Zemljina biosfera je v našem osončju edina, ki vsebuje vse"sestavine", nujno potrebne za nastanek in vzdrževanje življenja, kakršnega poznamo - tekočo vodo, vsaj en vir energije ter dovolj veliko zalogo biološko uporabnih elementov in molekule.
Vsaj enega, ne pa vseh, najdemo tudi v naši soseščini. In kateri so nabolj obetavni svetovi, na katerih bi morda lahko našli življenje?
Mars
Rdeči planet že stoletja buri človeško domišljijo. Ko so ga začeli podrobjene opazovati s teleskopi, so na njegovi površini odkrili sledi, za katere so mislili, da so velikanska mreža kanalov, ki jih je naredila razvita civilizacija "Marsovcev". Ime se je obdržalo in je še danes sinonim za Nezemljana. Ko so se teleskopi izboljšali in smo na Mars celo poslali prve sonde, se je izkazalo, da je planet mrtev. Vsaj na površini doslej niso zaznali življenja, kljub občasnim poročilom o odkritjih nenavadnih pojavov, ki so se sprva zdela obetavna, potem pa tiho poniknila v pozabo. Ni pa rečeno, da življenje na Marsu nekdaj ni obstajalo.
Mars je namreč eden od Zemlji najbolj podobnih svetov v soseščini. Čeprav manjši, se nahaja v t.i. "naseljivem območju" okoli naše zvezde - Sonca, kjer so pogoji še dovolj ugodni za nastanek in vzdrževanje življenja. Poleg skoraj enako dolgega dne (24,5 ure) ima tudi polarni kapi, ki spreminjata svojo velikost glede na letni čas, in zdaj zagotovo vemo, da je površino planeta nekoč pokrival ocean, po njej pa so tekle reke in dolble struge in kanjone.
Odkritje velikega jezera pod južno ledeno kapo in metana v njegovi atmosferi je Mars ponovno napravilo za kandidata za življenje. Metan je eden od plinov, ki nastaja v bioloških procesih. Njegova količina v Marsovi atmosferi niha glede na letni čas, včasih tudi dnevno, njegov izvor pa zaenkrat še ni znan.
Sicer tanka Marsova atmosfera vsebuje pretežno ogljikov dioksid, vendar pa planet varuje pred sončnim in kozmičnim sevanjem, podobno kot naša atmosfera naš planet. Če se bo izkazalo, da je Marsu "uspelo" ohraniti rezerve tekoče vode pod površjem, ni nemogoče, da tudi življenje tam še obstaja.
Evropa
Jupitrovo luno Evropo je odkril Galileo Galilei leta 1610, skupaj s še tremi sateliti največjega planeta v Osončju. Evropa je malo manjša od naše Lune in matični planet obkroži v treh in pol dneh. Zaradi gravitacijskega privlaka Jupitra in sosednjih lun se Evropa stalno krči in širi. Sicer na oko ne opazno, vendar dovolj, da to v njeni notranjosti povzroča trenje, in s tem podobne procese kot v Zemljini notranjosti. Luna je zato najverjetneje geološko aktivna - ima tekočo vročo sredico, ki je lahko vir energije, potrebne za življenje, saj je lahko pod površjem temperatura dovolj visoka, da je primerna za vzdrževanje življenja.
Poleg tega je Evropa velika "ledena krogla" saj je pokrita z debelo plastjo ledu - torej zmrznjene vode. Veliko znanstvenikov, ki jo preučujejo meni, da se pod ledom nahaja območje tekoče vode, do 100 km "debel" ocean, ki objema celotno površje. Posreden dokaz za ta ocean so gejzirji, ki prebijajo ledeni pokrov in brizgajo več deset kilomertov visoko. Prav tako naj bi na njegovo prisotnost kazalo šibko magnetno polje in razpokana ledena površina, ki naj bi jo ustvarjali tokovi oceana pod njo. Ledeni pokrov pa po drugi strani deluje tudi kot izolacija pred ekstremnim mrazom in vakuumom vesolja, ter kot varovalo pred Jupitrovim sevanjem.
Znanstveniki tudi ugibajo, da bi na oceanskem dnu lahko obstajali t.i. hidrotermalni vrelci, kjer vulkanska notranjost pride v stik z vodo. Na Zemlji so ta območja že dolgo znana in pogosto so kraj z bogatimi in raznolikimi ekosistemi.
Enceladus
Tako kot Evropa je tudi Enceladus z ledom prekrita luna, ki kroži okrog drugega velikana, Satiurna. Vse, kar smo opisali pri Evropi velja tudi za Enceladus. Od možnosti za ocean tekoče vode pod ledeno površino, do gejzirjev, ki najverjetneje pričajo o tem, da je notranjost lune vroča.
Poleg tega so sonde, ki so opazovale Enceladus, v vodi, ki brizga na površje, zaznale organske molekule, pa tudi drobce silikatnih kamnin, kakršne lahko nastanejo le, če voda prihaja v stik z oceanskim dnom pri vsaj 90-ih stopinah Celzija. To pa je tudi močan dokaz za obstoj že pri Evropi omenjenih hidrotermalnih vrelcev, ki so vir "kemije življenja".
Titan
Največja Saturnova luna se ponaša s tem, da je edini satelit z atmosfero v Osončju. Ta je sicer sestavljena predvsem iz dušika, kompleksne organske molekule pa ji dajejo oranžen odtenek. Na Titanu obstaja cel vremenski sistem, v katerem pomembno vlogo igra metan, ki se tam nahaja v tekoči obliki in se obnaša podobno kot na Zemlji voda - torej z neba dežuje ali sneži in ustvarja reke, potoke in jezera, ki poleg vetrov oblikujejo površje.
Če bi bilo to vse, potem na Titanu pogoji za življenje ne bi bili mogoči, vendar pa je znanstvenike k temu, da so luno uvrstili na seznam "štirih obetavnih", napotilo dvoje: visoka vsebnost dušika, elementa potrebnega za izdelavo beljakovin, ki so temelj vseh življenjskih oblik, kar jih poznamo in prisotnost vode.
Opazovanja namreč namigujejo, da na luni obstajajo t.i. "kriovulkani", vulkani, ki namesto vroče lave bruhajo vodo.
Glede na velikansko oddaljenost od Sonca, temperature na površju Titana znašajo izjemno mrzlih -180 stopinj, veliko premrzlih za tekočo vodo, vendar pa obilje kemikalij, ki so biološko uporabne, Titan uvršča med svetove, na katerih bi življenje lahko obstajalo.
