PAJEK ČUVA DOM
Ko v hiši na veliko pospravljamo, na dan privlečemo metlice za prah in s podstrešja, zidov in nedostopnih kotov obvezno odstranimo pajčevine. Preja, ki se je marljivo tkala več dni, izgine z eno potezo. Vendar pa tisti, ki pospravlja stanovanje, v glavnem poskrbi za to, da ne ubije tudi predic, saj po ljudskem izročilu pajek čuva dom in ni priporočljivo, da mu vzamemo življenje.
ARAHNA – GREH JO JE UBITI
To verovanje izhaja iz grške mitologije. Arahna, slavna lidijska predica, je z edinstvenimi tkaninami vzbudila zanimanje boga Dioniza. Njena spretnost je izzvala ljubosumje boginje Atene, ki je preoblečena v starko prišla k Arahni, da bi jo naučila skromnosti. Arahna se je iz nje norčevala in izzvala tekmovanje. Spor se je končal tako, da je Atena prekinjala zanke Arahninih brezhibno izdelanih tkanin in to oholo žensko spremenila v pajka. Zato Arahna še danes visi na nitki in predano opravlja svoje delo. Greh bi bilo ubiti tako marljivo predico.
Morda bi bilo bolje, da se do njih vedemo spoštljivo in jih gledamo z drugačnimi očmi. Če ne gre drugače, lahko v vsakem malem členonožcu vidimo Arahno, ki marljivo tke in človeku polepša dom.
NA ZEMLJI ŽE PRED PRVIMI PLAZILCI
Seveda pajek ne zavzema pomembnega mesta le v izročilih. Ta členonožec je že na stotine milijonov let pomemben prebivalec našega planeta. V devonu, geološkem obdobju pred 416 milijoni let, so pajki že začeli plesti mreže, kar pomeni, da so na zemlji živeli dolgo pred prvimi plazilci. Tristo milijonov let pozneje so pajki mreže že uporabljali za lov na muhe, čebele in druge insekte. V ameriškem prirodoslovnem muzeju so leta 2006 odkrili košček jantarja, starega sto deset milijonov let, v katerem so bili ujeti pajek, del njegove mreže in muha, ki jo je ujel.
RADI IMAJO »MESO«
Od tistih davnih časov pa vse do danes so se pajki zelo spremenili. Nekateri lahko plavajo, drugi letijo s posebnimi svilenimi »padalci«. Obstajajo tudi taki, ki proti molju brcnejo žogico svile in privabijo plen, ki prispe na večerjo. Narava nobenega pajka ni ustvarila kot rastlinojedca – ti členonožci se hranijo izključno z živimi živalmi, ki jih ulovijo.
PRAVI MALI LOVCI
Pajke bi lahko imeli za izumitelje najrazličnejših vrst lova na plen – prvi so obvladali veščino prežanja v zasedi, neslišnega približevanja in številne načine, kako ukaniti nasprotnika. Divje mačke in drugi sesalci so se s tem lahko pohvalili šele veliko pozneje (seveda šele po tem, ko so se pojavili na zemlji).
STOTISOČE VRST
Glede števila vrst pajkov si znanstveniki niso edini. Vendar marsikdo meni, da obstaja na stotisoče vrst teh členonožcev, ki preživijo na številne različne načine. Hkrati pa nove vrste še čakajo, da jih bodo odkrili, in to povsod okrog nas. Morda se ravno zdaj, ko berete to besedilo, neka do zdaj neznana vrsta pajka skriva pod vašo posteljo, v omari ali kopalnici. Zato nikoli ne veste, kdaj se boste znašli iz oči v oči s primerkom, ki še ni bil odkrit in imenovan.
Sužnji predsodkov
Ljudje, ki naletijo na pajka, ga mogoče ne bodo ubili, vendar pa bodo od njega pobegnili, ker v njih vzbuja neprijetne občutke ali celo strah. Arahnofobija je na vrhu najbolj razširjenih fobij. Pajkov se bojijo tako odrasli kot otroci. Raziskovalci so opravljali poskuse, pri katerih so otrokom, ki še niso spregovorili, pokazali sliko pajka in sliko muhe. Na muho se niso kaj dosti ozirali, fotografija pajka pa je pri njih izzvala vznemirjenje in jok.
Domnevno nobena vrsta pajka ni izginila z obličja zemlje. Vsi tisti členonožci, ki so obstajali pred sto, dvesto ali celo tristo milijoni let, se še naprej sprehajajo po našem planetu. Znanstveniki so prepričani, da bodo pajki nekega (groznega) dne preživeli tudi ljudi.
