Novice Svet24

Stari strici vam še znajo povedati, kako so otrokom laški vojaki kdaj delili svojo pašto z rdečo polivko. »U, je bila dobra!« rečejo in si obliznejo brk. Lahe smo 43. leta nagnali, Primorska je spet slovenska, pašte s pomidori pa Primorci ne damo. Pašta? Testenine so to, ne pozabimo pa na rek, da je »vse ena sama pašta«.

Pašti se poleti najbolj poda šalša s pomidori, paradižnikova omaka. Receptov je vsaj toliko kot vasi, če ne toliko kot primorskih non, ki vse po vrsti trdijo, da »moja je pa najbulša, ma za skuzi buh, ne mi stav't notri peteršilja, glih en malčk zelene, to že, una pa lovor daje, nej gre v ret«!

V Izoli se že nekaj let vsako poletje trudijo doreči, katera šalša je najboljša – vsaj v Istri. Da je vse pregledno in demokratično, v zdaj že močno znani Ljubljanski ulici, natančneje »pri špini«, eno soboto v letu zadiši po pomidorih. Ko so šalše kuhane, se skuha še pašta in guštiranje, pokušina, se začne. Vzorce poskusi tudi komisija in izbere najpristnejšo šalšo – glas ljudstva pa izboru kdaj oporeka. Da je vse še bolj napeto, se komisija menja, njene zahteve prav tako – in je bilo napeto tudi letošnjo prvo avgustovsko soboto.

Mirjam Furlan Lapanja

Pozor, kastrole grejo!

Članov desetih ekip na šesti Šalšiadi ni bilo težko prepoznati v prebujajočem se mestu: med zaspanimi počitniškimi ponočnjaki in jutranjimi sprehajalci so hiteli nosači loncev in kastrol, košar s pomidori in zabojev zelenjave. Na Largu pr' špini, kot domačini rečejo tistemu delu ulice, so se razvrstili ob že pripravljenih mizah z ličnimi prti, iz košar vzeli predpasnike, deske in nože in hkrati pogledovali k sosedom. Udeležba je bila po spolu zelo izenačena, po letih se je nagibala bolj k seniorjem, po zemljepisni pripadnosti pa je bilo največ Izolanov (pisali bomo tako, kot rečejo domačini, pravopisa se bomo držali drugič), malo manj Istranov, še manj Primorcev in za vzorec celincev.

»Je vse v redu? Imaste vse, kar je treba?« je med množico krmaril Drago Mislej - Mef, glasbenik in novinar, pisec ponarodelih besedil in še kaj. Med drugim je eden od nosilcev družabnega in kulturnega dogajanja v Ljubljanski ulici, zato je skupaj z Društvom Izolani in ob pomoči občine in Centra za kulturo, šport in prireditve zaslužen tudi za Šalšiade.

Mar prasec ni prepovedan?

Od tod naprej poročilo ne bo nepristransko – res ne more biti! Če sem skupaj s sotrudnicami Kombinatkami zbirala najboljše pomidore od Ljubljane do Pirana in ponoči hodila oprezat, kako se suši del njih v pečici; če sem zjutraj ob šestih po rosnih gredah nabirala dišavnice, če je Barbara sredi noči tovorila domov pomidore in Maksi vse prijazno usklajevala, če vse sodelujoče pupe tokrat res niso zamujale, potem si lahko predstavljate, da se je ob našem loncu razvnela burna razprava o razmerju med belim in rdečim, tokrat med čebulo in pomidori.

Na levi je medtem čisto moška ekipa z napol industrijskim strojem pasirala pomidore, na desni je iz kotlička zadišalo po panceti. Ups, a ni prepovedano, da prasec stopi v pravo šalšo? Ekipa nasproti je čebule prekuhala v paradižnikovi mezgi, ekipa zagnanih domačink se je spet oprijela zelene, ki da je tisto pravo … čisto vsaka skupina je stresala svoje ase v brbotajoče omake.

… me pa smo ob pomoči naraščaja: olupile, sesekljale pomidore, na oljčnem olju nežno pocvrle čebulo, zadišal je česen, kozarec refoška, še pomidori, tudi tisti iz pečice, pa smo! Čas je za marendo. Na mizah so se grmadili štruce kruha, mortadela in bakalar, panceta in sir.

»Diši,« so vzdihovali mimoidoči od stojnice do stojnice, v lonce šalš pa so deževali sol, poper, sesekljana bazilika in druga zelišča. »Glej, tam je Iztok Mlakar!« smo vzdihnile me. Pa še kakšno veliko ime je bilo, a v trušču in gneči pač nihče ni posebej izstopal. »Ekipe naj pripravijo vzorce za komisijo!« je Mef usmerjal dogajanje, saj je že zdavnaj odzvonilo poldne.

Mirjam Furlan Lapanja

Šalše za vse!

Elizabeta Pušpan, Anica Božič in Mojca Zlobko Vajgl, članice komisije, so sklenile, da je bila letos najboljša šalša para iz društva Lokva, nekaj ekip pa da se nas je gnetlo na drugem mestu. Poskuševalci pa kakor kdo – tudi me smo požele pohvale, da smo skuhale najboljšo.

Hrana je več kot sredstvo preživetja – je vezivo med ljudmi z velikim, kdaj celo usodnim čustvenim pomenom. V soboto je bilo kot v pravljici Lonček kuhaj: za polikano turistko ali za utrujenega popotnika, za domače firbce ali za hiteče domačine, za vsakogar je bilo dovolj pašte in te ali one šalše. Usta so demokratično mlela, vrstili so se pobožni vzdihi k vsem dobrim silam v zahvalo za okusno hrano in zavladal je en sam velik in prijazen mir – do naslednje Šalšiade.