Tako smo se tudi mi z njima podali na več kot enominutni fitnes na Mežaklo. Raziskati in preizkusiti smo želeli nekaj najpomembnejših kotičkov, ki so avtorja navdihovali in spodbudili k pisanju. Janez Hudovernik, sicer trener za usposabljanje kadrov, direktor licenčnega podjetja Persolog ter solastnik izobraževalnega zavoda Enominutni Coach in licencirani inštruktor dihanja, naju je počakal pri občini Gorje, nedaleč od svojega doma, kjer v idiličnem okolju, v objemu zelenja in gora, živi s svojo številno družino. Medtem ko nas je drugi avtor knjige in solastnik zavoda Enominutni coach, Roman Peterman, praktični učitelj menedžmenta in licencirani svetovalec programov future retail v gospodarstvu (vodi različne oblike svetovanja in usposabljanja na delovnem mestu), pričakoval na prizorišču nastajanja zgodbe – na svojem vikendu na planini Oblek na Mežakli.
Med vožnjo po ozki cesti, ki se vije skozi gozdove, se je Janez spominjal let, ko je kot otrok večkrat gnal krave na planino Ravne (s planino Oblek ju loči le kolovozna cesta), kjer imajo še vedno svojo parcelo. Tam so senik s stajo za živali in ostanki pastirskega stana. »Otroci smo ostajali na planini po ves teden, tudi 14 dni, in spali na seniku,« je pripovedoval. Nekdaj je bila planina zelo živa, veliko se je dogajalo. Polna je bila pastirjev, kuhali so kope, kopali rudo, žgali apno … Romanov oče je bil zaposlen na gozdnem gospodarstvu, zato se je tudi on veliko zadrževal na planini. »Prihajali so prijatelji, spali pri nas v senu, velikokrat smo šli na zabavo.« Na zabavo, sredi planin in gozda? »Ja, na mestu/pogorišču Andrejevega sela je hrvaška univerza po 2. svetovni vojni postavila počitniški dom. V času mojega otroštva je bila tam restavracija s teraso, kjer je bila ob vikendih živa glasba. Ko sem hodil še v osnovno šolo, je bilo res živahno, potem pa je vse zamrlo.« Tudi Romanu je planina zelo prirasla k srcu, zato je pred leti iskal način, kako bi prišel do svoje hiške. Naključje je hotelo, da so prodajali parcelo, ki meji na Janezovo. Kupil jo je in z Janezom sta postala mejaša, nam je razložil, medtem ko smo se pripeljali na planoto in se je pred nami zarisala hišica, iz katere se je prijetno kadilo.
Vse se je začelo s izolacijo
Na vratih se je prikazal Roman, ki je bil na planini že od prejšnjega dne. Povabil nas je v prijazno svetlo izbo. Čakali smo, da se, kot je obljubljala vremenska napoved, dež končno malo unese in skozi oblake znova posije sonce. »Ideja za najino knjigo je nastala prav tukaj,« je začel Janez med srkanjem čudovitega zeliščnega čaja. »V soboto, 14. marca, dan, preden smo šli vsi v izolacijo, je Roman prišel mimo naše hiše in rekel, da bo napisal knjigo. 'Dajva jo skupaj,' sem mu predlagal in čez štiri dni sva bila že dogovorjena, da se dobiva na Mežakli.« Že prvo srečanje je bilo izziv, ki sta ga potem tudi vključila v knjigo. Roman je Janeza čakal ob 18. uri, kot naj bi se dogovorila, Janez pa je prišel točno ob 19., vesel, da ni čisto nič zamudil. Še danes nista čisto prepričana, ob kateri uri sta se pravzaprav dogovorila, je bilo pa to med drugim odlično izhodišče za vprašanje o reševanju konfliktov, razdelanem v knjigi. Dotlej sta imela oba tudi od štiri do pet predavanj na teden, potem pa je bilo vsega kar naenkrat konec. »Moja žena je do zdaj napisala že pet knjig o hrani in sem pomislil, da je zdaj končno priložnost in še čas, da tudi jaz napišem eno,« se je nasmehnil Roman. »S komunikacijo in odnosi se ukvarjava že petindvajset let, zato sva se odločila nekaj tega znanja prenesti na papir. Imela sva čas, ki ga je bilo treba zapolniti. Najprej sva mislila, da bi svoje ideje, znanje in izkušnje, ki jih želiva deliti z drugimi, bolje organizirala za nova predavanja, potem pa se je izkazalo, da bi iz tega znala nastati knjiga,« je nadaljeval Janez. Od vsakega je odvisno, kako se obrne v določeni stresni situaciji, pravita, in onadva sta se, kot kaže, kar znašla.
