Vsak trenutek posnetka, ki je v živo prihajal z Lune, je bil dramatičen in zgodovinski. Prenos je za naše gledalce iz ljubljanskega televizijskega studia komentiral Boris Bergant. Z njim smo ob 50. obletnici dogodka obujali spomine. Prelomni dogodek je ponudil nekaj pomembnih sporočil za takratno prihodnost, torej današnjo resničnost.
Pristanek Apolla 11 je zaznamoval celotno 20. stoletje. Pomenil je velikanski tehnološki dosežek, a obenem odprl vrsto vprašanj. Celo v Ameriki, takrat ponosni na svoje astronavte in strokovnjake, so se spraševali, ali je vlaganje v tako drag projekt smiselno, če pa je toliko domačih težav nerazrešenih.
Američani so ocenili, da je prenos po svetu in doma spremljalo vsaj pol milijarde gledalcev, a to je zgolj predvidevanje, saj takrat ni bilo možnosti za ugotavljanje gledanosti. Pri nas je leta 1969 morda imela televizor vsaka peta družina. Le ugibamo lahko, koliko jih je takrat zaradi prenosa res bedelo in koliko si jih je istega dne ogledalo šele popoldanski posnetek s komentarjem Sandija Čolnika. A tudi po petdesetih letih se mnogi dogodka in vsega, kar je sledilo, še dobro spominjajo.
Hladna vojna na vrhuncu
Vesoljske ladje Apollo 11 s človeško posadko in njenega pristanka na Luni leta 1969 ni mogoče razumeti brez upoštevanja takratnih mednarodnih razmer, pravi Boris Bergant, dolgoletni novinar in televizijski komentator zgodovinskega dogodka. Nič se tudi ni zgodilo preko noči. Takrat je bila tekma za prevlado med Rusijo in ZDA na višku, grožnja z atomsko bombo pa ni več delovala, saj so se Američani zavedali, da jo zmorejo izdelati tudi Rusi. S tem je zbledel primat vsemogočne sile, ki lahko obvladuje svet. Nato se je zgodilo še nekaj hujšega. Rusi so napovedali tekmo še na področju osvajanja vesolja, čeprav so Američani veljali za nesporne prvake na področju tehnologije. V vesolje so poslali prvi satelit Sputnik in kmalu zatem še prvo živo bitje, psičko Lajko. Tudi na Luni so prvi pristali, a ne s človeško posadko. Na ameriški strani so se kar vrstile sporne politične zadeve, kot je bil na primer spodleteli načrt invazije na Kubo. Zato je predsednik Kennedy ambiciozno najavil osvojitev Lune kot glavni cilj prihodnjega desetletja države. Naboj je združil ustvarjalne sile v ZDA, tudi s pomočjo strokovnjakov, ki so prišli iz Evrope. Hladna vojna je bila na vrhuncu, zato je bila bitka za vesolje tudi pomemben del propagandne vojne.
Bergant poudari še en vidik. »Vse je bilo povezano z vojaško tehnologijo in hierarhijo. Rusi so imeli zelo zaprt sistem, Američani pa so motivirali ljudi ter naredili vse javno in atraktivno za svet. Rusi niso nikoli objavili posnetkov nobene od izstrelitev in šele z zamudo se je izvedelo za njihove neuspele poskuse. Američani so izstrelitve napovedali in objavljali.«
Izbran za pomembno nalogo
Boris Bergant je bil takrat še študent, imel je 21 let, a že nekaj novinarskih izkušenj. »Odraščal sem v Mariboru, tam je imel oče na radiu športno oddajo, in ko je žal prezgodaj umrl, sem nadaljeval njegovo delo, saj sem se ukvarjal s športom. Kot študent sem bil nato leta 1968 v ZDA na izmenjavi. Tistega leta se je informativni progam Televizije Slovenija šele začel razvijati. Dnevnik smo dobili leto pred prenosom pristanka na Luni.« Bergant je takrat že delal v zunanjepolitični redakciji in njegova prva poročanja so bila o sovjetski zasedbi Češkoslovaške. »Istega leta sem naredil še oddajo o dogajanju v ZDA, kjer je bilo zelo burno, če se spomnimo le umora predsednikovega brata Roberta Kennedyja in Martina Luthra Kinga.« Razlogov, da so komentiranje svetovnega dogodka v živo prepustili mlademu novinarju, je torej bilo dovolj. Ob njem je bil v studiu še inženir Vlado Ribarič, strokovnjak z izjemnim tehničnim znanjem, ki je sočasno komentiral dogajanje v živo.
