Gleda ga kot boga, nikoli se ne pritožuje in mu je že v mladosti podarila svoje srce. Njegovi sodelavci in prijatelji so se že zdavnaj navadili, da če povabijo enega, prideta dva, vendar so nad tem navdušeni. Gregorjeva elegantna spremljevalka z globokimi vlažnimi očmi ima tudi kakšno kaprico, a jo igralec ukroti s priboljškom. Svoji labradorki je dal pomenljivo ime – Diva. Vendar se ne obnaša tako, saj je najzvestejša pasja duša in se z vodnikom udejstvuje kot prostovoljka v Slovenskem društvu za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke. Skupaj lepšata življenje številnim otrokom in starostnikom.
Gregor, ki prihaja iz Ormoža, je zrasel s prepričanjem staršev, da psi ne spadajo v blok, zato mu dolgoletne želje po živali nikoli niso hoteli izpolniti. Tlela je v njem, in ko je živel in delal v Trstu, jo je »potolažila« prijateljica, ki je imela ljubkega psa. Vsi trije so hodili na sprehode in »na srce mi je položila, da ima pes lahko vrt, a če nima družbe, nima ničesar«. Ker je temeljit in odgovoren, se je zakopal v knjige o pasmah psov, njihovih navadah, vzgoji in šolanju. Ko je natančno vedel, kakšnega psa si želi, se je lotil iskanja. »Odločil sem se za pasemskega, saj sem želel vedeti, kaj bom dobil. Vse, kar je manjše od labradorca, se mi zdi, da jim je treba le 'menjati baterije',« se smeji Gregor. Z Divo se je rodila ljubezen na prvi pogled in začel se je njegov »pasji porodniški dopust«. »Vse je tako, kot piše v knjigah. Napake, ki jih delajo vodniki, so predvidljive. Ko me kdo vpraša, kaj naj stori, ker njegov pes ne uboga, mu želim pomagati, a če moja dobronamernost naleti na gluha ušesa, mu odvrnem, naj si prebere kakšno knjigo, pa bo drugače. Diva je bila krasna učenka. Naučila se je poslušnosti, vedenja s povodcem ali brez njega. Vse sva delala po knjigi in je bilo res vredno,« pravi igralec, ki svojo lepo vzgojeno kosmatinko jemlje povsod s seboj.
Z njim hodi v službo, na vajah v gledališču po štiri ali pet ur leži v garderobi ali ob odru in niti ne pisne. »Spomnim se, ko sva delala z Alenko Kozolc, ki ima psa Paša, da sta bila skupaj po cele dneve v garderobi, pa ni bilo nobenih težav. Drugi niso mogli verjeti, da sta oba psa tako lepo vzgojena,« je ponosen. Njegova Diva ima kraljevski tretma. Do leta in pol starosti jo je po stopnicah nosil v naročju, da si ne bi poškodovala kolkov. To se mu je obrestovalo, saj danes, ko je »gospa v zrelih letih«, nima nobenih večjih zdravstvenih težav.
Jaz imam tvoj povodec, ti pa moje srce!
»Z Divo je eno samo veselje. Nočem pretiravati, a premalo se zavedamo, da smo svojim živalim zares bogovi. Menim, da smo njihovi vodniki in ne gospodarji, saj so nas psi izbrali, da jih vodimo skozi življenje. Zaupajo nam, da bomo z njimi lepo ravnali in se do njih vedli odgovorno. Z Divo neskončno uživam, in ker je res prijazna in vzgojena, sem si pred leti zaželel, da bi skupaj pomagala tudi drugim. Začel sem brskati po spletu, da bi se pridružila kakšni dobrodelni organizaciji. Pred dobrima dvema letoma sem se po naključju srečal s Silvo Ferletič, upokojeno novinarko Radia Koper, ki sodeluje z društvom Tačke pomagačke. Z Divo sva opravila testiranje in izobraževanje ter postala terapevtski par v okviru društva Tačke pomagačke,« pripoveduje Gregor in dodaja, kako čudovit občutek je, ko vidiš, kakšno veselje prinese kosmata žival tudi najbolj ranljivim skupinam, kakršni so otroci in starostniki.
