"Še lulat, potem pa v zrak"

Kako sem premagala strah pred letenjem: razblinil se je kot balonček

Katja Božič / Revija Zarja Jana
27. 10. 2019, 14.29
Posodobljeno: 27. 10. 2019, 15.17
Deli članek:

Ko sem se pogovarjala z brazilsko balonarko slovenskega porekla Gabrielo Slavec in mi je z žarom razlagala, da je letenje z balonom čisti užitek, ko čutiš neverjeten mir, da je prava meditacija in pa da je tako neverjetno umirjena verjetno prav zaradi letenja, sem se tako vživela v njena občutja, da sem si zaželela poleteti tudi sama.

osebni arhiv
Še malo in gremo v zrak.

»V soboto ob pol šestih popoldne se dobimo na letališču,« sem dobila navodila. Naenkrat mi je postalo vroče in srčni utrip se mi je v trenutku povečal. »Ali si lahko v zadnjem trenutku premislim?« sem pisala organizatorjem. »Seveda,« se je glasil odgovor in me majčkeno pomiril. Fotografije pisanih balonov, ki letijo sončnemu zahodu naproti, so se mi zdele pravljične, neverjetno romantične. Nič čudnega, da si je otrok v meni brez pomisleka želel biti del te pravljice. Ko pa sem začela razmišljati in gledati tiste košarice pod baloni, ki ti segajo do pasu, v njih pa je prostora za od dva do štiri ljudi, me je začelo stiskati v grlu in trebuhu hkrati. Tam visiš, nemočen, če padeš dol, ti ni pomoči. Strah se je napihoval kot balon. Ne bom uživala, vseskozi me bo skrbelo, dva otroka imam, jaz pa se igram, komaj bom čakala, da pristanemo, so kot nevihtni oblak name navalile misli. Pred očmi so mi zaplesali še časopisni izrezki izpred nekaj let o največji balonarski nesreči pri nas in odločila sem se, da ne bom letela. Ko mi je še kolegica v službi povedala, da je pred mnogimi leti sicer letela z balonom, po tisti nesreči pa je ne bi več spravili vanj, sem let dokončno odrinila iz misli. Odpovedala ga pa vseeno nisem. Vrata sem si za vsak slučaj pustila odprta – sicer bo pa letel moj partner Sebastjan, sem si rekla. On bi šel v balon brez pomislekov. Tisti dan smo namreč z otrokoma tako ali tako šli v tisti konec – v doživljajski park Vulkanija, potem pa smo si nameravali ogledati večerno tekmovanje poletov z baloni.

Z devetdesetletnikom v balonu 

Bolj se je bližala dogovorjena ura, bolj sem bila nemirna. »Poglej vremenske razmere, brez oblačka je, kaj se ti lahko zgodi?« me je bodril Sebastjan. »Leti se zgodaj zjutraj ali proti večeru, ko je vreme za letenje najugodnejše. Če razmere niso primerne, ne letimo. Pika,« mi je v mislih odzvanjal Gabrielin glas. Če greš, boš premagala samo sebe in še en strah več, močnejša boš, mi je govoril notranji glas. Ne bom letela, sem mu zakričala. Ampak ko smo prišli na letališče, se je vse skupaj začelo odvijati z neverjetno hitrostjo. Otroka in Sebastjan ne morejo z nami, ker moramo na drug del letališča, so mi dejali. Mudi se, gremo v avto, čakajo nas. Še preden sem lahko pobegnila, sem se že peljala balonom naproti. S kolegico fotografinjo sva sedeli v avtu. Kar naprej sem govorila, prehitro in preveč, samo da bi preglasila vihar, ki se je dvigoval v meni. Ker sem mislila, da bova skupaj v tej dogodivščini, sem se počutila malo varnejše, ampak ob balonih so me dodelili drugi ekipi. Trije moški in jaz. Preden sem spoznala pilota, so mi predstavili sopotnika – oče in sin. Oče je praznoval devetdeset let in polet je bil sinovo presenečenje za njegov rojstni dan! Opa, to je pa zgodba! Že sem imela v roki beležko, svinčnik in začela pisati, tako sem se nekako zamotila, da nisem več razmišljala o strahu. »Saj veste, kaj pravijo, bolj star – bolj nor, jaz sem pa isti,« je rekel slavljenec in se prijazno nasmehnil.« »Pa vas ni nič strah?« sem ga vprašala. Modro se je nasmehnil in rekel: »Saj nimam kaj izgubiti! Počasi mi usiha vid, sluh, zadnji čas je, da letim!« Če gre gospod, grem tudi jaz! Njegov sin je pa sploh adrenalinski navdušenec, bil je tako samozavesten, da sem se kančka njegovega navdušenja nalezla tudi sama.

