Baptiste Marceau: Živeti v ljubezni ali v strahu je naša izbira

Sodeloval je pri začetkih in nadaljevanju zgodovine sodobne joge na Zahodu, pa vendar je večini ostal neznan. Pogosto so ga imenovali slavni anonimnež, saj ga, čeprav je jogo poučeval številne znane osebnosti, slava in življenje v soju medijskih luči nista zanimala in je raje ostajal v senci.

Prihaja namreč iz zelo znane francoske umetniške družine in je bil medijske pozornosti deležen že v otroštvu, zato ima raje preprosto življenje. Morda ni dovolj znan tudi zato, ker ni nikoli volil, plačeval davkov, delal za pokojnino, in če ne počneš vsega naštetega, marsikje kot da ne obstajaš. Uporništvu navkljub ali prav zaradi njega je postal eden najbolj legendarnih učiteljev joge zunaj uradnih tokov.

Baptiste Marceau iz Mehike, kjer živi že dve desetletji, potuje po vsem svetu in znanje o jogi predaja novim generacijam. Vse pogosteje prihaja tudi v Evropo in Slovenijo. Za našo revijo je brez zadržkov spregovoril o svojem življenju in delu, poteh in stranpoteh, lekcijah, izkušnjah in spoznanjih ter o podobi današnjega sveta, ki je številnim (še) ni uspelo zaznati.

Šimen Zupančič/Zarja

»Zaradi strahu pred starostjo ljudje žrtvujejo mladost.«

Od upornika do hipija in jogija

Življenje Baptista Marceauja je bilo, še preden je postal potujoči jogi, vse prej kot običajno – bilo je polno uporništva, neverjetnih dogodkov, velikih izzivov. A kot pravi, zanj težave ne obstajajo, so samo rešitve. Rodil se je v Parizu, v umetniški družini, njegov oče je bil pantomimik svetovnega slovesa Marcel Marceau, za katerega sam pravi, da je bil eden največjih umov svojega časa.

Ker so starši veliko nastopali in potovali ter so se kmalu tudi ločili, je otroštvo preživel pri babici na jugozahodu Francije. Oče ga je poslal v zasebno šolo, tam pa se je ves čas upiral pravilom in pri petnajstih letih pobegnil iz internata. Pridružil se je hipijem, nekaj let živel v Amsterdamu in na Ibizi, kjer so, kot pravi, zadnji od njih v hribih živeli od ljubezni in čiste vode.

Ko je zbral dovolj denarja za letalsko vozovnico, je odpotoval v jugovzhodno Azijo. Sedem let je preživel v nepalski prestolnici Katmandu ter od tam raziskoval azijsko celino in Indijo. Najprej se je preživljal kot trgovec, ko pa so mu vse blago ukradli, si je obril glavo in postal potujoči sadhu (v hinduizmu moški ali ženska, ki se odpove posvetnemu življenju in živi od miloščine ljudi). V tistem času se je sicer posvečal bolj analitični džnana jogi, poti znanja in modrosti, z dinamično vrsto joge, hatha jogo vinjasa, danes bolj znano kot aštanga joga, pa se je spoznal ne v Indiji, ampak na Havajih. Tam je »po naključju« srečal svoja nova učitelja, Američana Davida Williamsa in Dannyja Paradisa, tudi nekdanja hipija, ki sta poučevala jogo.

Širitev zavesti, svoboda in anonimnost

»Ko sem začel izvajati vaje, ki sta mi jih pokazala, je bilo kot atomska bomba,« pripoveduje Baptiste o trenutku, ko je doživel širitev zavesti. »Po vsem iskanju sem na lastni koži izkusil rek, da učitelj pride, ko si pripravljen. Na Havajih sem ostal pet let in resno vadil, potem pa me je pot vodila k indijskemu učitelju K. Pattabhiju Joisu v Mysore in naprej po svetu.«

Marceau je bil tako med prvimi, ki so Zahodu predstavili jogo aštanga. »S prijateljem Dannyjem Paradisom sva učila na vseh kontinentih. Ker je Danny tudi glasbenik, je poznal številne slavne ljudi in med znanimi učenci so bili tudi Madonna, Sting in dekle Luciana Pavarottija.« Baptiste pa je raje ostajal v ozadju, anonimen za širšo javnost.