Mežakla ju je vodila
Ko sta tako večkrat sedela pred hišico in razmišljala, kako zagrabiti, sta se naenkrat zavedela, da imata koncept pravzaprav na dlani, vodi pa ju kar Mežakla sama. Najprej sta se zagledala v pečino Bratova peč pred seboj. »Legenda, ki jo je v Stritarjevem Zvonu leta 1880 objavil Matej Tonejec, pravi, da se je oven, ki sta ga objestna brata pastirja sama naučila trkati, zagnal tudi v enega od njiju. Drugi ga je skušal rešiti, a mu ni uspelo. In tako sta oba zgrmela čez pečino, ki se odtlej namesto Velika stena imenuje Bratova peč. Vse skupaj pa naj bi bila kazen, ker sta se brata tako zabavala, ko je oven podrl nekega starca, ki je zaradi tega pozneje umrl,« razloži Roman. Iz te legende izhaja poglavje o konfliktu med naravo in človekom.
Medtem ko je bilo Andrejevo selo, ki smo ga zgoraj že omenili, za naša dva avtorja samoumevno, si večina Slovencev sploh ne predstavlja, da je v osrčju te planine le nekaj let pred drugo svetovno vojno zraslo naselje s tehnologijo in udobjem, o kakršnem smo lahko še leta zatem le sanjali. Zato sta zaselek takoj povezala z inovativnostjo. Zgodba gre takole: v času Kraljevine Jugoslavije je kralj Aleksander Karađorđević poslal svoje svetovalce – bioenergetike – na Pohorje, Pokljuko, Jelovico in Mežaklo, da bi našli najprimernejši kraj za njegovo počitniško rezidenco. Našli so ga na Mežakli, točneje na Ravnah, in tam je leta 1938 zraslo tako imenovano Andrejevo selo, imenovano po princu Andreju, ki se je rodil na Bledu, in sicer v vili Suvobor, ki je stala na mestu današnje Vile Bled. Kraljeva vas na Mežakli je imela 18 stavb z elektriko. Na voljo je bilo kar pet senikov, tri koče, drvarnice, vodni zbiralnik, garaže, telefon in celo plavalni bazen. Vsak od kraljevičev je imel svojo hišico, ena pa je bila namenjena kraljici Mariji. Svoje stavbe so imeli tudi uslužbenci, stražarji, adjutanti, oskrbniki in konjarji. Janez se iz pripovedovanja spomni, da so imeli celo prave straniščne školjke, medtem ko so bila takrat povsod po Sloveniji še stranišča na štrbunk. Danes o nekdanjem blišču naselja pričajo samo še ruševine. Na moje razočaranje je večino hiš že pogoltnil gozd. Vseeno pa smo našli ostanke nekdanjega hotela, videli smo, kje je bila konjušnica, fanta sta nas celo odpeljala do bazena. Še vedno je mogoče videti ogrodje in stopnice, ki so vodile v vodo, vendar je bilo treba odgrniti kar nekaj grmičevja in se prebiti mimo dreves, da sem videla tisto, kar naj bi nekoč predstavljalo prestiž – bazen. Neverjetno, kako narava hitro zabriše dosežke malega človeka. Iz te zgodbe bi se lahko učili tudi ponižnosti in spoštovanja do narave.