Projekt je potekal po vnaprej določenem scenariju. »Američani so nam poslali Press Kit, skripta na tristo ali štiristo straneh, kjer je bilo dogajanje razdelano po minutah. Težava pa je bila v tem, da so nam skripta poslali po pošti, a so se nekje zataknila. Tako smo jih dobili en dan pred pristankom na Luni, že po izstrelitvi Apolla 11, ko je bil torej projekt že v teku. Poleg tega pa je bilo v skriptih ogromno okrajšav. Teh nama z Ribaričem največkrat ni uspelo dešifrirati. Takrat tudi nismo imeli nikakršnih pomagal, ki so na voljo danes.«
Polemika: prenašati ali ne?
Takrat je obstajala JRT, Jugoslovanska radiotelevizija, v kateri so kolebali, ali bi prenos sploh prenašali. »V Ljubljani smo prenašali že en polet prej, ki ga v Jugoslaviji niso, za Apollo 11 pa so se kljub vsemu odločili tudi drugi republiški centri. A če se ne bi v Ljubljani, ga gotovo drugi centri ne bi prenašali. Ne bi bilo prvič,« se spominja Bergant. »Novinarji smo si prizadevali za neposreden prenos, čeprav smo se zavedali, da bi lahko imeli težave zaradi prekinitev. Takrat se je osebno angažiral Josip Vidmar kot predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti in nas podprl. Tudi po prenosu je prišel na televizijo in nam čestital za dobro opravljeno delo. Ob tem je dal izjavo in kot pravi svetovljan poudaril pomen dogodka za človeštvo.«
V Jugoslaviji smo torej gledali prenos vsi, v Rusiji pa so ga denimo le izbranci v posebnih sobah, javnosti ameriških tekmecev niso pokazali.
Dvomljivcev ne bo nikoli zmanjkalo
Najhujše pa je bilo, se spominja Bergant, nekaj, ker je zagotovo šlo v prid teorijam zarote in kar je še danes svojevrstna uganka. Linije so se namreč neverjetno pogosto prekinjale in med prenosom je hreščalo. »Teh težav nismo imeli le mi, ki smo prenos spremljali preko satelitov. Tudi Američani so, kot je znano, doživeli prekinitev povezave med Zemljo in modulom, ko je bil ta v Lunini senci.« Nekaj let po poletu se je pojavila teorija, da se pristanek na Luni sploh ni zgodil. Vse naj bi bilo zrežirano in posneto v hollywoodskem studiu. Omenjali so se dvomi in napake na posnetkih, kot naj bi bile nekatere sence in plapolanje zastave. Buzz Aldrin je bil eden od članov ekipe, ki je ob neki priložnosti in ob zahtevi, naj potrdi, da ni nikoli hodil po površju Lune, vsiljivca jezno udaril. Ni mogel več poslušati neumnosti, če pa je vse življenje posvetil projektu, o katerem so nekateri nenadoma začeli dvomiti.
Pozneje je Bergant spremljal in komentiral še druge prenose izstrelitev. Apollo 15 je bila deveta vesoljska odprava s človeško posadko v Nasinem programu Apollo in četrta, ki je pristala na Luni. »Z astronavti sem se osebno srečal, ko so bili na obisku v Ljubljani. Takrat so mi podarili fotografijo z Lune s posebnim posvetilom in to je zame danes dragocen spomin.« Vseh poletov na Luno je bilo v preteklosti 135. Po vesolju je doslej letelo 554 oseb, med astronavti pa je bilo 18 smrtnih žrtev.
Kakšen je bil smisel poletov?
»Glavno vprašanje, ki se je takrat zastavljalo marsikomu, je bilo, kakšen smisel ima pravzaprav prizadevanje za osvojitev vesolja. Danes vemo, da ogromnega,« komentira Bergant. Apollo 11 je bil najdražji nevojaški projekt v ameriški zgodovini. V njem je sodelovalo 400 tisoč ljudi, po naključju prav toliko, kot je kilometrov oddaljenosti med Zemljo in Luno. Ob tem se je razvila cela vrsta novih tehnologij in materialov (teflon so razvili denimo zaradi visokih temperaturnih razlik). Celotna misija je bila vodena računalniško. Mimogrede, programirala jo je gospa, ki je danes nihče več ne omenja, ime ji je bilo Margaret Hamilton. Podobno je bilo na ruski strani, le da je njihova tehnologija robustnejša in seveda skrbno varovana kot vojaška skrivnost.