Redno obiskujeta dom upokojencev v Izoli in Center za komunikacijo, sluh in govor v Portorožu. Diva uboga vodnikov najmanjši namig. Z veseljem prinaša različne pripomočke v okviru terapije, saj je prinašalka po duši in telesu. Vaje z njo so različne, od kognitivnih, ko se morajo starostniki spomniti njenega imena, jo poklicati, do finomotoričnih, ko morajo pripeti povodec, jo peljati po prostoru, ji dati priboljšek. »Za nekatere je to velik podvig. Nikoli ne bom pozabil, kako je to storil starejši gospod, ki je bil že nekaj časa prikovan na voziček. Nikakor ga niso mogli spodbuditi, da bi še vstal in hodil. Ko pa je prišla Diva, čeprav je naučena hoditi ob vozičkih in hoduljah, ni hotel niti slišati, da bo psa peljal na sprehod z vozičkom. S pomočjo delovne terapevtke in mene je vstal in naredil nekaj korakov po prostoru. Vsi smo bili šokirani! Kako lahko pasja duša spodbudi človeka!« je ganjen Divin vodnik. V rokavu ima kopico izkušenj z otroki z avtistično motnjo, ki pogosto ne prenesejo dotikov. Po nekaj Divinih obiskih se je v njih nekaj premaknilo – začeli so jih zanimati pasji kremplji, rep, smrček. Kmalu so se opogumili in se ji približali. Prostovoljec Gregor je seveda še vedno igralec Gregor, vendar je glavna zvezda teh druženj Diva.
»Eno glavnih poslanstev v društvu je naučiti otroke, kako se pravilno približati psu. Nikoli se ne sme planiti nanj, vodnika je treba vprašati, ali se ga je dovoljeno dotakniti, počakati je treba, da pride pes k tebi, nikoli ga samovoljno hraniti. Labradorci so požrešni; najteže je ljudem dopovedati, da psa ne smejo hraniti,« razlaga in dodaja, da je zaupanje ključno pri odnosu s psom. Če mu zaupaš, on pa tebi, lahko delaš nemogoče. Vendar pes potrebuje red in doslednost, razume črno-belo, ne sivine. Na primer: če luštnemu mladičku dovolite na kavč, boste morali dovoliti tudi odraslemu psu, saj pes ne razume, da je zdaj prevelik in da je vaša kaprica, da ne sme več na kavč. Pes nas ves čas opazuje, čuti naša dejanja in ne sliši samo besede. Tudi ko počiva, opazuje in preučuje. Zato je doslednost pot do uspeha in lepo vzgojenega psa. Nekateri rečejo, da bi imeli že narejenega, vzgojenega. Lepo, a treba je delati! Dve leti doslednosti in ljubezni, pa bo. Midva še zdaj na vsakem sprehodu opraviva eno ali dve vaji. Treba je zaposliti njihove možgane, in potem tudi njihovo vedenje ni problematično. Je pa res, da imajo tako kot mi tudi kakšen slab dan,« je realen igralec, ki se od Dive uči potrpežljivosti.
Novi smisel življenja
»Pri delu z ranljivimi skupinami potrebuješ potrpežljivost. Notranje me bogatijo preproste stvari: ko z obiskom s kužkom nekomu polepšaš dan in mu ga osmisliš. V bistvu mu ga osmisli pes, ti ga samo vodiš. To so vrednote, ki so na prvi pogled banalne, a so temelj naših življenj – veselje, sreča, ljubezen, zaupanje. Diva je moja velika učiteljica. S kakšno potrpežljivostjo prenaša, da lepša ljudem dneve! Vidim pa, kako je to zanjo tudi naporno. Presenečen sem bil, ko sem videl, da po eni uri dela potrebuje celo popoldne počitka. Treba jo je peljati na sprehod, da se sprosti, četudi ni videti, da je delala. Tako ji ohranjam veselje do dela,« razlaga Gregor, ki je prava kinološka enciklopedija. Če ga ljudje vprašajo za nasvet, jim z veseljem pove.
»Želel bi si, da ljudje znajo delati s psi in razumejo, kako nam lahko ta bitja, s katerimi sobivamo že tisoče let, lepšajo življenja. Moje je s Tačkami pomagačkami dobilo nov smisel. Rad prispevam svoj košček, da naredim ta svet boljši in lepši. Diva pa je že dala velikanski prispevek,« pravi in dodaja, da mu je v vsem njenem življenju uničila le ene čevlje in rob postelje. Ker je Diva stara že trinajst let, se Gregor zaveda, da je nekoč ne bo več. Že zdaj ve, da bo takrat prišla neka druga Diva, vendar zdaj ne več nujno pasemski kuža. Hitro so se omehčali tudi njegovi starši, ki komaj čakajo obisk Dive. Razblinila jim je predsodke, da pes ne spada v blok. Gregorjeva oče in mama kar tekmujeta, kdo jo bo peljal na sprehod. Ponosna sta, ko mimoidoči v Ormožu hvalijo, kako lepo vzgojenega psa imata. Sina pa kličeta, kdaj bo svojo kosmatinko spet pripeljal na počitnice v Prlekijo.
