Skoraj ves svet danes uporablja arabsko-hindujski način zapisovanja števil, ki imajo za osnovo število 10, in za računanje. Tega smo tako vajeni, da skoraj nikoli ne razmišljamo, da se da števila zapisovati še na kakšen drugačen način. Ok, nekateri boste morda pomislili še na rimske številke ali pa binarni sistem z enico in ničlo, ki ga uporabljajo v računalništvu, potem pa verjetno ne bi šlo več.
Vendar pa so v zgodovini ljudje uporabljali tudi druge načine, od katerih pa je večina danes pozabljenih. Eden od teh je tudi številski sistem, ki so ga iznašli cisterijanski menihi v 13. stoletju.
Na prvi pogled se zdijo cisterijanske številke vsaj čudne, vendar pa, ko pa enkrat dojamemo logiko, ki stoji za njimi, se izkaže da sistem niti ni tako slab. Morda za računanje ni tako zelo enostaven, vsekakor pa prihrani precej prostora pri zapisovanju števil, saj lahko števila od 1 do kar 9999 zapišemo samo z enim znakom.
Osnovna ideja je "deblo", ob katerega "navesimo" črtice, katerih položaj (levo, desno, zgoraj in spodaj) predstavlja enice (1, 2, 3 ...) desetice (10, 20, 30 ...) , stotice (100, 200, 300 ...) in tisočice (1000, 2000, 3000, ...).
Ta nenavadni zapis števil so cisterijanski menihi, iz meniškega reda, ki izhaja iz območja med Francijo in Belgijo, iznašli konec 13. stoletja. Dve naslednji stoletji so ga uporabljali po vsej samostanih cisterijanskega reda, tudi v slovenskem samostanu Stična, kot alternativo takrat večinskemu sistemu rimskih številk in "novosti" arabsko-hindujskemu sistemu, ki je kasneje prevladal.
Večinoma so cisterijanska števila uporabljali za označevanje let v datumih, ali strani v manuskriptih, uporabljali pa so ga tudi izven samostanov - in sicer na astrolabih, srednjeveških astronomskih instrumentih.
In majhen izziv - ali bi znali ugotoviti, katero število predstavlja znak na spodnji fotografiji?