MALI HIŠNI LJUBLJENČKI
Ali so na ta strah vplivali predsodki, ki jih dedujemo odvisno od kulture, v kateri odraščamo? Ali se teh členonožcev bojimo zaradi grozljivk, v katerih pajki pogosto igrajo vloge negativcev? Nekaj je gotovo res, prebivalci različnih dežel imajo tudi različen odnos do tega »mrčesa«. Na Filipinih, Japonskem in v Singapurju imajo ljudje pajke pogosto doma za hišne ljubljenčke. Včasih pa jih celo »dresirajo« za boj (z drugimi pajki, seveda). V Papui Novi Gvineji so pajki ena od običajnih jedi na mizi. Za Indijance Hopi pa so pajki sveti, saj verjamejo, da so sodelovali pri stvarjenju sveta.
STRAH IMAMO ZAPISAN V GENIH
Na vprašanje, zakaj se toliko ljudi boji pajkov, ni lahko najti odgovora. Kdorkoli se je lotil odkrivanja vzroka arahnofobije, ni našel končnega odgovora. Ena od najpogostejših razlag je, da strah pred pajki izvira že iz časov naših daljnih prednikov in da je zapisan v naših genih. Naši predniki so pogosto umirali od ugrizov pajkov. To v glavnem trdijo psihologi, pri tem pa se ne spuščajo v resničnost te trditve, saj je to še vedno velika redkost, čeprav se take nesreče dogajajo še danes.
TO SO PAJKI UBIJALCI – NE, TO JE KRIVICA!
Vsak lahko trdi, da človek lahko umre zaradi pajkov, in takoj omeni črno vdovo. Veliko manj ljudi je slišalo za rdečehrbtnega pajka, ki živi v Avstraliji, ali za velikansko tarantelo. To so tri vrste pajkov ubijalcev. Ta trditev pa ni povsem resnična. Ti členonožci lahko sejejo smrt med ljudmi, vendar njihov cilj ni napadanje človeka, če jih ta pusti pri miru. Zato ni znanih veliko primerov smrti zaradi pajkovega ugriza.
Pogosto se dogaja, da človek za pik na koži takoj obtoži pajka. Nešteto takih primerov lahko najdemo v Ameriki na tistih območjih, na katerih živi rjavi pajek puščavnik. Ko se to zgodi, žrtev brezglavo zdivja k zdravniku in mu takoj sporoči, da jo je ugriznil pajek. Zanimivo je, da je tudi veliko zdravnikov pripravljenih potrditi takšno »diagnozo«. Celo zdravniki na Aljaski, ki je na tisoče kilometrov oddaljena od najbližjega bivališča tega pajka, pacientom včasih rečejo, da so se spremembe na njihovi koži zgodile zaradi bližnjega srečanja z rjavim pajkom puščavnikom. Še en dokaz, da se pajkom godi velika krivica.
PAJEK – NAŠ PRIJATELJ
Pajek je človekov resnični prijatelj in v domu igra vlogo, ki je veliko pomembnejša od vloge psa ali mačke, ki sta človekova najpriljubljenejša hišna ljubljenčka. Nikomur ga ni treba prositi ali mu plačati. Pajek se bo sam sprehodil po stanovanju in uničeval mrčes, celo tistega, ki je škodljiv zdravju. Nekatere vrste pajkov se na primer hranijo s komarji, ki prenašajo malarijo.
Za dobro planeta
Pajki vplivajo tudi na zdravje našega planeta. Hranijo se z insekti rastlinojedci in jim tako preprečijo, da bi »pospravili« zelene površine.
Ljudje bi težko opravili s temi členonožci, tudi če bi si to želeli. Konec geološkega obdobja po imenu kreda, ko so izginile cele družine vretenčarjev, rastlin in insektov, je narava poskrbela, da so pajki uspešno preživeli to težko obdobje. Po njem so postali celo še bolj raznovrstni. In, naj potrkamo, še naprej ostali živi in zdravi.
Domnevno nobena vrsta pajka ni izginila z obličja zemlje. Vsi tisti členonožci, ki so obstajali pred sto, dvesto ali celo tristo milijoni let, se še naprej sprehajajo po našem planetu. Znanstveniki so prepričani, da bodo pajki nekega (groznega) dne preživeli tudi ljudi.
Galerija
Poglej vse fotografije (3)
