Ali veste, da z negativnostjo uničujemo enako učinkovito kot z bombami? Staranje se ne začne s petinšestdesetim rojstnim dnevom. Našo osebnost v poznejših letih oblikujejo vse naše izbire in vsi naši načini, kako skrbimo zase in tudi, kako razmišljamo. H kakovosti našega življenja v poznejših letih, k dolgemu in zdravemu življenju zelo pripomoreta zdrav način prehranjevanja in telesna vadba. Na naše telesno in čustveno zdravje močno vpliva to, kakšen odnos imamo s sabo in kakšne odnose razvijamo z drugimi. Iz raziskav lahko izvemo, da lahko osamljenost ubije hitreje kot cigarete. In po enakem merilu imajo lahko pristni povezani odnosi čudežno moč ozdravitve.
K sreči obstajajo družbe ljudi, ki se veselijo staranja. Vedo, da bodo v tem obdobju svojega življenja zdravi, vitalni, spoštovani in sprejeti. Tudi nove raziskave kažejo, da imamo vsi orodje, zaradi katerega živimo dlje ter ostanemo aktivni in ustvarjalni prav do konca. Navsezadnje si vsi želimo živeti v sozvočju s svojim telesom in naravnimi življenjskimi silami. Pri tem nam pomaga zavedanje, da nismo sami in da se lahko od starejših naučimo, kako to doseči.
V knjigi John Robbins Zdravi pri stotih so zbrani bistveni koraki, ki jih lahko naredimo, da si izrazito podaljšamo življenjsko dobo in ohranimo zdravje. Imamo priložnost, da popravimo vse, kar smo slabega naredili svojemu telesu, ter pridobimo moč in strast do življenja. Lahko pridobimo in obdržimo več duševne bistrosti, telesne moči, vzdržljivosti in veselja.
Kako v nekaterih ljudstvih dosegajo izjemno visoko starost in kako jim uspeva ohraniti vitalnost in moč povsem do konca svojega dolgega življenja? Kaj se lahko naučimo iz njihovega življenja, da bomo tudi mi živeli dlje – zdravi in veseli? Kateri so ključni dejavniki, ki pripomorejo k tako izjemno zdravemu staranju? Kaj se lahko naučimo iz življenjskega sloga teh ljudi z raznih območjih sveta, ki slovijo po nenavadnem številu izjemno zdravih starih ljudi?
Skrivnost starih s Kavkaza
Abhazija pokriva 8500 kvadratnih kilometrov med vzhodno obalo Črnega morja in glavnim lokom gorovja Kavkaz. Na severu meji na Rusijo, na jugu na Gruzijo. Ob popisu prebivalstva leta 1970 so Abhazijo, takrat avtonomno pokrajino v sovjetski republiki Gruziji, označili za svetovno prestolnico dolgoživosti. En del abhazijske formule za izjemno zdravo staranje je veliko rednega gibanja, ki je njihova vsakdanja rutina. Zaradi stalne telesne dejavnosti kot del vsakodnevnega življenja Abhazijcev se razvije boljše delovanje srca in pljuč, kar vpliva na to, da njihovo srce dobiva več kisika.
Revija Journal of Epidemiology and Community Health je z novo raziskavo ugotovila, da gorski prebivalci živijo dlje kot primerljivi ljudje v nižinah. Raziskovalci so opozorili na povečano telesno dejavnost oziroma hojo po zahtevnem terenu. To naj bi pojasnilo podaljšano življenjsko dobo in nižjo stopnjo bolezni srca med tistimi, ki živijo v gorah. Abhazijci že samo za vsakodnevne opravke potrebujejo znaten telesni napor. Pri njih ljudje ne sedijo za pisalno mizo ali se vozijo v službo in nazaj domov. V abhazijskem načinu razmišljanju upokojitev ne obstaja. Večina starejših še vedno redno trdo dela v sadovnjakih in po vrtovih, vendar jim to ne prinaša čustvenega stresa, ki ga pogosto povezujemo z delom. Njihov delovni ritem je usklajen z biološkim. Zato nimajo občutka naglice in priganjanja kot v večini razvitih držav. Abhazijci ne marajo priganjanja, in ne poznajo časovnega roka. Nujnost občutijo samo v resnično izrednih primerih (npr. požar v hiši), sicer pa so zelo sproščeni. Pogosto se šalijo in pojejo.
