Nekdanji Ksenijini mucki
»Moja prva muca se je imenovala Bucka. Z mano je preživela čas študija in z mano je na postelji pisala diplomsko nalogo. Potem je prišel še črni Feliks, beli Mozart in nato še črni Charlie. Vsi moji mački so bili vedno kot člani družine in na vse sem bila zelo navezana. Zelo težko je, ko odhajajo. Res težko,« pravi Benedettijeva.
Trenutno ji življenje lepšajo trije z zelo zanimivimi imeni: Oskar, Jaka in KokAkola. Oskar in Jaka sta s šefinjo državnega protokola že osem let, KokAkola pa leto in pol.
Oskarja je Benedettijeva dobila v Trstu pri družini zamejskih Slovencev, Jako so našli zapuščenega in prestrašnega v najlonski vrečki na parkirišču v Luciji in so ga takoj posvojili, KokAkola pa je bila darilo. »Na Pregarju v Brkinih (od koder je doma moja mama) smo predlani septembra priredili piknik. Moja sestrična Irena in bratranec Vojko z družinama so nam v košarici prinesli kot darilo prelepo mucko, ki smo se je zelo razveselili. Medtem ko sta se imeni za Oskarja in Jako pojavili spontano, ob pogledu na mucka, pa smo do KokAkolinega prišli šele proti večeru, ko je moj tretji bratranec Elvis pripovedoval neko šalo, ki se je začela takole: Sta šli dve kokakoli po puščavi ... Z akcentom na a (in ne na drugi o kot pri pijači). Tej šali smo se vsi zelo smejali samo zaradi KokAkole in tako je naša muca dobila ime KokAkola,« je razkrila Ksenija.
LENA MAČKONA IN NAVIHANA MUCKA
Benedettijeva sicer za svoje ljubljenčke pravi, da niso zahtevni, so pa zelo samosvoji in trmasti, kar tudi sicer na splošno velja za te živali. »Jaka in Oskar živita v Kopru, in kadar smo v Ljubljani, zanju skrbi moja mama (živimo v isti hiši), KokAkola pa je z nami v Ljubljani oziroma ob koncih tedna potuje z nami v Koper, kjer zelo rada nagaja Koprčanoma. Tudi sicer je navihana in počne točno tisto, za kar zelo dobro ve, da ne sme. Tako z veseljem kaj vrže z mize, razbije vazo z rožami, potrga rolete na oknu in popolnoma scefra toaletni papir v kopalnici. Oskar in Jaka pa nikoli ne delata posebnih težav in tudi sicer sta bolj lene sorte,« je opisala Benedettijeva, ki bi z veseljem imela tudi psa, a je – vsaj za zdaj – preveč zasedena, da bi se mu lahko dovolj posvetila.
