Novice Svet24

Uspeh je toliko večji in dragocenejši, ker si ga je izboril med slišečimi atleti – Tadej namreč že od zgodnjih otroških let ne sliši. K tako dobremu rezultatu je veliko pripomogla tudi njegova nova štartna lučka – z njo se je na štartu lahko hitreje odzval, kot bi se pri zvočnem signalu, in bil tako enakovrednejši drugim tekmovalcem.

S to lučko, ki mu jo je Atletska zveza podarila, bo odslej lahko nastopal na vseh tekmovanjih v Sloveniji, in ne samo v konkurenci gluhih športnikov. S tem korakom pa orje ledino za vse, ki se bodo še kdaj znašli v podobnem položaju. »Uspeh je velika spodbuda za gluhe, ki so mislili, da se zaradi svoje težave ne morejo ukvarjati z atletiko. Zdaj vidijo, da so lahko popolnoma enakovredni vsem drugim,« je povedal Tadejev trener Gregor Doberšek, ki se nam je v pogovoru pridružil na velenjskem stadionu. Največ težav in slabše rezultate je imel mladi športnik prav zato, ker na startu ni slišal starterja. »Moral sem se orientirati po drugih atletih. Bil sem že tudi diskvalificiran, ker nisem slišal startne elektronske pištole. Zdaj bom lahko tekel tudi na krajših razdaljah,« je vesel Tadej.

Vedno sem počel, kar me veseli

Sluh se mu je slabšal od otroških let. V začetku osnovne šole je dobil slušni aparat, a kljub oviram je s pomočjo in z velikim trudom končal šolanje – manjka mu samo še diploma študija mehatronike. Atletika ga je pritegnila že v osnovni šoli – trenirala je njegova sestra, pa je potegnilo še njega. Šport mu je pomagal, da se z izgubo sluha ni toliko obremenjeval in dejstvo sprejemal kot del življenja. »Osredotočal sem se na pozitivno in počel, kar rad počnem. S treniranjem atletike sem se naučil samodiscipline in potrpežljivosti, nič se ne da narediti čez noč, in tega mi ne more nihče vzeti.«

Tadej je že kot pionir treniral s slišečimi atletiin ti so ga od vsega začetka povsem normalno sprejemali, zdelo se jim je samoumevno, da trenira z njimi. »Pred približno šestimi leti sem prevzel skupino petnajstih atletov, med njimi je bil tudi Tadej. Rekli so mi, da je priden in zavzet atlet, le da malce slabše sliši in mu bo mogoče kakšno stvar treba povedati dvakrat. Po pol leta pa sem ugotovil, da skoraj nič ne sliši,« se spominja njegov trener.

Tadej je njegovim napotkom prikimaval, kljub temu pa so nastale razlike v treningu in pozneje na startih tekem. Zato je Tadej začel brskati za tekmovanji, na katerih bi lahko bil konkurenčen in pokazal, kaj resnično zmore. Našel je tekmovanja za gluhe in se povezal z Zvezo gluhih in naglušnih Slovenije ter s Paraolimpijskim komitejem Slovenije. Njegove rezultate so primerjali z drugimi rezultati v konkurenci gluhih in ga precej hitro povabili na prvo tekmo evropskega prvenstva na Poljsko, kjer je že takoj osvojil bronasto medaljo. Čez leto dni pa je postal celo evropski prvak gluhih, prav tako na Poljskem. Načrti in sanje so postajali vse večji in lani je dobil vstopnico za nastop na olimpijadi gluhih v Turčiji. Tadeju se je finale zdel povsem dosegljiv, a tisti dan nekako ni bil pravi, se spominja. Kljub nervozi, vlagi in vročini, tekli so pri 35 stopinjah, ter kljub temu, da je bilo to njegovo prvo sodelovanje v svetovni konkurenci (za njegovo disciplino, tek na 400 metrov, je bilo prijavljenih 60 tekačev), je osvojil odlično dvanajsto mesto.

