29. novembra leta 1970 se je oče z dvema hčerkama potepal po dolini Isdal, nedaleč od drugega največjega norveškega mesta, Bergena. Dolino lokalni prebivalci poznajo tudi pod imenom "Dolina smrti" - ime si je prislužila še v srednjem veku, ko naj bi bilo to območje, kjer so ljudje delali samomore.
Starejša od dveh deklic se je plazila preko skal na strmem pobočju, ko je zagledala nekaj, kar jo je prestrašilo. Stekla je nazaj k očetu in ko je ta šel pogledat, je videl, da gre za človeško truplo.
Prizor je bil precej grozljiv, saj je bilo truplo delno zoglenelo, v "boksarskem položaju" - z rokami pred seboj. Moški je seveda takoj obvestil policijo, ki je kasneje ob preiskavi prizorišča našla več stvari: dele oblačil, dežnik, dve plastenki, zažgan plastični ovitek (verjetno potnega lista), gumijaste škornje, uro in nakit.
Nekdo je iz oblačil in obutve odstranil vse oznake. Truplo je bilo zažgano le s sprednje strani, hrbtna stran pa je bila relativno nepoškodovana.
Policija se je v naslednjih dneh trudila najti kakršnokoli sled, povezano s truplom, za katerega se je izkazalo, da je žensko. In res so v naslednjih dneh našli kar nekaj stvari. Med prvimi sta pozornost policije pritegnila dva kovčka na železniški postaji v Bergenu, ki jih je nekdo v tamkajšnji garderobi pustil slab teden pred tem in nikoli ni prišel iskat. Ko so kovčka odprli, so v njiju našli več predmetov, med drugim cestni zemljevid Norveške, šivalni pribor iz Ženeve, nakupovalno vrečko iz Pariza, več lasulj in denarja iz različnih evropskih držav. Najbolj zgovorna so bila očala, na katerih so našli prstni odtis, ki je bil identičen z enim od prstnih odtisov neznane ženske.
Našli pa so tudi beležnico z zapisom v obliki niza črk in številk na prvi strani, vendar policisti na začetku niso razumeli njihovega pomena.
Med najdenimi predmeti je bila tudi nakupovalna vrečka iz trgovine s čevlji v norveškem mestu Stavanger. In ko je policija zaslišala sina lastnika trgovine, se je ta spomnil, da je ženski prodal modre gumijaste škornje, kakršne so našli v bližini trupla. Moški se je ženske spomnil kot zgovorne, z veliko vprašanji. Povedal pa je, da je govorila slabo angleščino in da je dišala - po česnu. "Tega vonja takrat nisem poznal," je povedal v intervjuju nekaj let kasneje. "Takrat nihče na Norveškem ni dišal po česnu."
Samomor ali umor?
Ekipa, ki se je ukvarjala z zapisom iz beležnice, pa je medtem ugotovila, da zapisi predstavljajo datume in kraje, ki jih je neznanka obiskala.
Obdukcija neznanke je pokazala, da je pred smrtjo zaužila večjo količino uspavalnih tablet, okoli 50, ki pa niso bile do konca prebavljene, tako da ni umrla zaradi zastrupitve z njimi, verjetno pa je bila vsaj delno omamljena. Saje v njenih dihalih so namreč nakazovale, da je bila v času sežiga še živa, kot neposredni vzrok smrti pa so navedli zastrupitev z ogljikovim monoksidom. Našli pa so tudi modrico na njenem vratu, ki bi lahko bila posledica zadanega udarca.
Njeno smrt so v uradnih zaznamkih navedli kot samomor, čeprav veliko ljudi, tudi policistov, v to dvomi. Kako namreč razložiti, da v okolici, kjer so našli truplo niso našli tudi posod z netilom ali vnetljivimi tekočinami, katerih sledi so našli na krznu, najdejem v bližini.
Slovanske poteze, lažne identitete, rojena v Ljubljani?
Policija se je v iskanju podatkov obrnila tudi na javnost in kmalu so izvedeli, da je nazadnje bivala v nekem hotelu v Bergenu, kjer je sobo zapustila 23. septembra in se ni več pojavila. Od takrat, pa do najdbe trupla ni bilo znano kje je bila in kaj je počela. Osebje hotela jo je opisalo kot "privlačnega videza", s slovanskimi potezami, visoko okoli 1.64 cm, temnorjavih las in temnih oči.
Javili pa so se tudi iz drugih hotelov po Norveškem in na koncu se je izkazalo, da se je ženska v njih prijavljala pod različnimi imeni in z različnimi dokumenti. Po zbranih podatkih so ugotovili, da je uporabljala vsaj osem različnih identitet. Vedno se je predstavljala kot belgijska državljanka. Zanimivo pa je, da je na eni izmed prijav - 30. oktobra 1970 v Bergenu - vpisala kot Alexia Zarne-Merchez, rojena 27. 11. 1943 v Ljubljani, sicer stanujoča v Bruslju, ki je v Skandinavijo pripotovala iz Londona. Vendar se je izkazalo, da je to ime, tako kot tudi ostala, izmišljeno.
