Novice Svet24

»Ob pogledu na megleno morje sem ostrmel. Tik pred menoj se je na megli pokazala moja senca, obkrožena z živobarvno mavrico. Glorija! Sem se zavedel in ostrmel … le roke sem razpel. Novo čudo! Zdaj se je glorija pokazala še ob rokah na moji senci. Bili sta oblečeni v mavrico, tako živobarvno, kot je nisem videl še nikoli. Čez nekaj časa sem se domislil, zamigal s prsti in okrog njih se je vse zaiskrilo. Enako pri vsakem gibu!« je eno najlepših doživetij v gorah opisal Joža Vršnik – Robanov, legenda solčavskih planin, ki je svoje doživljanje narave opisoval v številnih zgodbah in jih objavljal v slovenskih revijah. Glorija, v kateri zagledamo svojo senco, obdano z mavrično svetlobo, kot bi nas obdajal svetniški sij, je gotovo eden najveličastnejših in najbolj posebnih naravnih pojavov na vrhovih gora.

Andrej Križ

Nenavadno lepe pojave, ki so jih povsem očarali, so že od nekdaj povezovali s prijetnimi stvarmi – še naši otroci vedo (izvejo pa po navadi od starih staršev), da ob rdeče ožarjenem večernem zimskem nebu Miklavž piškote peče in da se ob hudih nevihtah z bliskanjem, strelami in grmenjem »krega bogec«. Ker pa smo na vrhovih gora tako rekoč blizu neba, so tam pojavi še lepši ali zelo dramatični. Zaradi takih nekdaj nerazložljivih pojavov so nekatere gore celo postale svete.

Čeprav danes te pojave znamo razložiti, so nekateri tako veličastni, tako redki in skrivnostni, da se bomo, ko jih doživimo in vidimo, vseeno počutili posebno. In glorija med njimi zagotovo zaseda prvo mesto. Tako redko jo je mogoče videti, da se ob tem ne moremo načuditi sreči, ki nas je doletela. Sicer pa je glorija optični pojav, ki ga lahko opazujemo na zgornji meji oblakov ali megle. Okoli opazovalca ali njegove sence se pojavijo raznobarvni krogi, ki nastanejo zaradi uklona sončne svetlobe pri prehodu skozi vodne kapljice. Pomembno je, da ima opazovalec sonce za seboj. Krogi so videti kot avrično polje. Ponekod pojavu rečejo tudi svetniški sij ali Budova svetloba.

Maša Stanič

Sebastjan Oblak, neutruden občudovalec Uršlje gore, je ujel glorijo v svoj fotografski objektiv. »Ko že mislim, da ne more biti lepše, se pojavi glorija. Ta skrivnostni pojav doživljam tudi po dve uri skupaj,« je zapisal ob svoji fotografiji za razstavo z naslovom Na vrhu gora blizu neba, ki je posvečena svetlobnim pojavom v gorah (gloriji, mavrici, haloju, streli, elijevem ognju in drugih), ki si jo lahko ogledamo v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani. Zamislili sta si jo Elizabeta Gradnik, kustosinja za planinstvo, ki je bila odgovorna za pripravo občasnih razstav, ter kustosinja in pedagoginja Natalija Štular. »S fotografskim razpisom smo fotografije zbirali vse leto, da so fotografi pojave lahko snemali v vseh letnih časih.« Razstavo s fizikalno razlago svetlobnih pojavov pa sta oplemenitili še s fizikalnimi poskusi iz vsakdanjega življenja za vsakogar, ki še toliko bolj nazorno razložijo dogajanje v naravi. Te pa je pripravil in nam jih ob obisku tudi zanimivo razložil učitelj fizike na eni od jeseniških osnovnih šol Goran Ilič. »Z razstavo poskušamo razumljivo in poljudno povedati ter pokazati, kako nastanejo najpogostejši svetlobni pojavi, s katerimi se srečujemo na gorniških poteh, in kaj pri njihovi stvaritvi uporablja narava,« nam je razložila Štularjeva. Obenem pa nas skušajo spodbuditi k zavestnemu doživljanju in opazovanju naših gora ter ne nazadnje planeta samega, saj smo ob tem lahko bogato poplačani.

Haló – sonce s štirimi sončki ali z obročkom

Gre za optični pojav, ko na nebu nastajajo cirusni oblaki ter v višine priteka toplejši in vlažen zrak. Ti oblaki so kot prozorna belkasta koprena, vlaknastega ali gladkega videza, zato se skoznje dobro vidi sonce. Okoli njega so beli ali barvasti krogi ali loki svetlobe, ki nastanejo kot posledica loma in odboja sončnih žarkov na ledenih kristalih. Včasih se pojavijo sosonca. Vidna so lahko štiri ali manj. Šibkejši pojav vidimo tudi okoli lune.

