Izkušnja v lebdeči postelji
Postelja je res fascinantna in ne moreš se ji upreti. S fotografom sva jo preskusila, še preden smo se sploh začeli pogovarjati. Občutek je sproščujoč, dober opis je – kot bi lebdel v oblaku. Barbara je zraven naredila še kratko zvočno kopel s tibetanskimi posodami, kristalnimi skledami, zvončki in glasom, tako da je bila izkušnja res meditativna. In prekratka.
Ko se je namreč takrat v ptujski porodnišnici rodil novorojenček, je babica izčrpani materi povedala, da je na svet spravila fantka. Tik pred odhodom domov, ko je medicinska sestra razvila dojenčka, da ga pripravi za odhod (mamice takrat dojenčkov niso previjale), pa sta z materjo ostrmeli. V pleničkah je namreč ležala deklica! Zgodba se mi je močno vtisnila v spomin in lahko si mislite, kako sem bila presenečena, ko mi je Barbara Modlic, ki smo jo obiskali zaradi njenega zanimivega terapevtskega dela, povedala, da je to njen prvi intervju na novi poti, potem ko je bila v reviji tudi, ko se je rodila. Prav ona je bila namreč tisti »deček«, ki je potem dobil ime Barbara! Če bi jo iskali, je gotovo ne bi tako hitro našli. Presenečenje na obeh straneh je bilo popolno!
Kar se zmešnjave ob Barbarinem rojstvu tiče, so pozneje ugotovili, da je bila po porodu babica najbrž že tako utrujena, da se je pri spolu zmotila, kajti ob tisti uri se je rodil samo ta dojenček. Mamica pa se je pozneje spomnila, da ji je sorodnica, ki je delala v bolnišnici kot medicinska sestra in je slučajno šla mimo, ko so otroke kopali, ter videla tudi njenega, prišla povedat, da ima »lepo babo«. Novopečeni mamici se je to sicer zdelo čudno, pozneje pa ji je ta izjava ogromno pomenila, saj so tudi zaradi nje nehali razmišljati o tem, ali niso otroka morda zamenjali, in deklico neskončno vzljubili.
Ali so me zamenjali?
Je pa zato Barbara, ki je že od nekdaj izredno senzibilna, vse otroštvo poslušala zgodbe o tej zmešnjavi in tudi pomisleke kakšnega sorodnika, ali je morda res niso zamenjali. Zato ni čudno, da je postala negotova. »Strah me je bilo, da bo lepega res nekdo prišel pome in me odpeljal. Če sem bila poredna, so me starši strašili, seveda ne da bi pomislili, da bo to na meni pustilo takšen učinek, da bo pome prišla ciganka. Dejstvo pa je bilo, da je bila takrat v porodnišnici res tudi ena Rominja, zato se je v mojih strahovih vse to zdelo mogoče,« je pripovedovala Barbara, ki smo jo obiskali v njenem novem starem domu v Zagojičih pri Ptuju. Po dolgih letih službe poslovne sekretarke na ministrstvu za delo se je namreč odločila za samostojno pot terapevtke. Vrnila se je v rojstni kraj in si v stari hiši svojih staršev uredila prostore za terapije ter meditacije.
Soočanje s travmami
»Zaradi vsega tega nikoli nisem čutila neke pripadnosti družini. Imam še mlajšega brata in tudi o njem sem se večkrat spraševala, kaj če v resnici ni moj pravi brat. Tako je do mojega dvajsetega leta tlel v meni neki nezavedni strah.« Kot izredno senzibilna deklica, pravi, je zaznavala energije ljudi, nagonsko je vedno čutila, ali so v dobrih ali slabih energijah. »Ob večerih sem videvala bitja in se z njimi pogovarjala. Ko sem to omenila staršem, so začeli razmišljati, da bi morala na kakšen posvet s psihologom, zato sem te sposobnosti potlačila. Pri osemnajstih ali devetnajstih letih mi je prišla v roke knjiga Celestinska prerokba in takrat se je začelo moje iskanje ter soočanje s travmami. Želela sem študirati psihologijo, ker pa nisem imela odličnega uspeha, sem na koncu pristala na ekonomiji.« Ob službi je naredila tečaje angelske terapije, meditacije, transpersonalne psihoterapije, tri leta je brskala globoko po svoji podzavesti. »Takrat sem naredila največji preskok, prišla sem do bolečinskih jeder, ki so bila zakopana globoko v mojih celicah, in rešila veliko travm iz otroštva.« Vendar ji to še vedno ni bilo dovolj. »Iskala sem, kako priti do travm, ki so res zakopane globoko v podzavesti, našla hipnozo in naredila tečaj hipnoterapije. S hipnozo se res da lepo priti do podzavestnih vzorcev, ki nam največkrat delajo težave v odraslem življenju.«
Na razpotju