Zmanjšanje zanimanja za vesolje
Pristanek človeške posadke na Luni je bil zgodovinski trenutek in svojevrsten vrhunec, nato pa je bilo čutiti veliko upadanje zanimanja za vesoljske polete. Zakaj? »Politika ni več enako vlagala v takšne projekte. A dogajanje še zdaleč ni zamrlo. Trump je, podobno kot pred desetletji Kennedy, najavil novo osvajanje vesolja. Z različnimi projekti se ukvarja Kitajska, naslednja etapa bo osvajanje Marsa; vesoljski strokovnjaki jo intenzivno pripravljajo,« ocenjuje Bergant. »Pri tem pa bo treba spet uporabiti Luno. Do Marsa je devet mesecev potovanja v eno smer. Luna bi bila v tem primeru vmesna postojanka za zaloge goriva in energije. Zato bodo tam gotovo zgradili katero od baz. Projekt bo vsekakor zahteven. Samo en podatek: prenos enega kilograma opreme na Luno je takrat stal 200 tisoč evrov, za en kilogram, ki ga želijo prenesti na Mars, to stane 2 milijona dolarjev.« Še ena koristna stvar poletov v vesolje: tudi po zaslugi posnetkov iz orbite so v javnost prišle natančnejše informacije o onesnaženosti oceanov. Skupki odpadkov v njih so videti kot celine, ki jih ni na naših zemljevidih.
Prihodnost je že tu!
Petdeset let pozneje bi si bilo zanimivo še enkrat ogledati tedanji prenos pristanka na Luni. Originalni seveda obstaja na spletu, tisti z Bergantovim in Ribaričevim komentarjem iz ljubljanskega studia pa žal ni ohranjen. Bergant se ga ne spominja z nostalgijo in takoj poudari, da je bil pomemben predvsem televizijski medij. »Po tistem je dolgo veljalo, da je bilo, kar je mogoče videti na televiziji, vredno zaupanja. Danes ni več tako. Raven novinarskega poročanja je marsikdaj vprašljiva. Poglejte le ta primer: Luna bo, kot rečeno, spet postala zanimiva v naslednjih letih, vendar ne vem za nobeno redakcijo, kjer bi se kdo od novinarjev zares posvetil tej vsebini. To je stroka, ki jo moraš poznati.« To velja tudi za druga področja, ocenjuje Bergant, ki je danes upokojen, a se še vedno ukvarja s svetovalno dejavnostjo medijem v Vzhodni Evropi.
Napeto med pristankom
Kot je znano danes, bi se pristanek na Luni skoraj ponesrečil, saj je modulu zmanjkovalo goriva. »Med prenosom tega nismo vedeli, čeprav so se astronavti o tem pogovarjali z bazo na Zemlji, vendar šifrirano. V zadnjih sekundah je inženir Ribarič namignil, da nekaj ne gre po načrtu.« Armstrong je, kot vemo danes, takrat sporočil, da je izključil računalnik in ročno manevriral pristanek, saj je bil izkušen pilot, ter preprečil, da bi modul pristal v kraterju. S pospešitvijo motorja je pristal na primernejšem mestu, zato pa je tudi porabil več goriva. Ostalo ga je le še za kakih petnajst sekund leta, nato pa bi modul treščil na tla in misije bi bilo najbrž konec. »Neznank je bilo res veliko,« se spominja Bergant. »Najbrž so imeli še rezervne scenarije, a podvig je bil kljub vsemu fantastičen. Nesporno nekaj zgodovinskega. Mislim, da ima ta dogodek še eno pomembno sporočilo: na koncu kljub tehnologiji, računalnikom in robotiki o vsem odloča človek.«
Skupaj bi dosegli več!
»Res je bil boj za vesolje v funkciji tekme med Ameriko in Rusijo. Vendar je bil John F. Kennedy izjemno prodoren voditelj in je na nekem srečanju že takrat ocenil, da je misija prevelik zalogaj za eno nacijo. Predlagal je, da bi se povezali in delali skupaj. A ga je kongres, v podobni sestavi kot zdaj, ostro zavrnil, saj je takrat v Ameriki vrelo po Luthrovi smrti, zato se je moral umakniti. Torej se je že takrat, na vrhuncu tekmovalnosti, zavedal, da bi bilo treba sodelovati,« poudari Bergant. »Sporočilo, ki ga je s seboj prinesel dogodek, je bilo pomembnejše od njega samega. Že ob prenosu smo se zavedali, da tekma v vesolju ne bo tako učinkovita, kot če bi velesile sodelovale. Skupaj bi dosegli več, kar se je kmalu izkazalo, ko je prišlo do otoplitve v odnosih. Ameriški in ruski astronavti so se začeli skupaj izobraževati, ustanovili so skupno vesoljsko postajo Mir, danes je tudi že veliko drugih narodov prispevalo katerega od astronavtov na mednarodnih postajah.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
