Štirikrat večje srce.
Rade je bil star 25 let, ko mu je začelo pešati srce. Bil je picopek, delal je cele dneve, rad je igral nogomet, hodil v fitnes, kar naenkrat pa je začel kašljati, počutil se je slabo, šel je k zdravnici, ta ga je poslala slikat pljuča in pregledat kri. Na temeljitejših pregledih so odkrili, da ima srce povečano za štirikrat. Zakaj pride do tega? »Mislim, da sem prevečkrat ignoriral prehlad, gripo, vročino, delal sem kljub temu, nisem se čuval, nisem odležal. Zdaj vsakomur svetujem, da če je bolan, naj bo doma, vsaj pet dni, da se telo spočije. Nekaj časa so vzdrževali moje srce z zdravili, a zdravniki so me opozorili, da dolgo ne bo šlo, da bom moral na transplantacijo. Takrat tega nisem preveč resno jemal, a kasneje se je izkazalo, da so imeli še kako prav,« pripoveduje Rade.
Spodbujevalnik srca.
Kmalu so mu morali vgraditi spodbujevalnik srca z defibrilatorjem. Bolno srce ni imelo pravega sinusnega ritma, spodbujevalnik in defibrilator sta ga uravnavala. »Nekaj časa je šlo, ko sem bil star 35 let, pa se je spet začelo zapletati,« se spominja Rade. »Iztisni delež srca je bil zelo slab, samo 15-odstotni in celo manj, sicer je 60-, 70-odstotni. V bolnišnici so mi dali zdravilo, a ni dosti pomagalo. Dali so me na urgentno listo za novo srce. A srca ni bilo. Ves čas sem kašljal, nisem imel moči, v pljučih, okrog srca se mi je nabirala voda, trebuh je bil napihnjen. Bil sem utrujen, a če sem ležal, sem začel kašljati. Nisem mogel ne sedeti ne ležati. Ker ni bilo srca, so me vprašali, ali pristanem na vgraditev črpalke Heartmade 2. Seveda sem pristal, saj je bila to moja edina možnost za preživetje. Dva meseca sem ležal v bolnišnici in spraševal, ali je srce že prišlo. Pa ni. Odšel sem domov s to črpalko in z njo kar kakovostno živel pet let, voda se mi ni več nabirala, hodil sem na sprehode.«
Novo srce na silvestrovo.
Po petih letih življenja s črpalko pa je Rade doživel lažjo možgansko kap, prsti so se mu ukrivili in taki ostali. Tudi ritem srca je bil ves čas nepravilen. »Po kapi so mi zdravniki svetovali, naj ostanem kar v bolnišnici, saj moraš biti neprestano tam, da te dajo na urgentno listo – ne smeš domov. Malo sem bil v šoku, a ostal. Na novo srce sem čakal sedem mesecev. Dobil sem ga 31. decembra. Toliko časa je trajalo, ker imam krvno skupino 0, ki lahko dobi samo to skupino. In darovalec ne sme biti težji ali lažji od tebe za več kot 20 odstotkov. In vsi moji organi so morali biti zdravi. Na srečo sem jih zaradi delovanja črpalke imel, bil sem v kar dobri kondiciji. Operacijo so izvedli isti dan. Zrušili so mi imunski sistem, da se telo ne bi upiralo tujku, me dali v umetno komo za štiri dni. Ko so mi vstavili črpalko, sem bil v umetni komi dva tedna,« se spominja Rade.
Pet let življenja z novim srcem.
Kmalu po operaciji se je lahko vrnil domov. Moral se je natančno naučiti, katera zdravila mora jemati in kdaj, saj jih je bilo kar precej. Kamorkoli je šel, je moral nositi masko, tako se je je navadil že pred covidom. Nosil je oprsnico, da mu je stiskala prsni del. Zdravila, ki jih je jemal toliko časa, so mu povzročila rahlo osteoporozo, zato je oprsnico nosil samo zunaj. 31. decembra lani je praznoval »peti rojstni dan«.
Fenomenalni slovenski zdravniki.
Rade ne more prehvaliti zdravnikov, ki so se vsa ta leta trudili za njegovo življenje, mu ga ohranjali in izboljševali. Z vsemi je ustvaril dober odnos, na kardiološkem oddelku se je spoprijateljil tudi s sobolniki, bili so kot družina, pravi. »Res jih moram pohvaliti, kardiologe, dr. Juša Kšelo, ki mi je transplantiral srce, črpalko mi je vstavil dr. Ivan Knežević, glavna medicinska sestra Vesna Andročec pa je bila vedno prijazna in nasmejana, pripravljena svetovati, pojasnjevati, vsi so bili enkratni, fenomenalni,« se razgovori Rade. »Pa zahvalil bi se za vso pomoč in podporo svoji osebni zdravnici Vojki Kostevc. Stala mi je ob strani vso mojo bolezen. Z zdravniki imam res srečo, kot da bi mi jih poslal kdo od zgoraj, če mi je že dal takšno slabotno srce,« se navihano smeji Rade.