Barbara pravi, da so se ji ljudje od nekdaj radi izpovedovali ali jo prosili za kakšen nasvet. Ker je videla, da veliko ljudi potrebuje pomoč, je ob službi odprla še popoldanski s. p. in začela z meditacijami, ki so tudi njo umirjale po napornem urniku v službi. Dve ali tri leta je skušala svoje terapevtsko delo kombinirati s službo. Vendar je bilo to prenaporno, saj jo je takšno življenje pripeljalo do roba izgorelosti. »Zavedela sem se, da delam drugače, kot učim, kar ni prav. Velikokrat se mi je tudi zgodilo, da sem se zvečer dogovorila s klienti za terapije, popoldne pa izvedela, da bom morala v službi ostati do večera, in morala odpovedati terapije. To je bilo zame preveč stresno in neprofesionalno se mi je zdelo prestavljati terapije.« Na razpotju pa se je znašla tudi v dolgoletni partnerski vezi. Za pomoč pri odločitvi, kako naprej, se je zatekla v sveto medicino – na obred z ajahuasco. »Tu so se mi odprla vrata v nov svet, v drugačne dimenzije. Ko se ti zavest razširi, vidiš vse drugače. Takrat sem med drugim dojela, da ima vsak svoj prav, vsak vidi določen dogodek iz druge perspektive. Nisem več potrebovala presojanja ljudi in situacij. Takrat, se mi zdi, sem nekako dozorela in moje terapije so dobile povsem druge globine.«
Na svoje
Vsa ta spoznanja, predvsem pa klic telesa – čedalje pogosteje je imela migrene, podivjali so ji hormoni, telo jo je bolelo, kot bi jo nekdo pretepel – so pripeljali do odločitve, da je oktobra lani zapustila službo na ministrstvu. Dotlej ji je ogromno pomenila varnost, ki ji jo je ponujala državna služba, predvsem zaradi strahov iz otroštva, ko ni mogla vzpostaviti občutka varnosti. Na koncu je doumela, da bo vse v redu, tudi če gre na svoje, saj si le sama lahko postavi svoj varni notranji svet. Hkrati je končala dolgoletno zvezo in se iz Ljubljane preselila nazaj v domače okolje. Vse je pustila za seboj. »Prvi teden, ko sem se vrnila, je bilo, kot da sem prišla na dopust, potem pa so se vsi simptomi prva dva meseca še poglobili.« Zato je na začetku samo počivala in se zdravila z meditacijo, naravo ..., dokler se njeno stanje tudi s tem, ko se je zamotila s prenovo in pripravo prostorov za terapije, ni začelo umirjati.
Zerobody
Barbarina oče in mati sta se le dva meseca pred njeno vrnitvijo preselila v novo hišo in sta razmišljala, kaj bi s staro, tako da je Barbari ta prišla kot naročena. Prostori za terapije in meditacijo, Višja dimenzija je poimenovala svoj center, so našli svoje mesto v nekdanji mamini trgovini. »Zame je bila vrnitev v domači kraj velik izziv, še posebej ker sem pred toliko leti v Ljubljano naravnost pobegnila. A odtlej se je veliko spremenilo. Tudi starši in brat so stopili na duhovno pot, od njih sem dobila vso podporo in pomoč.« Med obnovo prostorov je razmišljala, kako bi lahko svojim klientom poleg terapij ponudila še neko dodatno vrednost, kar bi terapije še poglobilo. Po naključju je našla posteljo Zerobody. Ta vsebuje 400 litrov tople vode, nastavljene na telesno temperaturo 36 stopinj. Ko ležite v njej, vaše telo zavije v ogreto vodo, vendar ste zaščiteni s posebno membrano, tako da ostanete popolnoma suhi. To daje občutek lebdenja brez gravitacije. Zdi se, kot bi lebdeli na oblaku ali v vesolju, medtem ko ste obkroženi s toplim objemom vode. »Česa takega v Sloveniji še ni. Posteljo sem šla preskusit v znan hotel v Opatiji in se navdušila.« Postelja Zerobody s številnimi dobrodejnimi učinki je zdaj osrednja točka njenih terapij. »Ko ležiš v njej, je, kot bi bil v maternici, zato v njej rada delam tudi terapije pod hipnozo. Ljudje se na ta način zelo sprostijo in delo je lažje. Sicer pa je postelja med drugim idealna za športnike, ker spodbuja hitrejšo regeneracijo mišic, lajša težave po poškodbah, sicer pa ublaži bolečine v hrbtenici, pomaga pri nespečnosti, zmanjšuje stres, anksioznost. Sama jo uporabljam trikrat na teden. Daje mi občutek varnosti, kadar lebdiš, izgubiš občutek težnosti, telo in um se popolnoma sprostita ter prenovita ...«
Jaz sem spet jaz
Ko se je umirila in sprostila v domačem okolju, so vsi darovi, ki jih je kot deklica zakopala, začeli prihajati nazaj. Pomagajo ji pri terapijah. Z vsem svojim znanjem (hipnoza, regresija, terapija theta healing reconnection ...) namreč ljudem pomaga pri umirjanju, opuščanju neželenih občutkov, soočanju s strahovi, spreminjanju in prepoznavanju motečih vzorcev ob podpori postelje in zvočne energijske kopeli. »Želim se osredotočiti predvsem na energijsko zvočne kopeli. Ljudje, ki so terapijo preskusili, so vsi zadovoljni in prihajajo nazaj, kar mi največ pomeni. Reklama gre od ust do ust. Čeprav sem daleč od glavnega mesta, prihajajo iz vse Slovenije,« je zadovoljna. »Končno sem jaz spet jaz, opravljam svoje poslanstvo in lahko svobodno govorim o svojem delu. Razreševanje čustev je delo za vse življenje. Ko razširiš zavest, drugače gledaš na izzive. To je cilj, torej najti mir v sebi, da lažje sprejemaš, kar se ti dogaja. Ob tem pa postopoma zaživeti zadovoljnejše in srečnejše.« Svoj center je odprla šele na začetku marca in komaj čaka, da vse te zapovedi in prepovedi v zvezi z epidemijo minejo ter bo lahko v polnosti zaživel. Načrtov ima namreč še veliko!
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
