Akacijo ali trnovo drevo so po nekaterih pričevanjih k nam prinesli iz Avstralije, a pri tem ne smemo pozabiti omeniti, da jo najdemo tudi v toplejših predelih Afrike, južnih delih Azije pa tudi ameriške celine. Kot prvi pa je njeno uporabo na evropskih tleh opisal grški zdravnik Dioskurit v prvem stoletju našega štetja. Danes poznamo akacijo predvsem kot drevo, ki ga je težko izkoreniniti, njen les pa ni najbolj primeren za kurjavo, a cvetovi vsebujejo številne dragocene spojine, ki blagodejno vplivajo na naše telo.
Uporaba cvetov
Pri akaciji pretežno uporabljamo cvetove, sveže ali posušene. Posušene cvetove uporabljamo za pripravo čajev. Ti so nepogrešljivi v času prehladnih obolenj, saj akacija pomirja kašelj, učinkuje pa tudi proti vnetjem, krčem in deluje rahlo diuretično. V ljudski medicini akacijo uporabljajo tudi za sprožitev potenja in zaviranje želodčne kisline, zaradi česar je visoko cenjena pri zdravljenju želodčnih in črevesnih razjed.
Nahranite kožo
Akacija pa ni priznana zgolj v zdravilstvu, temveč tudi v kozmetiki, kjer je njena uporaba poznana predvsem pri težavah s kožo. Čaji in poparki, ki so pripravljeni iz akacije, so koristni predvsem za izboljšanje tonusa kože in odlično delujejo pri pomlajevanju in odpravljanju gub. Priporočljive so tudi hranljive maske, ki si jih lahko pripravite iz akacijevega medu in jogurta. Slednje bodo hitro pomirile razdraženo kožo, jo nahranile in ji povrnile vlago ter prožnost. Če pa boste mešanici primešali še nekaj grobe morske soli, si lahko pripravite hranljivi piling. Akacijo si privoščite tudi pri poživljajočih pomladnih kopelih, ki bodo pregnale spomladansko utrujenost in poskrbele za sprostitev. V kopel dodajte nekaj cvetov, svežih ali suhih, lahko tudi čajni pripravek, in si tako privoščite sprostitev, ki naj traja največ 45 minut.
