Od nerešenega izginotja Emanuele Orlandi leta 1983 do prikrite zbirke dokumentov, znanih kot Apostolski arhiv, zgodovina Vatikana je polna skrivnosti. Med vsemi domnevnimi skrivnostmi nobena ni bolj vznemirljiva od legende o KRONOVIZORJU.
Kronovizor naj bi bil naprava, ki uporabniku omogoča, da vidi skozi čas. Čeprav njegov obstoj ni bil nikoli dokazan, knjiga iz leta 2002 vatikanskega duhovnika očeta Françoisa Brunea trdi drugače.
Po njegovih besedah je kronovizor razvil benediktinski menih pater Pellegrino Ernetti. Napravo naj bi skrival vse do zgodnjih šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je informacijo o njenem obstoju delil z Brunem. Pri izdelavi naj bi mu pomagalo 12 znanstvenikov, med njimi slavni fizik Enrico Fermi in nekdanji nacistični znanstvenik Wernher von Braun.
Kronovizor naj bi bil izdelan iz katodnih žarkov, anten in kovinskih delov, ki prejemajo zvočne in svetlobne signale na vseh valovnih dolžinah. Tako naj bi dovolil da je opazovalec priča dogodkom iz preteklosti, vključno s križanjem Jezusa Kristusa. Stroj bi tako lahko potrdil svetopisemske nauke, saj bi omogočil neposreden pogled v preteklost.
Pri izdelavi “časovnega stroja” naj bi sodelovala tudi dobitnik Nobelove nagrade in Nasin inženir.
Edini pravi vir informacij o kronovizorju najdemo v Brunevi knjigi iz leta 2002, Le Nouveau Mystère du Vatican. V njej razloži, kako je v začetku šestdesetih srečal očeta Ernettija na vožnji s čolnom po Benetkah. Tako kot Brune je tudi Ernetti dobro poznal zgodovino starodavnih jezikov, kar jima je omogočilo zanimive pogovore. Kmalu pa je Ernetti klepet preusmeril v bolj znanstvene vode.
Brune je razlagal o mnogih načinih razlage krščanske Biblije, ko mu je Ernetti razkril, da ima napravo, s katero lahko resnico vidita na lastne oči. Trdil je, da se je s skupino znanstvenikov lotil projekta “iskanja preteklosti”. En od teh znanstvenikov naj bi bil Fermi, ki je leta 1938 prejel Nobelovo nagrado za fiziko. Med njimi pa naj bi bil tudi nekdanji nacist von Braun, čigar delo v Nasi je ZDA popeljalo na Luno.
Ernetti je Bruneu razložil, da ima naprava več anten, od katerih so tri narejene iz “skrivnostnih” kovin. Te naj bi zajemale zvočne in svetlobne valove v celotnem spektru.
“Iskalnik smeri” na napravi naj bi bil uglašen v določeno dobo, ki si jo uporabnik želi ogledati. Na ekranu se nato pojavi želen prizor iz tiste dobe, snemalna naprava pa ga posname.
Gre torej bolj za nekakšno okno v preteklost, kot pa pravi časovni stroj. Ernetti je dejal, da deluje podobno kot televizija, ki lovi odmeve davnih dni, ki lebdijo v vesolju.
Razkril je najpomembnejše zgodovinske točke Biblije
Zatrjeval je, da je s pomočjo kronovizorja videl kar nekaj presenetljivih stvari: govor Marka Tulija Cicerona rimskemu senatu leta 63 pred našim štetjem in celo križanje Jezusa Kristusa. Priča naj bi bil ustanovitvi Rimskega imperija in uničenja Sodome in Gomore.
2. maja 1972 je italijanska publikacija La Domenica del Corriere objavila njegove navedbe. Članek z naslovom “Stroj, ki fotografira preteklost, je končno izumljen”, je zajemal šokantne izjave Ernettija, ki jih je prebrala celotna Italija.
Poleg določenih zares dvomljivih trditev je revija objavila tudi domnevno fotografijo kronovizorja v trenutku, ko je zajemala Kristusovo križanje.
Ernetti je vse do svoje smrti leta 1994 trdil, da je Vatikan skril stroj, da bi ga zaščitil pred zlonamerno uporabo. Zanimivo je, da je Vatikan leta 1988 odredil, da “bo vsak, ki uporablja instrument s takšnimi značilnostmi, izobčen.”
Tik pred smrtjo je Ernetti napisal odprto pismo v katerem je poudaril, da je naprava resnična. Trdil je, da jim je papež Pij XII prepovedal razkrivati podrobnosti o napravi, ker je nevarna in lahko omeji človekovo svobodo.
Kronovizor ostaja skrivnost
Pa čeprav se legenda o kronovizorju sliši tako privlačno, so bile Ernettijeve trditve povečini razglašene za lažne ali nepravilne. Skeptiki trdijo, da je bila njegova “fotografija Jezusa” le poceni reprodukcija kipa v umbrijski cerkvi. Novinar italijanske revije pa je trdil, da gre zgolj za zrcalno podobo z razglednice, izdelane v italijanskem mestu Collevalenza.
Leta 1996 je revija Paracelsus izdala nadaljnje kritike Ernettijevih trditev. Prispevek se je spraševal, zakaj Ernetti ni objavil podrobnih navodil, kako zgraditi napravo, da bi upravičil svoje trditve. Poleg tega je članek razkril, da je dizajn kronovizorja na las podoben napravi v znanstvenofantastični noveli iz leta 1947.
Nekateri trdijo, da je oče Pellegrino Ernetti pred svojo smrtjo priznal, da je celotna zgodba izmišljena, vendar je to še vedno močno izpodbijano. Z von Braunom, Fermijem, Ernettijem in Brunem zdaj mrtvimi, ostaja okrog kronovizorja le še intrigantna skrivnost.
