Lani septembra ste v akciji Moj zdravnik, ki jo že vrsto let organizira revija Viva, Medicina & ljudje, prejeli laskav naziv Moj pediater. Kaj vam ta naziv pomeni, verjetno prinaša tudi odgovornost, da še naprej nadaljujete po začrtani poti?
Omenjen naziv jemljem kot veliko odgovornost in motivacijo za prihodnje delo. Poleg strokovnosti je pri našem delu zelo pomemben način komunikacije, ki zahteva veliko prilagajanja in potrpežljivosti.
Kaže, da ste zelo priljubljeni med pacienti. V čem bi rekli, da se delo z otroki razlikuje od dela z odraslimi pacienti, kako pritegnete pozornost otrok in pridobite njihovo zaupanje?
Da lahko zgradiš partnerski odnos, ki je ključen pri diagnostiki in zdravljenju, se morajo oboji v ambulanti počutiti varno in sprejeto. Odkritosrčnost in dobronamernost sta poleg humorja vrlini, ki ju pri svojem delu potrebuje vsak pediater. Otroci so v svoji komunikaciji večinoma veliko bolj neposredni, igrivi in polni domišljije, po drugi strani pa so v določenih starostnih obdobjih zelo sramežljivi. Če le gre, izpeljem pregled skozi igro in z veliko domišljije.
Poleg otrok morate pridobiti tudi zaupanje staršev. Kako vam to uspeva? Se tudi pri vašem delu pozna vse večje nezaupanje v medicinsko stroko?
Brez njihovega zaupanja je naše delo močno oteženo. Večina našega dela je preventivne narave. To pomeni, da starši tudi z našo pomočjo usmerijo vse svoje sile v to, da se otrok razvija v zdravem in spodbudnem okolju ter da se v primeru bolezni in težav pravočasno obrnejo na nas in upoštevajo naše nasvete. Staršem poskušam na preprost način razložiti zapletene stvari, pri tem pa rad uporabljam slikovno gradivo ali modele. Na žalost pa se v zadnjih letih - tudi na račun izmišljenih novic na družbenih omrežjih in spletu - veliko pogosteje srečujemo s starši, ki že vnaprej odklanjajo izsledke uradne medicine in nasprotujejo tudi posegom, ki bi koristili njihovemu otroku. V takih primerih je pot do zaupanja dolgotrajnejša.
Katere lastnosti mora imeti po vašem dober zdravnik? Kako doseči, da zdravnik postane tudi neke vrste moralna avtoriteta?
Poleg širokega znanja, ki ga moramo nenehno nadgrajevati, so to empatija do pacientov, odločnost in iznajdljivost, pa tudi predanost in sočutnost. Stremeti moramo k temu, da si za bolnike vzamemo dovolj časa. Če smo pri svojem delu strokovni in iskreni, obstaja večja verjetnost, da nam bodo bolniki zaupali in upoštevali naša priporočila.
V enem letu se je svet obrnil na glavo, epidemija koronavirusa je popolnoma spremenila naše življenje. Kako ste se v pediatriji prilagodili tem posebnim razmeram?
Res je. Zdravstvo se je znašlo pred veliko preizkušnjo. Pediatri in šolski zdravniki smo zelo hitro prilagodili način dela. Veliko dela smo izvajali preko telefonov in elektronske pošte, organizirali smo ločene ambulante za otroke s covid-19, nadaljevali smo z nujnimi cepljenji in preventivnimi pregledi otrok, istočasno pa smo se aktivno izobraževali ter sodelovali pri organizacijskih procesih znotraj različnih strokovnih skupin.
Seveda koronavirus ni edina bolezen, ki preti otrokom, tu so tudi ostale sezonske okužbe. Kako se spopadate s to kaotično situacijo? Opažate več strahu in tesnobe pri starših in otrocih? Kako jih pomirite?
V začetku šolskega leta smo imeli poleg koronavirusnih okužb tudi kar nekaj okužb z drugimi sezonskimi virusi, ki so pri dovzetnih posameznikih povzročili okužbe spodnjih dihal in poslabšanje astme. Po zaprtju šol in vrtcev je bilo na srečo število različnih respiratornih okužb pri otrocih v primerjavi z drugimi leti zelo majhno. Vendar pa negotovost in spremenjeno delovanje družbe vplivata na to, da se povečuje število otrok, ki so tesnobni, nespeči, telesno slabše zmogljivi. Več imamo tudi otrok z motnjami hranjenja. Če je le mogoče, jih motiviramo, da vzdržujejo dnevno rutino in skrbijo, da so telesno aktivni. V primeru, da smo pri tovrstnem ozaveščanju manj uspešni, pa je potrebno vključiti tudi psihološko pomoč.
Ste nekakšen glasnik vseh pediatrov in javnost nenehno ozaveščate o pomenu cepljenja. Kako gledate na vse večje nezaupanje v cepljenje? Kako se vi spopadate s to problematiko? Kaj storite, če pridejo k vam starši, ki so proti cepljenju otrok?
Predvsem gre za kompleksen problem, ki je v največji meri posledica nezaupanja v institucije in uradno medicino zaradi številnih polresnic in lažnih objav na družbenih omrežjih ter v nekaterih medijih. To je razlog, da so starši prestrašeni in oklevajo pri odločitvi za cepljenje, kar v prvi vrsti ni dobro za zdravje otroka. Zato je pomembno, da se tudi strokovnjaki oglašajo v javnosti in na poljuden način širijo preverjene in verodostojne informacije o pomembnosti cepljenja. Zelo pomembni so tudi lastni zgledi. Če ne bi verjel v varnost in pomembnost cepljenja, potem ne bi cepil sebe in svoje družine, svojih otrok.
Delali ste že v različnih sredinah, prej v Kamniku, zdaj v Ljubljani in Litiji. Ali pri svojem delu opažate kakšne razlike med temi okolji?
V ljubljanski ambulanti je zagotovo delež ljudi, ki so neko obdobje živeli v tujini ali so tujci na delu pri nas, večji kot drugje. To izpostavljam zato, ker se pogosto šele po izkušnji v tujini zavemo, da je pediatrija pri nas na zelo visokem nivoju. Seveda pa so v vseh okoljih bolj in manj zahtevni ljudje. Otroci si ne glede na okolje vedno želijo sprejetosti in naklonjenosti.
Kaj bi svetovali staršem v teh posebnih časih? Kako naj poskrbijo za psihofizično kondicijo otrok in se izognejo občutkom tesnobe? Verjetno je zelo pomembno, da vsak prosti trenutek izkoristijo za gibanje na svežem zraku.
Predvsem naj svojemu otroku prisluhnejo in ga slišijo, kaj jim želi sporočiti. Veliko naj se pogovarjajo in krepijo povezanost znotraj družine, predvsem s skupnimi aktivnostmi in dejavnostmi. Če je le mogoče, naj si v vsakem vremenu privoščijo aktivnosti v naravi.