Čigavo je srce?
Se je moral sam s sabo boriti s predsodki, da presaditev srca drugega človeka ni kar tako, da lahko »prevzameš« s tem tudi njegove navade, občutke, čustva ... Rade ni imel teh težav: »Ravno o tem sem se pogovarjal s sestro Andročec, pa mi je pojasnila, da je srce samo mišica, in mi rekla, da je boljše, da ne vem. A nekateri so imeli težave s tem, eden od prejemnikov srca je pred leti želel za vsako ceno izvedeti, od koga ga je dobil, in je padel v začaran krog raziskovanja. Pri nas izveš samo to, iz katere države si ga dobil. Mene to nič ne muči. Zanimalo me je samo, ali je srce moško, in to so mi potrdili. Prijatelji so me nekaj časa zafrkavali, da imam gotovo žensko srce, ker zdaj več pomagam ženi pri hišnih opravilih,« se smeje Rade, ki prijateljem zafrkavanja ni zameril. »Sprijaznil sem se s tem, da grem na operacijo, razmišljal sem čim bolj pozitivno, in to je bilo to. Pa družina mi je ves čas stala ob strani, soproga, otroci, starši. Žena je prihajala v bolnišnico vsak dan. Tudi moji 'soborci' so operacije prestali uspešno, domov so šli že po desetih dneh,« pohvali voljo do življenja svojih nekdanjih »cimrov«. Tudi drugim srčnim bolnikom, ki so čakali črpalko, je vlival upanje, jim pojasnjeval, kako je živel s črpalko in kako zdaj živi z novim srcem.
Podaljšano življenje.
Ker so mu močna zdravila, ki jih je jemal dolga leta, stanjšala kožo, danes ne sme na močno sonce. Ne sme se kopati v bazenih ali jezerih, samo v čistih rekah in morju. Rad se sprehaja, včasih zaigra tudi mali nogomet. Vsak dan šest kilometrov hitro hodi. »Živim čisto normalno,« se pohvali, »in se poskušam čim manj vznemirjati, razmišljam pozitivno, pa gre. Temu rečem podaljšano življenje, podaljšanje tistega življenja, ki sem ga živel, preden mi je začelo pešati srce. Sicer ne morem početi vsega, kar sem lahko počel takrat, a sem hvaležen, da lahko živim. Normalno živim. Ko sem imel še črpalko, se nisem smel tuširati, da ne bi poškodoval naprave. Umival sem se z robčki. Ko sem po petih letih šel normalno pod tuš, sem bil presrečen. Tudi v bolnišnici sem nekaj časa vse potrebe moral opravljati kar leže. Umivali in brili so me drugi, osebje, dvigovali so me, ker sem bil preslaboten, učil sem se ponovno hoditi ...« se spominja nelepih časov.
Tisto nekaj v glavi.
Vsake toliko pa Radeta vseeno malo spreleti, tam zadaj v glavi se mu pojavi misel, za sekundo ali dve. To, da živi z novim srcem. In koliko časa bo zdržalo. In kaj vse je preživel. Pa potem spet pozabi na to. Ali imajo presajena srca »omejen rok trajanja«? Ni pravila. Spoznal je človeka s presajenim srcem, ki z njim živi že 17 let. Pa človeku lahko srce presadijo večkrat.
Družina.
Spregovori še o tem, kaj vse je morala preživeti njegova žena, ko je nemočen ležal v bolnišnici. »Dva otroka je morala vzgajati in hraniti sama, eden je hodil v vrtec, drugi v šolo, hodila je v službo, me vsak dan obiskala v bolnišnici. Zame je prava herojinja, prava borka.«
Življenje je borba.
Kljub vsem neprijetnostim, ležanju v bolnišnicah, čakanju na srce, možganski kapi zaradi izrabljene srčne črpalke ..., ga dobra volja nikoli ne zapusti. Rade je optimist. Z zdravniki, osebjem na kardiološkem oddelku si »skoraj damo petko, ko se vidimo«, z nekdanjimi »cimri« iz bolnišnice se dobivajo in rečejo kakšno o zdravju. »Življenje je borba, a kar je bilo, je bilo, to moramo pustiti za seboj, pomembno je, da se poberemo in živimo naprej.« In Rade živi naprej. S srcem darovalca. In kako rad!
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