Neznanka se je v hotelih predstavljala kot potujoča trgovka ali trgovka s starinami. Pogosto je tudi menjavala sobe v hotelih, v katerih je prebivala, vsaj dvakrat se je srečala z različnima moškima in ena od sobaric jo je opisala, da je videti, kot da žaluje. Drugi so vedeli povedati, da so jo slišali govoriti v nemščini, flamščini in v polomljeni angleščini ter nekem neidentificiranem jeziku.
Veliko se jih je spomnilo, da je dišala bodisi po česnu ali parfumu z začimbami.
Na podlagi opisov so policisti naredili tudi fotorobota z njeno podobo, ki so ga objavili v medijih, poslali pa tudi Interpolu. Vendar poizvedovanje ni prineslo ničesar.
Nova preiskava in nova dejstva. Je bila vohunka?
Leta 2017 je zgodbo neznanke iz Isdala objavil britanski BBC in zgodba je vzbudila globalni odziv, zaradi česar sta se povezala BBC in NRK, norveška državna televizija in sprožila novo preiskavo, ki je prinesla nekaj novih dejstev.
Tako so razkrili tudi nekaj dokumentov norveške policije, ki so imeli oznako tajno. V njih je zabeleženo, da so se po najdbi trupla sestali civilni in vojaški obveščevalci in razpravljali o nenavadni podrobnosti. Datumi iz beležke neznanke so se namreč do potankosti ujemali z datumu vojaških vaj norveške mornarice, na katerih so preizkušali rakete, poimenovane Pingvin, ki so bile prve NATO-ve rakete za morsko bojevanje, ki so uporabljale infrardeče iskalnike tarč.
Neki ribič naj bi tudi potrdil, da je žensko, ki je ustrezala opisu, tudi videl v pogovoru z nekim častnikom iz vojaške ladje nekaj tednov pred tem.
Naredili so tudi analizo izotopov iz njene čeljusti, ki so jo ohranili po obdukciji zaradi značilnih zlatih zalivk in zobnih prevlek, ki na Norveškem niso bili v navadi. Analiza je pokazala, da je neznanka rojena skoraj 10 let prej, kot je bilo vpisano v prijavnicah v hotelih - v 30-ih letih prejšnjega stoletja - in da je morda rojena v južni Nemčiji in se je kasneje še kot otrok preselila v Francijo.
Določeni deli sestavljanke, ki so jo ponovno sestavili, govorijo o tem, da je neznanka bila morda vohunka. V prid tej teoriji govorijo lasulje, lažne identitete in to, da je bila na Norveškem v času vojaških vaj zveze Nato. Norveška je namreč članica Nata, mejila pa je na tedanjo Sovjetsko zvezo, ki je bila seveda zainteresirana, da izve čimveč o oborožitvi zahodne zveze, njenega nasprotnika v hladni vojni.
Zgodovinar in nekdanji uslužbenec sovjetske obveščevalne službe KGB, Aleksander Vasilijev sicer dvomi, da je bila ženska sovjetska vohunka. Če bi bila, bi uporabljala največ dve lažni identiteti, popolnoma bi se "prelevila" v lažno državljanstvo in ne bi nosila nobenih dišav, po katerih bi jo bilo moč prepoznati, pravi. Glede na to, da je veliko potovala, Vasilijev meni, da je bila kvečjemu kurirka, ki je prenašala informacije, ki so jih pridobili vohuni, ki so bili stacionirani na Norveškem.
Pokopana v neoznačenem grobu
Sicer je iz vsega moč zanesljivo razbrati le, da je Ženska iz Isdala, kot so jo poimenovali, veliko potovala, da je govorila več jezikov (poleg francoščine, nemščine, angleščine in flamščine vsaj še engega, ki pa ga niso mogli identificirati - bi to lahko bila slovenščina?).
Neznanko so pokopali 5. februarja 1971 v Bergnu po katoliškem verskem obredu. Da je pripadala katoliškemu kulturnemu območju so sklepali iz uporabe imen iz njenih lažnih identitet. Njen grob ni označen, pokopali pa so jo v pocinkani krsti, da bi preprečili razkroj ostankov in olajšali morebitno izkopavanje. Pogreb so tudi posneli, za primer, če bi se javili njeni sorodniki in želeli njene ostanke.
Zelo verjetno je imela sorodnike, znance ali prijatelje, vendar se doslej ni javil nihče. In tako skrivnost Ženske iz Isdala še naprej ostaja nerazrešena.