Starost je krona uspešnega življenja
V Abhaziji ugled narašča s starostjo, zato so starostniki deležni čedalje več privilegijev. Starejše spoštujejo že zato, ker so stari. Ničesar jim ni treba narediti, da bi si prislužili spoštovanje. Tudi če so revni in jih poznajo samo njihovi bližnji, imajo v abhazijski družbi višji družbeni položaj kot nekdo, ki je morda bogat in slaven, a ni star. Ne poznajo izraza, ki pomeni »stari ljudje«. Namesto tega starejšim od sto let pravijo »dolgo živeči ljudje«.
Ko kompliment postane žalitev in nasprotno
V Abhaziji bi veljalo za žalitev, če bi vam rekli, da ste »videti mladi«.Tam starostnike vidijo kot zelo lepe, saj srebrni lasje in gube veljajo za znamenja modrosti, zrelosti in dolgih let služenja. Na Zahodu velja nasprotno. Visoka starost je povezana z grdostjo, mladost pa z lepoto. Abhazijski pregovor pravi: »Poleg Boga potrebujemo tudi starešine.«
V sodobnem zahodnem svetu starejše moške, ki jih zanima spolnost, včasih obrekujejo kot »pokvarjene starce«. V Abhaziji pa je aktivno spolno življenje v starosti enako naravno kot nadaljevanje zdravega teka ali trdnega spanca. Tam pač ne mislijo, da obstaja kakršenkoli razlog, zakaj bi jim bilo v starosti odvzeto tako značilno človeško delovanje. Zelo pomembno vlogo v njihovem življenju imajo pesem, glasba in ples. Ljudje vseh starosti radi pojejo pesmi za vse priložnosti: uspavanke, delovne pesmi in pesmi za ozdravljenje, posebne pesmi za poroke in druge obrede. Abhazijci plešejo, pojejo in slavijo življenje, kakršno je.
Katero hrano uživajo?
Tradicionalna abhazijska prehrana je v glavnem mlečno-rastlinska, z redkimi mesnimi obroki. Mlečni izdelki najpogosteje pomenijo vrsto fermentiranega kuhanega mleka (matzoni, kefir). Abhazijci navadno začnejo zajtrk s solato iz sveže zelene zelenjave, ki jo naberejo na vrtu; spomladi so to vodna kreša, mlada čebula, pa tudi redkvice. Poleti in jeseni solato sestavljajo paradižniki in kumare, zimsko solato pa vložene kumare in paradižniki, redkev, zelje in čebula. Občasno dodajo koper in koriander, prelivov ne uporabljajo. V solato dodajajo tudi mnoge rastline, ki divje rastejo v Abhaziji.
Vse obroke spremlja priljubljena abista, kaša iz koruzne moke, ki jo vedno sveže skuhajo in postrežejo toplo. Za prigrizek med obroki Abhazijci navadno jedo sezonsko sadje iz lastnega sadovnjaka ali z vrta. Sveža živila so zanje najpomembnejša. Zelenjavo poberejo, tik preden jo postrežejo ali skuhajo, ostanke pa zavržejo. Njihova zavzeta skrb za sveža živila jim omogoča, da nikoli ne zaužijejo hrane, ki je morda pokvarjena in vsebuje bolezenske mikroorganizme. Omogoči jim tudi, da živila pojedo, ko so na vrhuncu prehranske vrednosti z minimalno izgubo hranil.
Oreški kot glavni vir maščob
Glavni vir maščob v abhazijski kuhinji so oreški, najpogosteje mandlji in pekani. Gojijo orehe in lešnike, oreške v kateri od oblik pa vsebuje skoraj čisto vsak obrok. Mesa skorajda ne jedo. Maščobe iz mesa in perutnine nikoli ne uporabijo. Preden si postrežejo, odstranijo tudi najmanjše dele maščobe. Mastne jedi jim na splošno ne gredo v slast, prav tako ne uživajo sladkorja, uporabljajo malo soli in skoraj nič masla.
