Ko sva vstopili v majhno staro čevljarsko delavnico, sva bili še bolj. In ko sva v njej ugledali starega hudomušnega gospoda, ki naju je malo strogo, malo pa nagajivo pogledoval iznad očal, sva vedeli, da sva našli pravi zaklad.
Tisti na vrhu razsipavajo z našim denarjem
Po narodnosti je Črnogorec – pa naj še kdo reče, da Črnogorci niso preveč naklonjeni delu. No, Aleksandar trdo izpodbija ta stereotip – saj dela v prav tej čevljarski delavnici že od leta 1958. Ko ga vprašam, zakaj še vedno dela, kljub spoštljivim 90 letom, mi odgovori: »Zato, ker me moje delo še vedno veseli! In ker s tem koristim družini. Pa da pokrijem svoje stroške, da ne dolgujem nič tistim lopovom,« se malo razburi. Ko ga bolj natančno vprašam, katerim, doda: »Tistim našim, na vrhu! Oni že vedo, kateri so.« In s kladivom tolče naprej po platnu za barko, v katero vdeluje novo zadrgo. In potem se mu jezik razveže tudi brez mojih vprašanj. »Lepo je biti samostojen, a je treba znati gospodariti z denarjem. Ne pa, da mi služimo denar, oni pa razsipavajo z njim. Brez milosti. Z našim denarjem.«
S tega stola v leseno obleko
Aleksandar mi pove, da ima najlepšo družino v Sloveniji, s štirimi otroki. Žena mu je žal umrla pred dvema letoma. On pa trdo dela. »To me ohranja pri življenju,« mi pojasni. »Če ne bi delal, bi regrat rastel iz moje r...«, se pošali z resnim obrazom, jaz pa se glasno zasmejem. Črnogorski humor? Aleksandar preveri, ali sem razumela. Potem pohvali otroke: »Vsi moji štirje otroci so šolani, imajo fakultete, vsi delajo.« Bo delal čisto do konca? Aleksandar spet preveri moj smisel za humor: »Če bo možnost, s tega stola v leseno obleko!« Tokrat se na ves glas prva zasmeje Mateja.
Dobri, stari časi
Čevljar Aleksandar je nekoč imel zaposlenih šest ljudi, ki so delali na domu. Nosil jim je usnje in vse potrebno, da so zanj izdelovali obutev, v Izolo, Piran, Buje in Buzet. Med prvimi so izdelovali mehke in lahke ortopedske čevlje za rehabilitacijski center Soča, prej so bili takšni čevlji težki in trdi. Ko so jih v njegovi delavnici opazili turisti, so jih naročali tudi zase, pošiljal jim jih je v Kanado in v Nemčijo. Gospod Aleksandar je bil tudi prvi čevljar, ki je po naročilu izdelal čevlje za legendarno primorsko rock skupino Kameleoni. »Beatles škornje!« se pohvali in zasmeje. »Takrat so bile v modi hlače na zvonec, zalisci, brada in brki. Izdelal sem jim usnjene škornje z visokimi petami in spredaj na špico.«
Današnji čevlji so smeti
Gospod Aleksandar ne ceni današnjih materialov za obutev. Pravi, da so to smeti. »Razni skaji, guma ... ki trajajo eno sezono, potem jih moraš vreči stran. Moji čevlji pa trajajo in trajajo, dajo se popraviti in obnoviti.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
