Za ljudi Longvillea v Minnesoti je Bruno legenda, ambasador dobre volje, maskota in predvsem svoboden duh. O njegovem mestu v skupnosti zgovorno priča lesen kip, postavljen njemu v čast. Financirali so ga meščani, stoji pa ob glavni cesti, ki teče skozi mesto.
Bruno jo vsak dan mahne v skoraj sedem kilometrov oddaljeni Longville, kjer uživa v pozornosti prebivalcev mesta. Ko Sonce tone proti zahodu, se odpravi domov. Za vremenske razmere se ne zmeni.
Zapuščen
Bruna je doletela usoda, ki doleti na tisoče psov – zapuščen v kartonasti škatli je bil prepuščen usodi. K sreči v neposredni bližini dovoza domovanja Larryja in Debbie LaVelle. Nekdo jima ga je prinesel k vratom, misleč, da sta ga izgubila. Larry in Debbie sta ravno pokopala svojega psa; medtem ko je za Debbie bilo še prezgodaj, da bi si omislila novega, Larry k sreči pomislekov ni imel. Aktiven pes kot je bil, je začel slediti lastnikovemu smetarskemu tovornjaku v Longville. Sprva sta zakonca LaVelle imela pomisleke, a sta mu, ko jima je postalo jasno, da zna poskrbeti zase, pustila, da pohajkuje po želji.
Ko prispe v mesto, se najprej ustavi pri trgovini, kjer ga zaposleni pri zadnjih vratih obdarujejo z ostanki hrane. Sledijo postanki pri mestni hiši, knjižnici, slaščičarni in več nepremičninskih uradih. Verjetno je že jasno, da nadvse ceni človeško družbo. Nekoč ga dva dni ni bilo domov, ker se je zadržal na sosedovi rojstnodnevni zabavi.
Zob časa
In če se je kot po čudežu izogibal pastem prometa, letom ni uspel ubežati. Njegov korak ni več tako mladosten, vstajanje pa ne več tako gladko. Vse bolj pogosto se domov vrača s ponujenimi prevozi, ob nekaterih dnevih pa sploh ne zapusti svojega doma.
Ljudje so prepričani, da bodo o Brunu govorile še številne generacije. Nanj jih bo opominjal napis pod njegovim kipom: »Mestni pes Longvillea in njegov ambasador«.