osebni arhiv
Leteli smo tudi nad krošnjami dreves, v rokah mi je ostal spominek.

Najbolj kritičen je pristanek

Ampak samo do trenutka, ko nam je pilot balona Igor Divjak začel razlagati pravila letenja. »To je moj drugi polet,« je resno dejal. Zaskrbljeno smo se spogledali, ko je dodal: »Danes,« in se nasmehnil. Nato pa strogo nadaljeval: »Med poletom se ne nagibajte iz košare. Plinske jeklenke so za vas tabu. Pustite vse vrvi pri miru, razen tistih, ki so namenjene držanju. Najbolj kritična zadeva je pristanek. Ko bomo pristajali, se s hrbtom obrnite v smer pristanka, počepnite z mehkimi koleni. Če bomo hitro in trdo pristali, se ne ozirajte na druge. In v nobenem primeru ne zapuščajte košare, dokler vam ne rečem.« Zdaj sem pa res v riti, sem si potiho dejala. Srce mi je spet padlo v hlače. Moram res vse poskusiti? Kaj če se bomo pri pristanku potolkli in polomili? Ampak bila sem že tako daleč, da mi je bilo preveč nerodno reči, da ne bi šla. Potem pa sem pogledala oba sopotnika. Brezskrbno sta stala in poslušala pilota. Prav nič nista bila zaskrbljena. »Lahko bi se zgodil trd pristanek, ampak pri današnjih razmerah se ne bo,« se mi je opogumljajoče nasmehnil, ko je videl moj pogled prestrašene srne. Odleglo mi je. »Pa še nekaj, v balonu se vsi tikamo, kdor bo prekršil pravilo, bo dal za pijačo!« »Vsi piloti tukaj so profesionalci. Pravila so stroga, imamo svojega meteorologa iz ARSA in baloni letijo samo, če so razmere primerne. Direktor tekmovanja Claude Weber iz Nizozemske je vodil zadnja štiri svetovna prvenstva in je zelo izkušen, varnost je najpomembnejša,« pa je razložil Matjaž Pavlinjek iz Balonarskega kluba Roto, ki je tekmovanje organiziral z Mestno občino Murska Sobota, Letalsko zvezo Slovenije in Aeroklubom Murska Sobota. Medtem so tekmovalni baloni poleteli in piloti so začeli napihovati naše tri spremljevalne balone. Bolj je bil balon poln, bolj mi je v prsih nabijalo srce. Še malo pa bo šlo zares. Minute čakanja sem želela zapolniti s fotografiranjem, a glej ga zlomka, v najbolj kritičnih trenutkih se mi je izpraznil telefon. Ni potuhe, ne bom se mogla zamotiti s fotografiranjem, v izziv bo treba iskreno z vsemi čutili!

