Lepo pa je ujel njen največji ponos, tiste bleščeče rdečkasto blond lase, in inteligenco v njenih modrih očeh. Modra obleka s pentljami na ramenih in zlata podvezica na lepo zaliti ročici kažeta, da gre za žensko višjega stanu. Na sliki ni lepotica, ne zgolj zaradi nespretnosti umetnika – njen nos je prevelik, njene ustnice preozke. Pa vendar portret Maksimilijane Scaria, tako ji je bilo ime, nakazuje, da za tistim zamišljenim pogledom živi čisto posebna ženska.
Skoraj stoletje in pol je že, odkar je umrla. Za njo je ostal njen edini portret, okoren in nelaskav. Pramen rdečkastih las. In zgodba o veliki ljubezni.
Maksimilijana Scaria, dobrega četrt stoletja gospodarica gradiča Tuštanj v Moravški dolini, ni bila navadna grajska gospodična. Bila je ženska, ki je vedela, kaj hoče. Ženska, ki si je sredi devetnajstega stoletja upala kljubovati družbenim normam. Ženska, ki je izbirala med ljubeznijo in družbenim ugledom. In izbrala ljubezen. Maksimilijana, pri štiriintridesetih še vedno neporočena, se je resnično, noro, globoko zaljubila v vrtnarja. Ki je bil od nje petnajst let mlajši. Njuna ljubezen, prava, nora, globoka, je trajala skoraj tri desetletja, vse do njene smrti. Resnična zgodba.
Iz pozabe
Hlapci? Mi že ne!
Ivan Sivec: »Zgodovina me v zadnjem času zelo priteguje. O zgodovinskih zadevah se v Sloveniji sorazmerno malo piše in veliko sem razmišljal, zakaj je tako. Pisatelji preprosto nimajo časa, ker so večinoma v službi. Nemogoče je zbrati vse gradivo, obiskati kraje, se pogovarjati z zgodovinarji, brskati po arhivih – če si zaposlen, je skoraj nemogoče. Jaz porabim od tri- do štirikrat več časa za pripravo kot za pisanje. Vse to me zelo zanima, ker ne pristajam na Cankarjevo misel, da smo narod hlapcev. Nasprotno – mi smo na velikem križišču, na velikem prepihu, pa smo obstali. Po moji teoriji smo tukaj morda celo več stoletij, kot mislimo, vsekakor pa poldrugo tisočletje. … Kaže, da je v narodu nekaj zelo, zelo trdoživega, da smo tukaj obstali. Ogrožajo nas z vseh strani – samo poglejte rokomet! Majhnemu narodu veliki ves čas delajo majhne krivice. Kar je verjetno logično, ni pa opravičljivo. Napisal sem veliko zgodovinskih knjig in tudi z njimi hočem dokazati, da to o hlapcih ne drži. Najmanj od Karantanije smo že tu, na svoji zemlji. Imamo bogato zgodovino, imamo vse od plemstva do meščanstva in izredno prizadevnih delavnih ljudi, vse strukture imamo. Vse to nas je v bistvu ohranilo, tudi zato, ker smo marsikaj zapisali. Kajti ko imaš dokument, te ne more nekdo kar povoziti.«
O takih ljubeznih pišejo romane, skladajo opere in snemajo filmske uspešnice. A resnično domačo zgodbo o ljubezni Maksimilijane Scaria in Luke Pirnata, ki jo je ustavila šele smrt, danes poznajo le redki. Iz pozabe jo je rešil Ivan Sivec, plodovit in zelo bran pisec s svojim 145. (sto-pet-in-štiridesetim, ni napaka) romanom Ne pozabi najine ljubezni.
Poleg zgodbe ga je navdušilo tudi razgibano obdobje, v katerem se je dogajala: »Vedno najprej malo potipam, da vidim, ali je primerno ali ne. Ko sem si pobliže ogledal gradivo, sem videl, da gre za fantastično zgodovinsko obdobje. To je čas zemljiške odveze (ukinitev podložništva, odprava pravic gosposke nad zemljišči in konec fevdalizma, op. p.), kar pomeni, da so kmetje dobivali grajsko zemljo. Hkrati je to Prešernov čas, Kersnikov čas, pa čas rokovnjačev. Potem je tu razlika v letih, ki je za zaljubljenca nepomembna, pa to, da punca reši fanta. To je morala biti zares velika ljubezen! Poleg tega je bila ona neplodna – to je očitno, kajti on je pozneje imel otroke –, pa jo je kljub temu ljubil še naprej. Prepričan sem, da mu ni šlo za imovino. Ona se je pa zaradi njega dala v zobe.«
Gospod Sivec je velik ljubitelj zgodovine, rad se zakoplje v arhive in knjižnice. Za raziskovanje porabi od tri- do štirikrat toliko časa kot za pisanje (čeprav ga pisanje bolj veseli, priznava: »To je rojstvo!«). »Napisal sem pet knjig o celjskih grofih, kar je bil gromozanski zalogaj – tri leta sem zbiral material, to je že kar noro! Če hočeš vse to zaobjeti, je že na meji norosti. Ko sem prvič videl vse tiste knjige, sem mislil, da ne bom vsega tega nikoli absorbiral.« In zato si je potem zaželel kaj manj obsežnega: »To zgodbo sem že poznal, je čudovita ljubezenska zgodba. Ljudje ne poznamo več ljubezni, mislimo, da je seks ljubezen. Večinoma si pod ljubeznijo predstavljamo nekaj čisto drugega, tole je pa primer vzorne ljubezni – niso pomembna leta, ni pomemben status, niso pomembne nobene druge okoliščine. Ko pa pride do težav, naredi vse, da jih premaga. Menda gre v Sloveniji narazen vsak tretji zakon. Zakaj? Zato ker ne znajo premagati težav, ampak v drugem zakonu bodo te zelo podobne.«
Napiši, kot da se je zgodilo
Maksimilijani Scaria (1810–1873) je mama Helena leta 1847 prepustila močno zadolženi in tako rekoč obubožani grad Tuštanj, nekdanji dvorec rodbine Lichtenberg, ki je leta 1800 prešel v roke družine Scaria. Niso bili plemiči, a nič niso imeli proti, če so jih naslavljali z grofi. Tudi Maksimilijani so včasih rekli grofica, čeprav ni imela uradnega naslova. Pred številnimi dolžniki in končnim propadom ji je pomagal grad reševati pridni in domiselni Luka Pirnat, ki je leta 1846 prišel na Tuštanj za vrtnarja. Z Maksimilijano sta se spoznala dve leti prej, ko je vrtnaril na bližnjem Krumperku. Leta 1948 je moral k vojakom – pred njim je bilo osem let vojaške službe –, a ga je leta 1851 Maksimilijana s spretnim manevrom rešila vojaške obveznosti, prepričala je namreč njegovega strica, da je nanj prepisal manjše posestvo, posestnikom pa ni bilo treba k vojakom.
