Epidemije in pandemije so bile vedno povezane s človeštvom. Pandemija Covid-19, v kateri živimo, je posebna zato, ker je bolezen nova, pandemije tovrstnih razsežnosti pa nismo doživeli že 100 let, tako da nimamo več prič, ki bi nam povedale iz lastnih izkušenj, kako se med njo obnašati. Vendar pa obstajajo ukrepi, ki so se že v zgodovini drugih epidemij izkazali za uspešne.
Noben izmed ukrepov, ki jih uporabljamo danes namreč ni nov. Vse so uporabljali tudi v preteklosti.
"Vojne, lakote in kuge, varuj nas, o, Gospod."
Približno 60 generacij nazaj so naši predniki živeli v valovih epidemij bubonske kuge. Bolezen je bila uničujoča. V zadnjih 2.000 letih je bakterija, ki so jo prenašale bolhe in kapljične okužbe, ubila več sto milijonov ljudi. Za najhujšega v Evropi velja izbruh med letoma 1346-53, ki naj bi po nekaterih ocenah usmrtil tretjino takratnega evropskega prebivalstva. Še dolgo je med ljudmi ostalo reklo: "Vojne, lakote in kuge, varuj nas, o, Gospod."
Danes verjamejo, da so nenadzorovano širjenje bolezni, ki se kaže z vnetimi in gnojnimi limfnimi vozli, imenovanimi "bubo", ljudje končno umirili s strogimi karantenami in izboljšano higieno.
Vsi ukrepi pa so bili predvsem posledica razumevanja, na kakšen način se bolezen širi.
"Ko enkrat to veste, to znanje lahko delite naprej in potem ustvarite ustrezne ukrepe, ki zadostno zmanjšajo prenos," pravi profesor Steven Riley iz kraljevega Collegea v Londonu.
Vendar bubonska kuga ni popolnoma izginila. Občasno se še pojavlja - nazadnje julija letos na Kitajskem - in teoretično se lahko še vedno okužimo z njo. Med letoma 2010 in 2015 je za njo umrlo 584 ljudi. Je pa bolezen ozdravljiva z antibiotiki.
Edina bolezen, ki jo je izkoreninila znanost
Nekaj stoletij za kugo, ki je vsaj v Evropi počasi izzvenela, so se pojavile črne koze. Tudi ta bolezen je, podobno kot kuga, prišla iz Azije. O prvem večjem izbruhu v Evropi pa so poročali leta 1520.
Bolezen, ki jo prenaša virus, pa je bila prav tako smrtonosna kot kuga. Terjala je več sto milijonov življenj, samo v prejšnjem stoletju 300 milijonov.
Cepivo proti črnim kozam je prvi uporabil že leta 1796 britanski zdravnik Edward Jenner, ki je opazil, da ljudje, ki so preboleli blažjo obliko, t.i. "kravje koze", ne zbolijo za najhujšo obliko črnih koz in je začel načrtno okuževati ljudi s kravjimi kozami - in tako postal "oče imunologije".
Napredek znanosti in tehnologije pa je šele v 20. stoletju omogočil razvoj in dovolj veliko produkcijo ustreznega cepiva, ki je postalo dostopno večini ljudi. Bolezen danes velja za izkoreninjeno. In to je za mnoge eden največjih dosežkov človeštva.
Virus, ki je postal manj nevaren
Nam "najbližja" pandemija, ki se po mnogih merilih lahko primerja s trenutno, je bila pandemija t.i. španske gripe. Virus H1N1 oz. njegova različica je v letih 1918-20 terjala na desetine milijonov - verjetno 50 milijonov žrtev, več kot prva svetovna vojna pred tem.
Tudi takrat je svet "znorel", ukrepi pa so bili podobni današnjim - nošenje zaščitnih mask, omejevanja druženja, karantene, higiena. Pravzaprav skoraj vsi ukrepi, ki veljajo sedaj, izhajajo iz tega obdobja.
Pri tem pa je človeštvo imelo tri "sreče". Prvič - virus je mutiral in danes po svetu krožijo njegove manj nevarne različice, drugič - zaradi množice okužb z milejšimi različicami, smo ljudje postali bolj odporni proti virusu in večinoma obolevamo za lažjimi oblikami gripe; tretjič - iznašli smo cepivo,
Vendar pa sezonske gripe še vedno letno terjajo več kot pol milijona življenj.
Epidemija, ki še traja, pa se je ne zavedamo več
Pred približno štiridesetimi leti je svet prestrašila nova bolezen, ki je do takrat nismo poznali in je veljala za "najhujšo možno bolezen", saj je uničila človekov imunski sistem in okuženi je načelno lahko umrl tudi za prehladom.