»Pomembno je, da delamo, kar nas veseli, ne tistega, kar nam govorijo, da moramo početi. Sami se odločimo, ali bomo živeli v ljubezni ali v strahu.«

In zakaj mu pravijo uporniški jogi?

»Najbrž zato, ker sem bil vedno proti vladajočim elitam in institucijam, zavračal sem konvencionalno življenje, oče me je imenoval zvezdni potepuh. Ni me privlačila redna služba ali družina, želel sem si biti svoboden. Zdaj seveda plačujem ceno za to, saj sistem ne mara motečih elementov, kakršen sem jaz. A kot najbrž veste, družbo vedno spreminjajo uporniki, ne čreda ovac. Sem pa z leti odrasel, dozorel. V dobi hipijev nisi mogel biti nekje vmes, ali si bil hipi ali na drugi strani, danes pa moraš jahati na valovih kot deskar. Družbo lahko spremenimo le od znotraj in najboljši način za to je, da poskušamo spremeniti sebe. Da se trudimo biti do sebe iskreni, rasti in se razvijati.«

Šimen Zupančič/Zarja

»V Evropi, tudi v Sloveniji, sta mi všeč spoštovanje in skrb, ki ju izkazujete naravi.«

Joga ni posel

Kot pravi Baptiste, ga nikoli ni zanimalo, da bi iz joge delal posel. Ne zna se prodajati, njegovo delo govori samo zase. Zelo pomembno se mu zdi, da vedno govori resnico in se trudi, da se njegove besede in dejanja ujemajo.

»Živimo v svetu, v katerem povzdigujejo hinavščino in teptajo resnico. Vladata mu dve sili – pozitivna, sila življenja in svetlobe, ter negativna, sila strahu. Življenje in svetloba pomenita ljubezen, pri ljubezni pa gre za odpiranje srca, širitev zavesti, ki prineseta strpnost, prepoznavanje in sprejemanje veličine drugih kultur in verstev, njihove modrosti in resnice. Po drugi strani pa svet s pomočjo sil teme – strahu, manipulacij, ekonomije – obvladujejo vojaški vodje. Pravi zločinci so po mojem mnenju korporacije, ki zaradi zaslužka onesnažujejo in uničujejo naš planet. Vsa tehnologija, ki jo premoremo, naj bi bila ljudem v pomoč, da bi živeli lažje in bolj srečno, pa morajo številni le še bolj garati in živeti v vedno večji revščini. Moralo bi biti ravno nasprotno, zaradi tehnologije bi morali imeti več prostega časa za učenje in ustvarjanje, za svobodo. Tako pa naš planet požira pohlep vladajočih elit, ki ustvarjajo véliko, globalno, fašistično gospodarstvo. Kar naprej nam vsiljujejo pravila in nas prepričujejo, da nismo sposobni skrbeti zase. Strašljivo je pomisliti, da bomo imeli običajni ljudje morda kmalu vsi pod kožo čipe.«

Na vprašanje, kaj lahko posameznik stori, da se izvije iz primeža takih sistemov, Baptiste Marceau odgovarja: »Pomembno je, da delamo, kar nas veseli, ne tistega, kar nam govorijo, da moramo početi. Sami se odločimo, ali bomo živeli v ljubezni ali strahu. Naj nas ne bo strah! Zaradi strahu pred starostjo ljudje žrtvujejo mladost. Jaz vedno živim v sedanjosti, nikoli nisem plačeval davkov, delal za pokojnino, moje bogastvo je to, kar počnem. Nikoli me ni strah začeti znova. Morda se bom pri 62 spet preselil na drug konec sveta. Mehika ima kot država tretjega sveta sicer svoje prednosti, življenje tam je bolj preprosto, a je zaradi nasilja in korupcije v njej vse težje živeti. V Evropi, tudi v Sloveniji, pa sta mi všeč spoštovanje in skrb, ki ju izkazujete naravi.«