To morda pomaga pojasniti, zakaj je povprečna raven holesterola med abhazijskimi stoletniki tako nizka. Za Abhazijce je najbolj značilno, da jedo zelo malo. Beljakovine uživajo zmerno, maščobe večinoma iz oreškov, ogljikove hidrate pa predvsem iz zelenjave, sadja in polnozrnatih žit, kot je koruzna kaša. Ljudje v Abhaziji se skoraj nikoli ne prenajedajo; to velja za neprimerno in nevarno. Zato so Abhazijci na splošno zelo močni in vitki ljudje brez odvečne telesne maščobe. Jedo počasi in hrano temeljito prežvečijo ter uživajo v vsakem trenutku in globokem zadovoljstvu v družbi drug drugega.
Kadar Abhazijec povabi gosta na večerjo, se povabilo glasi: »Pridi in bodi moj gost.« Nikoli ne rečejo: »Pridi na večerjo.« Poudarek ni nikoli na hrani, ampak na medsebojnem druženju. To so ljudje, ki bolj kot v vsem drugem uživajo v radostih prijateljstva.
Stoletniki z Okinave
Okinava je v najjužnejši japonski provinci, ki jo sestavlja 161 čudovitih otokov, naseljuje pa 1,4 milijona ljudi. Tamkajšnje vreme je zelo prijetno s povprečno temperaturo 28 stopinj Celzija julija in 16 stopinj januarja, zato otočju pogosto pravijo japonski Havaji. Na Okinavi je dokumentirano največ najbolj zdravih starejših ljudi na svetu z najdaljšo pričakovano življenjsko dobo na svetu in najvišjim številom potrjenih stoletnikov na svetu. Raziskave okinavskih stoletnikov so pokazale, da je 95 odstotkov tistih, ki so dočakali sto let, pri svojih devetdesetih živelo brez hujših bolezni. Za boljše razumevanje: če bi Severnoameričani živeli bolj podobno starejšim Okinavcem, bi morali v ameriških bolnišnicah zapreti 80 odstotkov oddelkov za ožilje in tretjino oddelkov za zdravljenje raka. Brez dela bi ostalo tudi veliko negovalnih domov.
Ljudje svoj vrhunec večinoma dosežemo med 20. in 30. letom, potem sledi postopen zaton. Do 70. leta starosti večina med nami izgubi 60 odstotkov največje dihalne kapacitete, 40 odstotkov delovanja ledvic in jeter, od 15 do 30 odstotkov kostne mase in 30 odstotkov moči. Zaradi zaščite kosti in srca ter zmanjševanja simptomov mene ženskam na zahodu pogosto svetujejo nadomestno estrogensko terapijo. Jemanje estrogena velja za nujno terapijo pri zmanjševanju tveganja za srčno-žilne bolezni in osteoporozo. Zanimivo je, da na Okinavi starejše ženske ne iščejo pomoči v zdravilih. Zanje je starost čas vitalnosti, miru in priložnosti. Eden od razlogov za to je, da jim ni treba nadomeščati tega, česar niso izgubile.
Če moški med staranjem ohranijo višjo raven testosterona, imajo znatno manj srčno-žilnih bolezni in manj simptomov duševne senilnosti (starostne oslabelosti) v primerjavi z moškimi z nižjimi ravnmi testosterona. Več testosterona pomeni tudi boljšo erektilno sposobnost. Zato ne preseneča, da danes na Zahodu čedalje več starejših moških jemlje testosteronske dodatke. Na Okinavi tega ne poznajo. V zvezi s tem je v knjigi Zdravi pri stotih predstavljena hudomušna zgodbica:
»Na avtobusu na Okinavi je sedel zelo star gospod. Avtobus je bil poln in veliko ljudi je stalo. Starejši moški je opazil prikupno dekle, ki je stalo pred njim. Kavalirsko ji je ponudil svoj sedež.
'Vem, da sem star, toda vesel bom, če boste zasedli moj sedež.'