Še lulat v koruzo, potem pa v zrak 

»Če mora kdo lulat, je tamle koruza, potem pa gremo!« nas je spomnil Igor. Ni mi bilo treba dvakrat reči, takoj sem bila v koruzi. Pohojena stebla so pričala, da je v tistih dneh adrenalin v njihovo zavetje pognal mnoge. Ko sem se vrnila, je bil Igor že v košari, kamor so v tistem trenutku pomagali našemu najstarejšemu sopotniku. Nato pa sva vanjo skočila še midva z njegovim sinom. Prednji del košare mi je segal komaj do bokov. Ko je Igor videl, da se počutim malce neprijetno, me je napotil k stranskemu delu košare med dve jeklenki, tam mi je košara segala do reber in sem se počutila varneje. Vrnitve ni bilo več, odvezali so nas in poleteli smo. Neslišno, gladko, kot po maslu, še vedeli nismo, kdaj smo bili v zraku. Poneslo nas je nad krošnje dreves, nato pa vse višje nad prekmurske ravnice. Naenkrat je okoli nas postalo vse spokojno, mirno, tiho. Trenutna resničnost smo bili le mi štirje – naključni potniki, ki smo se povezali v skupni dogodivščini. Napetost v mojem telesu je začela popuščati, kar naenkrat sem uvidela, da se je tudi tokrat, kot že tolikokrat poprej, izkazalo, da je vse v glavi. Ker sem vstopala v neznano, me je bilo strah, dejansko dogajanje pa mi je pravzaprav nudilo užitek, ki si ga nisem niti predstavljala. V življenju imam nasploh težavo zaupati, v balonu pa mi ni preostalo drugega. Igor se mi je zdel tako zelo izkušen, samozavesten in zaljubljen v letenje, da sem se preprosto predala. Povedal nam je, da leti že dvanajst let in da se je z balonarstvom začel ukvarjati po naključju. Z ženo sta ljubiteljska fotografa in med drugim sta fotografirala tudi balonarje. Velikokrat sta letela in kmalu mu je predsednik kluba predlagal, da bi bil navigator, po dveh letih pa ga je pregovoril, da je naredil licenco za pilota. »Osem mesecev kasneje smo imeli že svoj balonček,« se je namuznil in povedal, da je nad letenjem navdušena vsa družina. Hčerka Tamara je s šestindvajsetimi leti celo najmlajša slovenska pilotka toplozračnega balona.

800 metrov nad tlemi 

Med pogovorom še vedeli nismo, kdaj smo se dvignili kar 800 metrov visoko. Pod nami so se raztezala nepregledna polja, gozdni otočki, jezero …, glasba iz romskega naselja Pušča, kjer je vedno veselo, se je nasmehnil Igor. Pred nami pa so v sončni zahod na različnih višinah leteli baloni, vsak s svojo tekmovalno nalogo. Trenutki, ki bi jih lahko raztegnila v večnost. Ponižnost. Postala sem del pravljice, ki sem jo pred tem opazovala samo od daleč. Zamaknjena v prekrasen razgled še opazila nisem, da se po slabi uri jadranja po zraku približujemo tlom. Kaj, tako hitro je minila ura!? V daljavi sem opazila spremljevalna avtomobila, v enem je bila Igorjeva žena, ki je na GPS vseskozi spremljala naš balon in mu sledila. Leteli smo počasi, sanjavo, mehko, in prepričana sem bila, da bo takšen tudi pristanek. In je tudi bil. Igor je car! Pristali smo nežno, natančno na sredi makadamske ceste. Igorjeva žena in fant iz spremljevalnega avtomobila sta privezala balon, Igor je počasi začel spuščati zrak iz njega. Lepo je biti spet na trdnih tleh. »Nihče naj ne gre iz balona, sicer me bo odneslo,« je dejal Igor. Končno je postal balon stabilen in lahko smo splezali iz košare. Objeli smo se, veseli, da smo skupaj premagali nov izziv v življenju! Ko smo pospravili balon, je bil pred nami menda še tradicionalni balonarski krst, ampak mene sta čakala utrujena otroka in Sebastjan, tako da krščena nisem bila, sin devetdesetletnika pa mi je kasneje sporočil, da bi mi na krstu namenili plemiški naslov baronice Vanške. Menda so lepo proslavili prelep polet, za katerega se vsem zaslužnim od srca zahvaljujem. Ne le za čarobno izkušnjo, ampak predvsem za to, da so mi pomagali razbliniti strah in premagati samo sebe!

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
Naslovnica revije Zarja Jana