Zgodba sega v Francijo 18. stoletja, pred francosko revolucijo, ki je ukinila fevdalizem. Takrat je v pokrajini Languedoc živel bogat kmetovalec in general po imenu Gospod Foscue. Bil je bogat, svoje bogastvo pa je nagrabil z izkoriščanjem revnih delavcev, ki jim je plačeval malo ali pa nič za opravljeno delo.
Znan pa ni bil le po tem, pač pa tudi po svojem skopuštvu in okrutnosti. Ker je imel v lasti tudi precejšen kos zemlje in drugih posesti, bi seveda moral plačevati davke, vendar se je temu izogibal tako, da se je davčnim uradnikom predstavljal kot revež in se ob vsakem njihovem obisku izgovarjal, da je na robu bankrota.
Sčasoma je gospoda Foscueja začela preganjati neprijetna misel. Vedno bolj je bil prepričan, da z izgovori ne bo mogel dolgo zavajati dacarjev in da bodo ti nekega dne nenapovedano vdrli v njegovo hišo in mu pobrali vse trudoma nagrabljeno bogastvo. Grozljiva misel ga je vedno bolj razjedala in težila, potem pa se je domislil rešitve. Vendar pa ni šlo vse po njegovih načrtih.
Izginotje
Dnevi so minevali in ljudje v kraju, kjer je živel gospod Foscue so začeli opažati, da ga že dolgo ni na spregled. Tudi služabniki so menili, da je odpotoval. Minevali so dnevi in se spremenili v mesece. Ko so končno o njegovem izginotju obvestili oblasti, so te domnevale, da je gospod Foscue pobegnil in se naposled odločile, da bodo zaplenile njegovo posestvo. Dale so ga na dražbo in v nekaj mesecih tudi prodale.
Kmalu nato so se novi lastniki vselili v dvorec gospoda Foscueja in se odločili, da ga bodo prenovili. In ko so se delavci lotili dela, so v vinski kleti našli zaklenjena vrata, za katera se je zdelo, da so namenoma skrita. Ko so lastnike vprašali, kam vodijo, ti seveda niso imeli pojma in zato so se odločili, da jih odstranijo in pogledajo, kaj se skriva za njimi.
Na njihovo veliko presenečenje so za njimi našli stopnice, ki so vodile nekam navzdol. Ker v teh časih seveda še niso poznali elektrike, so si prižgali sveče in bakle in se spustili po stopnicah. Še preden so prišli do dna, so zavohali neprijeten vonj, vendar so nadaljevali. Izkazalo se je, da stopnice vodijo do velike podzemne votline.
Seveda je bilo takoj jasno, da je skrivno votlino dal izkopati gospod Foscue, verjetno za to, da bi jo uporabil kot skrivno zakladnico za bogastvo, ki ga je nakopičil. In ko so pogledali malo bolje, so naleteli na srhljiv prizor. Na tleh votline so našli napol razpadlo truplo gospoda Foscueja, ki je v rokah držalo na pol pojedeno svečo. Zdelo se je tudi, da je na nekaterih mestih tuplo objedeno.
Usodna skrivnost
Ko so novi lastniki in delavci ugotavljali, kaj se je zgodilo, so ugotovili, da so vrata, ki so vodila do zakladnice gospoda Foscueja, bila narejena tako, da so se avtomatsko zaklenila, če si jih zaprl, ključavnico pa so imela samo na zunanji strani. Tako je postalo jasno, kaj se je tistega usodnega dne zgodilo. Gospod Foscue je obiskal svojo skrivno votlino in po nesreči so se vrata za njim zaprla ali pa jih je zaprl sam in pozabil na mehanizem. Skrivnost, ki se je je domislil, je tako gospoda Foscueja stala življenja.
Lako si samo predstavljamo, kakšna groza ga je morala zajeti, ko se je povzpel po stopnicah iz votline in pred vrati ugotovil, da ne more več ven. Verjetno je kričal, klical na pomoč, tolkel po vratih, preklinjal, moledoval in obljubljal bogastvo tistemu, ki bi ga rešil. Vendar ni bilo nikogar. Ostal je sam, brez hrane in vode, z eno samo svečo, brez osebe, s katero bi lahko spregovoril, ujet v temo. Morda je bila zadnja stvar, ki jo je ugledal, preden je sveča dokončno ugasnila, njen odsev na nagrabljenih zlatnikih.