Andrej Križ

Zaklad na koncu mavrice

Mavrica je eden najlepših in najpogosteje videnih svetlobnih pojavov. Vidimo jo, kadar pred nami dežuje, za hrbtom pa sije sonce. Zato jo dopoldne opazimo na zahodu, popoldne pa na vzhodu. Nastane zaradi loma in odboja sončnih žarkov v drobnih dežnih kapljicah, ki delujejo kot prizme in belo sončno svetlobo barvno razdelijo. Kot, pod katerim se lomijo žarki, je odvisen od barve svetlobe. Rumena se lomi pod drugim kotom kot zelena, modra pod drugim kot rdeča … Ker oko ne razloči kapljic, je mavrica videti kot nepretrgan trak v obliki koncentričnih krogov. Vidimo jo lahko na pršcu, dežnih kapljah, megli. Včasih se pojavi v dveh zaporednih lokih. Notranja, izrazitejša mavrica ima lok 42°, zunanja, šibkejša, pa 51°. Višina je odvisna od višine sonca. Če je sonce nižje, je mavrica višje. Če je sonce višje od 42° oziroma 51° nad obzorjem, pa se sploh ne pojavi. Z visokega hriba ali gore lahko mavrico vidimo tudi kot poln krog.

Mavrični oblaki

Včasih se zgodi, da drobni ledeni kristalčki v središču tankih, prosojnih oblakov vsak zase ustvarijo pisano mavrico zelo močnih barv, ki skupaj zasijejo kot velika mavrica nenavadne oblike – mavrični oblak. Po navadi nastane v oblakih, imenovanih altokumulusi (višina od 2 do 6 km, pravimo jim tudi velike ovčke), cirokumulusi (nad 6 km višine, male ovčice) in altokumulusi lenticularisi (oblaki lečaste oblike).

(Gromska) strela

Kadar je električno polje med oblakom in zemljo tako močno, da doseže kritično točko, se zgodi ionizacija zraka oziroma ločitev elektronov od atomov in molekul v zraku, da lahko prosto potujejo. Zrak postane prevodnik in s tem so ustvarjeni pogoji za strelo. Ta išče pot, kjer je zrak najbolj električno prevoden. Tako si dela prevodni kanal, po katerem hitri elektroni potujejo proti zemlji, počasni ioni pa proti oblaku. Na poti navzdol prihaja do delnih razelektritev, zato so strele sestavljene iz lomljenih odsekov. Ko je vzpostavljen prevodni kanal do tal, je to tako, kot bi povezali oblak in tla z žico. Elektroni močno pospešijo in se pri tem zaletavajo v molekule zraka, ki zasvetijo. To vidimo kot blisk. Zrak se takrat v hipu segreje in razširi kot pri eksploziji, kar slišimo kot grom. Zvok potuje počasneje kot svetloba, zato najprej vidimo blisk in šele za njim slišimo grom. Električno polje v oblaku je močnejše kot med oblakom in zemljo, zato večina strel steče kar znotraj oblaka ali med oblakoma. Na zemeljsko površino udari le deset odstotkov vseh strel.

Elijev ogenj – pokonci stoječi lasje

Kadar se v gorah bliža nevihta, se ozračje in podlaga močno naelektrita. Včasih slišimo tudi prasketanje. Takrat slišimo premikanje električnega naboja (elektrona) skozi zrak. »Mnogi planinci so že doživeli naelektrenje ob nevihtah. Če se podamo v oblaku recimo na Triglav, bomo ves čas slišali šibko razelektrevanje med oblačnimi kapljicami ali snežinkami in železnimi klini na grebenu. Slišimo nekako trrrrr-trrrrrr. Pa tudi mi sami smo naelektreni. Podobno trkanje se čuti tudi na naših laseh, na obrveh. Na obrveh čutimo, kakor da bi nas žgečkala muha. Če imamo s seboj cepin in obrnemo spodnjo konico navzgor, slišimo iz konice enako trkanje. Dokler smo v oblaku, ni nevarnosti, da bi nas zadela strela, ker se razelektrenje vrši nasproti gromu in se ne nabere mnogo napetosti. Če pa je oblak 50–100 m nad nami, tedaj trdnega razelektrenja ni, vzpostavi se med vrhnjim in spodnjim delom oblaka močna napetost, tako da lahko udari strela. Zato ne imejmo nikoli cepina s konico navzgor ali derez navezanih spodaj na nahrbtniku. Najbolje je, če vse železne predmete odložimo. Še bolj pametno je, da ne hodimo v takem vremenu na vrhove.« (Kaj naj planinec ve o vremenu) Dr. Oskar Reya, PV, 1967

Sebastjan Oblak

Modro in rdeče nebo

V gorah je nebo navpično nad nami bolj modro kot pri enakem pogledu iz doline. Intenzivnost modrine je odvisna od dela dneva in od čistosti ozračja. Najbolj modro je nebo sredi dneva in kadar je v zraku prisotnih zelo malo delcev. Nebo je najbolj čisto po nevihti ali dežju, ko se ozračje dodobra spere. Ob sončnem zahodu je pot žarkov skozi atmosfero daljša kot čez dan. Modra svetloba se razprši in v žarkih zahajajočega sonca ostane le še rdečkasta svetloba. Zato so zahajajoče sonce ter od njega osvetljeni hribi in oblaki ob večerni zarji videti rdeči.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.