Napotki po elektronski pošti in s sporočili

»Gregor je odličen motivator. Pomaga mi z različnimi nasveti in zgodbami, da se umirim. Skupaj načrtujeva treninge in se pripravljava na nastop.« S trenerjem sta se v teh šestih letih dobro spoznala in odlično sodelujeta, razvila sta tudi svoj način komunikacije. Med izvajanjem vaj in treningov Gregor sicer ne more popravljati, imata pa kljub temu nekaj znakov za sporazumevanje. »Tadej točno ve, kaj pomenijo, in ve, kaj mora popraviti, če mu uspe me pogledati med izvajanjem treninga.« Več pa mu potem kar napiše na telefon, ko se ustavita. Analizo treninga in napotke si potem izmenjata kar po spletni pošti ali s telefonskimi sporočili.

»Na prvi mednarodni tekmi gluhih sem bil kar malo presenečen. Tam so bili vsi gluhi – od organizatorjev, sodnikov, tekmovalcev. Takrat sem pravzaprav občutil, kako se gluhi počutijo v našem svetu.« Tam so za sporazumevanje večinoma uporabljali mednarodni jezik kretenj, ki pa jih Tadej, ki se pred tem nikoli ni družil z gluhimi, in Gregor (še) ne obvladata. »Tadeja rešujejo družbena omrežja,« pravi njegov trener. So pravzaprav njegovo okno v svet, saj prek njih najlaže in najbolje komunicira s prijatelji. Kljub temu pa se zaveda, da se bo tudi kretenj moral slej ko prej naučiti. A kaj, ko mu čas to komaj dopušča.

Sanje o olimpijski medalji

Tadej je namreč polno zaposlen in po osemurnem delavniku v proizvodnji popoldne še šestkrat na teden tri ure zavzeto trenira, zvečer pa poskuša dokončati diplomo, ki mu edinole še manjka do konca študija. Vmes mora po napornih treningih tudi ustrezno počivati, da se njegovo telo regenerira. Ker naslednji veliki cilj ni nič manj kot kolajna na olimpijadi gluhih in se obema zdi dosegljiva, bi bilo nujno povečati količino treningov s šest na dvanajst na teden, kar pa bi bilo mogoče edino, če bi imel status profesionalnega športnika in bi ga zaposlili v javni upravi. »Letos so prvič zaposlili v javni upravi invalida, gluhega tenisača Marina Kegla. Tadej je na prednostni listi, in ko se bo sprostilo prvo delovno mesto, upamo, da ga bo dobil on. Če se to zgodi vsaj dve leti pred olimpijado, potem bi res lahko računali na medaljo,« je optimističen Doberšek, ki se je s trenerskim delom povsem osredotočil na Tadeja. 

Zarja št. 34

V oporo mu je družina

Mladi atlet največjo oporo najde v družini, ki mu je vedno stala ob strani. »V športu si kdaj tudi razočaran, ampak se je treba pobrati in iti naprej, to je del športa. Pomembno je zaupati v uspeh.« Veliko energije mu dajeta mali nečakinji, s katerima je vedno zelo živahno. S prijatelji v prostem času, ki ga ima, kot rečeno, sicer bolj malo, igrajo biljard in računalniške igrice. Z bratrancem pa gresta poleti, po koncu atletske sezone, velikokrat na ribolov. Navdihujejo ga športniki, ki so kljub težavam in oviram uspeli, kot recimo Samo Petrač, ki velja za najuspešnejšega gluhega športnika v zgodovini Slovenije, po njegovi uspešni poti gre danes tudi njegov sin Jan, ki je prav tako odličen atlet.

»Med tekom se lahko povsem sprostim in odklopim od napornega življenjskega ritma. Poleg tega šport koristi zdravju, pa še veliko sem v naravi, na svežem zraku.« Vsem mladim s kakršnimikoli ovirami polaga na srce, naj ne odnehajo že ob prvem padcu. »Treba se je pobrati, iti naprej in vztrajati na svoji poti. Ni lahko, ampak če verjameš v svoje sanje, bo prišel tudi uspeh,« je prepričan. Pri vsem tem je seveda pomembno imeti ustrezno podporo in pomoč, zato se oba s trenerjem zahvaljujeta Zvezi za šport invalidov Slovenije, Paraolimpijskemu komiteju in Atletski zvezi, Športni zvezi gluhih Slovenije, Medobčinskemu društvu gluhih Velenje in Atletski zvezi Slovenije, ki ju podpirajo v konkurenci gluhih in verjamejo v projekt Enci.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.