'Hvala,' je reklo dekle, 'ni mi težko stati.'
Avtobus je nadaljeval pot po luknjasti cesti, dokler se ni tako sunkovito ustavil, da je stoječe potnike pometalo vsepovprek. Mlada ženska je pristala v naročju starejšega moškega. Ko ji je uspelo vstati, ji je moški spet ponudil: 'Ne maram gledati, kako vas premetava. Če nočete mojega sedeža, pa mi sedite v naročje, da bo v avtobusu manj gneče.'
Nasmehnila se je in se mu ugnezdila v naročje. Avtobus je poskakoval naprej. Po kakšni minuti je starejši okinavski gospod potrepljal mladenko po rami. 'Mlada dama,' je rekel, 'raje spet vstanite, kajti očitno nisem tako star, kot sem mislil ...'«
Jej manj, živi dlje
Tudi Okinavci se nikoli ne prenajedo in na koncu vsakega obroka pustijo nekaj prostora v želodcu. Ne marajo občutka, da so se »nabasali«. Če ne hitimo s prehranjevanjem, ima želodec čas središču za tek v možganih sporočiti, da je hrana prispela. Tako ob jedi doživimo več ugodja in zadovoljstva. To je eden od razlogov, da je bolj zadovoljujoče in zdravo jesti počasi. Pomemben pogled teh dolgoživih ljudi je tudi v tem, da uživajo v čutnih užitkih in se dobro zabavajo. Z odprtimi rokami in srcem sprejemajo življenje ter se veselijo preprostih radosti v svetu okrog sebe. Preprosto žarijo od življenja in se veliko na glas smejejo, pojejo in plešejo.
Skrivnost kultur z največ zdravih stoletnikov
Poleg Abhazijcev in Okinavcev sta v knjigi Zdravi pri stotih opisani še dve ljudstvi: Vilcabambovci in Hunzi. Vilcabamba je majhno, izredno težko dostopno mestece, stisnjeno v Andih v Ekvadorju, Hunza pa leži v skrajnem severnem delu Pakistana v bližini tromeje z Rusijo in Kitajsko. Vsi imajo v svoj vsakdanjik vgrajeno veliko gibanja. Ena razlika je, da Okinavci ne živijo na visoki nadmorski višini z redkim, čistim zrakom in veliko hoje navkreber, ampak jih večina živi ob morju, ne dosti više od morske gladine. Za vsem je značilno izjemno spoštovanje starejših in globok občutek skrbi za druge v vseh življenjskih obdobjih. Značilna je tudi tradicionalna, nizkokalorična prehrana na rastlinski osnovi s polnovrednimi živili ter to, da na splošno manj jedo. V nasprotju z njimi na Zahodu hrano pogosto dojemamo kot razvedrilo in zabavo – ali nekaj, s čimer nadomeščamo čustveno pomanjkanje na drugih področjih življenja.
Kaj pravi znanost
Znanstveniki ugotavljajo, da je prehrana starejših res odigrala pomembno vlogo v ohranjanju njihovega zdravja. Zaradi natančnih raziskav imamo izredno podrobno sliko hrane, ki jo uživajo zdravi starostniki:
• Njihova prehrana je po zahodnih merilih nizkokalorična.
• Vsebuje veliko dobrih ogljikovih hidratov iz polnozrnatih žit, zelenjave in sadja.
• Njihovo prehrano sestavljajo polnovredna živila in zelo malo oziroma nič predelanih ali obdelanih, prečiščenih živil, sladkorja, konzervansov, umetnih arom ali drugih kemikalij.
• Jedo svežo sezonsko hrano in krajevno pridelana živila, ne pa konzerviranih živil in takih, ki prepotujejo velike razdalje.
• Njihova prehrana vsebuje malo (a ne skrajno malo) maščob, in to iz naravnih virov, kot so semena, oreški in včasih iz rib, ne pa iz ustekleničenega olja, margarine ali nasičenih živalskih maščob.
• Vsi dobivajo beljakovine predvsem iz rastlinskih virov: stročnic, polnozrnatih žit, semen in oreškov.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