»Določen del naše civilizacije je degeneriran, propada. Na svetu nikoli ni bilo toliko vojn in nasilja, in to je precej strašljivo.«

Joga in šamanizem

Kot pravi Baptiste, so ga v jogi najbolj pritegnile dihalne tehnike. »Dih je vodnjak energije, življenjska sila univerzuma. Kitajci jo imenujejo či, Japonci ki, Indijci prana. Dihalne tehnike iz telesa in uma odstranijo strupe, človeka okrepijo, oživijo in napolnijo z energijo vse do kostnega mozga. Običajno s starostjo kosti postajajo krhke, če izvajamo jogo, pa je prav nasprotno, ojačajo se. Joga nas še dolgo v starost ohranja v dobri fizični in mentalni kondiciji, saj poskrbi tudi za dobro delovanje možganov. Sicer je to precej kompleksen sistem, ki je danes del hinduizma in budizma, izvorno pa je joga nad religijami in dogmami. Religije nas ločujejo, namesto da bi nas združevale.«

Marceau je tudi šaman, pri svojem delu uporablja tako imenovane rastline moči, med katerimi nekatere vsebujejo psihoaktivne substance. »Z njihovo pomočjo se lahko naša zavest odpre tudi v druge svetove. Zavemo se, da smo večdimenzionalna duhovna bitja, ki so se inkarnirala, da doživljajo človeško izkušnjo.« Po njegovih besedah sta joga in šamanizem povezana. »Nekoč so ljudje živeli v naravi in mnogo jogijskih položajev je nastalo iz opazovanja živali in njihove drže,« pripoveduje.

»Ljudje so bili zelo ranljivi in so si za preživetje v divjini pomagali tudi s posnemanjem vedenja živali. Pozneje je bilo znanje o jogi neko obdobje skrito, dostopno le ožjemu krogu, prakticirali so jo tudi Maji in v starem Egiptu. Vse starodavne kulture so obvladale prakse za odpiranje meridianov. Danes pa na našem planetu vladajo izredne razmere, nujno potrebujemo prebujenje zavesti in joga je eden od načinov, da to dosežemo. Aštanga je dinamična vrsta joge, ki jo je Pattabhi Jois razvil za mlade ljudi, jaz pa sem jo po letih prakse prilagodil tako, da jo lahko vadijo tudi drugi. Danes tudi ne ponavljamo začetnih napak, ko smo učence kdaj na silo potiskali v določen položaj in so se potem poškodovali. Joga ni šport, ki ga moraš pri določeni starosti opustiti; joga je znanost, s pomočjo katere se preobraziš in se naučiš elegantno postarati. Telo uporabiš kot orodje za pripravo na stara leta. Starodavna modrost in moderne raziskave nas učijo, da naše telo prestreza čustva, tako pozitivna kot negativna, zadnja pa lahko v njem ustvarijo motnje in s časom tudi bolezni. Z jogo poskušamo energijske poti v telesu, meridiane, povezati in uskladiti ter motnje odpraviti. Ampak vaje so samo fizična plat, prava joga je meditacija, združitev individualne duše z univerzalno. Hatha joga torej uporablja telo kot orodje, s katerim doseže duha. To pa je proces. Izvajanje asan, jogijskih položajev, v nas lahko sproži spremenjeno stanje zavesti in s tem tudi razumevanje filozofije joge, ki pride iz inteligence telesa, intuitivnega vedenja. Po tem, kako se danes prehranjujemo, kakšne negativne stvari vsrkavamo iz okolja, je jasno, da intuitivno znanje izgubljamo, to pa v nas povzroča mentalne motnje. V resnici so stvari zelo preproste, starodavna modrost je del vsake kulture, vse nas na koncu pripeljejo do iste neskončne resnice.«