To je bilo le še eno hladno jutro v Winnipegu, največjem in glavnem mestu kanadske zvezne pokrajine Manitoba. Leden veter, ki je divjal po mračnih ulicah, je bil nekaj povsem pričakovanega za 19. februar 1942.
Malokdo pa je pričakoval, da bo po nebu hrumelo vojaško letalo Tretjega rajha. Tistega dne okoli šestih zjutraj so se v Winnipegu oglasile sirene za zračno nevarnost – nad bližnjim Selkirkom so opazili sovražna letala.
Bilo je prepozno. Nacisti so bili že v mestu. Pol ure pred tem so prispele patrulje in vdrle v radijsko postajo, aretirale voditelja in prevzele program. Vojska se je začela zbirati v vzhodnem delu mesta. Malo pred sedmo se je začelo bombardiranje. Kanadske in nacistične enote so se borile po mestu in njegovi okolici. Po ulicah so vozili tanki. Vrtinčil se je črn prah, mostovi pa so padali. Radijske postaje so poročale z bojišč. Ob 9.30 je bilo vsega konec.
Ambasador Norveške v Združenih državah Amerike, ki je bil na obisku v mestu, župan Winnipega, premier in drugi uradniki Manitobe so bili aretirani. Odpeljali so jih v Selkirk in jih zaprli v staro trdnjavo. Namesto britanske zastave je tam zdaj plapolal prapor s kljukastim križem.
Nova resničnost
Z novim načelnikom Gestapa se je moral Winnipeg soočiti z novo resničnostjo. Načelnik je mesto najprej preimenoval v Himmlerstadt, glavno prometnico pa v Hitlerstrasse, namesto dolarja pa naj bi v uporabo prišla rajhsmarka. Razglas Ericha von Neurenberga je bil polepljen po vsem mestu. Uvedli so policijsko uro, meščani so bili dolžni prehranjevati vojake Rajha, predati vsa motorna vozila in orožje ter ubogati ukaze novega poveljstva. Pred mestno knjižnico so sežigali knjige, v šolah so se morali učiti nacistične resnice, dobrodelne in židovske organizacije so bile prepovedane, dnevni časopisi pa strogo cenzurirani in posvečeni propagandi. Vojaki in policisti so aretirali neubogljive, delavcem jemali hrano in zlorabljali šolarje.
Medtem ko so časopisi nove oblasti napovedovali hiter padec celotne Kaade, se je ob 17.30 okupacija končala z veliko parado skozi glavne mestne ulice in svečano večerjo, ki so jo priredili ujetniki. Kako? Okupacija se v resnici seveda ni zgodila. Kanadski novinarji so naciste spremljali na vsakem koraku in vsi mostovi so še stali. Pravzaprav so knjige resnično zažgali, vendar le tiste, ki so bile poškodovane in predvidene za odpad.
"Dan, če bi ..."
Vse je bila predstava, poimenovana »Dan, če bi ...« ("If Day" ali "Si un jour"), ki jo je pripravila mestna organizacija za prodajo vojnih obveznic pod vodstvom trgovca Johna Draperja Perrina. Kanadske enote so sestavljali pravi vojaki, »nacisti« pa so bili prostovoljci iz trgovske komore. Uprizarjanje vaje je stalo 3.000 dolarjev, prodaja obveznic pa je samo tisti dan prinesla okoli 3.200.000 dolarjev (več kot 50.000.000 v današnjem denarju). Že do sredine marca je ta pokrajina s prodajo obveznic dosegla začrtani cilj za zbiranje denarja.
Posledice "okupacije": Zvit gleženj in ureznina
Istega dne so se take vaje v poceni izvedbi dogajale še v nekaterih manjših mestih pokrajine. Okupacija je bila v Manitobi in sosednji ameriški zvezni državi Minnesoti seveda najavljena nekaj dni prej, vendar je bilo kljub temu še nekaj klicev neobveščenih in zaskrbljenih državljanov. Edini poškodbi sta bili zvit gleženj nekega vojaka in majhna vreznina gospe Gorin, medtem ko je bilo njeno stanovanje med napadom »sovražnikov« zatemnjeno.
POLITIKIN ZABAVNIK
KDOR GA BERE, VE VEČ!
