samo o tem, da se človek ni veliko spremenil v teh dva tisoč letih, kajne?
Vsekakor pa iz grafitov ne odmevajo samo že zdavnaj pozabljena imena ljudi iz Pompejev in Herculaneuma, pač pa ti zapisi prinašajo tudi enkratno priložnost, da na nek način intimno spoznamo prebivalce teh nekoč živahnih mest, ki sta umrli v enem samem dnevu. In prav vsi imajo navsezadnje - tako kot sodobni grafiti - enako sporočilo: "Bil sem tukaj!"