Leta 1854 sta se Maksimilijana in Luka poročila. Je imela vendarle pomisleke, da je tako dolgo odlašala s poroko, saj sta se takrat poznala že celo desetletje? Ne, je prepričan Ivan Sivec, »mislim, da je imel prej on pomisleke. Bal se je okolice, njega so ravno tako obsojali kot njo. Mislim, da je bila ona napredna ženska, bila je tudi malo možačasta in se ni veliko ozirala na okolico, kar se vidi tudi po nekaterih drugih dejanjih, on je bil pa precej previden in je pazil. Gotovo je tu močna ljubezenska nit. Nenavadno za tiste čase je, da se po poroki ni več podpisovala Scaria, temveč z moževim priimkom. Bila je ponosna, da je dobila takega dobrega moža.«
Otrok nista imela, konec koncev je imela ona ob poroki že 44 let, a njunih devetnajst let zakona je bilo srečnih, se zdi. Petnajst mesecev po njeni smrti se je Luka, menda z njenim dovoljenjem, ponovno poročil: »Lepa zgodba je tudi to, da ker ona ni mogla imeti otrok, mu je dovolila, da se je potem poročil z že znano punco, s katero sta že prej očitno malo šmirala. Ko je Maksimilijana umrla, je dal prvemu otroku z drugo ženo ime Makso, po njej. Meni se zdi to čudovita gesta,« pravi kronist njune ljubezni. Makso Pirnat, mimogrede, slavist in učitelj, je pozneje pisal o tem, kako sta France Prešeren in Miha Kastelic na lovu za ljudskim izročilom prišla tudi v Moravče. Tako Prešeren najde pot tudi v Sivčevo knjigo, kjer mu Luka v gostilni prepeva.
Koliko je v romanu Ne pozabi najine ljubezni izpričanih dejstev in koliko avtorjeve domišljije? »Vedno naredim, kot je rekel Aristotel: napiši tako, kot da se je zgodilo; četudi se ni zgodilo tako, je verjetno, da se je tako zgodilo. Zgodovinski okvir stoodstotno drži, znotraj tega pa je morda deset, dvajset odstotkov prostora, mogoče trideset. Tista ljubezen v žitu – ne vem, ali se je zgodila, mi je pa pasala,« odgovarja.
Še smo tu
V drugem zakonu se je Luki Pirnatu (1825–1898) rodilo sedem otrok. V življenju je dosegel več, kot je kdaj sanjal, postal je graščak, posestnik, župan Moravč. Leta 1890 je še doživel proslavo štiristote obletnice gradu.
Dve vojni in nekaj držav pozneje je grad Tuštanj še vedno v rokah družine Pirnat, Lukovih potomcev. Zdaj tam gospodari Peter, Lukov pravnuk. Na gradu se lahko celo poročite – ker kaj pa je še primernejše za potrditev ljubezenske zveze kot kraj, kjer se je ljubezen uprla predsodkom in zmagala?
Še vedno je v gradu originalno pohištvo, še vedno so na tleh zlizane lesene deske, po katerih je nekoč odmeval korak postavnega mladega graščaka. V kotu so prislonjene njegove puške, eno od njih je morda stiskal v potnih rokah, ko so grad napadli rokovnjači. Še vedno je v kotu ozka Maksimilijanina postelja, v kateri je umrla. Na steni še vedno visi njen portret, tisti s podivjanimi proporci. Še vedno je ob oknu, ki gleda na grajski vrt, njena pisalna miza, na kateri je svojemu vrtnarju pisala lepa dolga pisma. In še vedno so v nekem predalniku, morda vam ga bodo ob obisku pokazali, shranjena njuna ljubezenska pisma. Enemu je priložen pramen rdečkastih las.
Ljubezen še vedno živi tukaj.
Več zanimivih vsebin pa lahko najdete v tekoči številki revije Zarja.