Povezovanje na cesti
Ko smo se vozili »povezovanju v stresnih situacijah« naproti, ki naj bi ga predstavljala Snežna jama, smo se znašli kar pred dvema preizkušnjama – na dveh mestih je čez cesto ležalo podrto drevo. Ko sta se fotograf Andrej in Janez povezala ter s skupnimi močmi dvignila drevo s ceste, smo se lahko odpeljali naprej do 72 metrov dolge in 20 metrov globoke Snežne jame. Mesto je težko najti in le izkušen poznavalec planine nas lahko odpelje tja. Se vidi, da sta jo fanta prelezla po dolgem in počez. Šele ko smo prišli tik pred vhod v globini manjšega brezna, smo jo zagledali. Janez me je odpeljal delček poti po jami, tako, za občutek, in ta je bil veličasten! Prav občutila sem lahko doživetja skupinskih delavnic spoznavanja sebe, ki bi jih jama lahko omogočila. Pred vhodom vanjo je mogoče še aprila najti sneg, v jami pa vlada večna tema. Kljub temu v njej najdemo svetlobo, ki jo ponazarjajo kapniki – stalaktiti in stalagmiti se združujejo v močne stebre ter dajejo jami stabilnost. »Tako, kot se lahko povezujemo mi, ne glede na okoliščine, s katerimi se soočamo. Znanost nas uči, da povezovanje z drugimi znižuje stres, zato imajo skupinske terapije tako dobre rezultate,« sta povedala.
Še zadnja preizkušnja
Odpravili smo se še do dveh razgledišč, Obranca in Špica, od tam se nam je odprl čudovit razgled na Bled z Blejskim jezerom na eni strani ter na Jesenice z okolico in okoliškimi vrhovi na drugi strani. Bilo je osupljivo. Jesenic na ta način nisem videla še nikoli. »Fino je imeti širši pogled na stvari. Ko prideš na razgledno točko, lahko poleg širine vidiš tudi točno določene točke – grad, cerkev, šolo … Enak pomen ima tudi najina knjiga, dobite širino, a se vseeno lahko pri določenem poglavju ustavite in se v področje, ki vas zanima, poglobite.« Nedaleč od razgledišča Špica je tudi mesto, kjer je devetega aprila 2009 padel 300 kilogramov težak meteorit. Dogodek, ki se zgodi kot strela z jasnega, kot se je zgodil tudi nedavni virus, nas spomni, da na svetu nismo sami in vsemogočni. Da smo pred stvarstvom pravzaprav zelo majhni.
Kar nekaj takšnih točk sta imela Janez in Roman še na zalogi, ampak za tisti dan nam je zmanjkovalo časa. Tisti, ki bodo želeli, bodo točke lahko preskusili na delavnicah in avanturah z njima ali pa v organizaciji Turističnega društva Gorje. Mi smo se namreč na poti do izhodišča soočili še z eno preizkušnjo, ko smo se morali izkazati v komunikaciji, odzivu na spremembe in presenečenja ter zmožnosti povezovanja in sodelovanja – sredi gozda nam je namreč počila guma. Ideje za rešitve problema so se začele kresati, ampak tista najbolj praktična in najhitrejša je kljub vsemu bila, da smo s skupnimi močmi počeno gumo zamenjali z rezervno in se srečno odpeljali nazaj do Romanove hišice. Tako smo v praksi preskusili znanje, ki ga Roman in Janez ponujata v knjigi. Na koncu se mi je utrnila misel, da sta ob snovanju tega projekta gotovo tudi marsikaj spoznala in odkrila o sebi. »V ospredje je prišla moja ranljivost. Knjiga te razgali. Sprašuješ se, ali si dovolj dober. Na koncu se moraš prepustiti, si priznati, da si, da nikoli ne moreš vedeti vsega ter da je pomoč vedno dobrodošla,« je po razmisleku odgovoril Janez. Roman pa zaključil: »Med pisanjem je pri naju prihajalo do nihanj. Spraševala sva se, ali bodo ljudje to brali ali ne. Dvom me je v trenutkih delal nemočnega, zato je bil to tudi čas, da v sebi prečistim in razjasnim določene stvari ter začnem verjeti vase! Poleg tega sem ugotovil, da smo skupaj močnejši, za to moč pa moraš stkati zaupanje, ki ne pride samo po sebi, ampak si ga moraš pridobiti!«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