Na začetku je kazalo, da za boleznijo iz neznanega razloga obolevajo in umirajo predvsem istospolno usmerjeni moški in na podlagi tega se je v družbi pojavilo veliko stereotipov - eden glavnih je bil, da je AIDS, kot so bolezen poimenovali, "bolezen homoseksualcev".
No, kasneje se je izkazalo, da temu ni tako in da se lahko z virusom, ki so ga poimenovali HIV, okuži kdorkoli. Znanstveniki pa so kmalu tudi odkrili virus in način njegovega prenosa - nezaščiteni spolni odnosi (brez uporabe kondomov) in transfuzije krvi so bili najbolj pogosti načini.
Propagiranje uporabe kondomov, testiranje krvi namenjene transfuziji in iznajdba protivirusnih zdravil so danes okužbo v dobri meri omejile na države, kjer imajo slabo razvit zdravstveni sistem in na ljudi, ki iz različnih razlogov ne želijo uporabljati kondomov.
Protivirusna zdravila so okuženim tudi omogočila, da živijo normalno življenje in danes velja, da ljudje, ki čeprav so okuženi, ob pogoju, da redno in pravilno jemljejo zdravila, tako da virus v njihovi krvi ni več zaznaven, le-tega ne morejo več prenesti v okolico.
Bolezen, za katero cepivo ne obstaja, je sicer doslej vzela okoli 32 milijonov življenj, še lani je za njo umrlo 690.000 ljudi.
Bratranec Covida-19, ki se je umiril
Novo stoletje je prineslo prvo resnejšo epidemijo, ki jo je povzročal virus iz družine koronavirusov. Težak akutni dihalni sindrom oziroma SARS, kot so bolezen poimenovali, se je razvil v epidemijo, ki so se je bali mnogi. Virus se je širil izredno hitro, vendar so ga z ostrimu ukrepi - uporaba mask, karantena, prepoved zbiranja in druženja, merjenje temperature, izolacija bolnikov - uspeli omejiti skoraj izključno na Azijo, odkoder je prišel - le nekaj primerov, ki so jih takoj izolirali, so zabeležili v Ameriki, Avstraliji in Evropi. V dveh letih, kolikor je trajala epidemija, je SARS terjal le 800 življenj. Izredno malo v primerjavi z njegovim potencialom.
Oblika SARS-a, ki so jo poimenovali Mers (Middle East Respiratory Syndrome), pa se je razvila na Bližjem vzhodu. Medtem ko okužbe s SARS-om niso zaznali že od leta 2003, pa do okužb z Mersom še vedno prihaja predvsem na tem območju, kjer virus na človeka prenašajo predvsem kamele, čeprav se lahko prenaša tudi med ljudmi.
Kje smo zdaj?
Sars-Cov-2, kot je znan virus trenutne pandemije, je verzija virusa SARS iz leta 2003, vendar pa je zaradi specifičnosti bolezen, ki jo povzroča, poimenovana drugače - Covid-19.
Posebnost v primerjavi s Sarsom je predvsem velik razpon simptomov - od nič do smrtnih - kot tudi, da lahko virus prenašajo tudi ljudje, ki znakov bolezni ne kažejo ali še preden jih razvijejo.
Do sedaj je zaradi bolezni umrlo več kot milijon ljudi, vendar bo število zagotovo še zraslo. Kako in za koliko je odvisno tako od znanosti, kot od nas.
Dirka za cepivom in zdravili je v polnem zagonu. Vse več znanja o tem, kako se bolezen prenaša in kampanje javnega zdravstva za omejitev prenosov so in lahko še v bodočnosti veliko prispevajo k omejitvi širjenja. In pa seveda dosledno spoštovanje nasvetov strokovnjakov - tudi, če nam kdaj niso po volji.
H koncu pandemije bo prispevalo vse našteto - morebitno cepivo, zdravila in ukrepi ter njihovo upoštevanje. Kako daleč je konec trenutne pandemije, pa si ne upa napovedati še nihče.
"Najkasneje v petih letih, upam pa da veliko prej, bomo imeli bodisi res učinkovito cepivo, ki bo množično dostopno ali pa bomo postali dovolj imuni oziroma se naučili, kako naj obvladujemo manjše izbruhe," pravi profesor Riley.
Izkoreninjenje črnih koz po drugi strani dokazuje, da lahko znanost, če stopi skupaj, naredi čudovite stvari, pravi profesor. Čeprav je novi koronavirus veliko težji zalogaj, ker ima visoko stopnjo prenosa pri ljudeh brez simptomov, pa je profesor Riley optimističen.
"Svet še nikoli ni imel skupnega projekta, kot je ta," pravi. "Upam, da bo na nekoč v prihodnosti ta projekt postal še en sinonim za skupen uspeh."
Dosedanje izkušnje z epidemijami in pandemijami pa morajo ostati opomnik, da povzročitelji bolezni - virusi in bakterije - ostanejo z nami, tudi ko se krize končajo.
(povzeto po BBC)
