Oče je svojega sina zaradi varnosti odpravil v Francijo, k njegovi materi. Štiri leta kasneje so kralja Karla I. obglavili, monarhija se je spremenila vrepubliko, ki jo je vodil Oliver Cromwell. Parlament je hotel imenovati Karla II. za angleškega kralja, vendar mu to ni uspelo. Škotska je bila takrat neodvisna, zato ga je škotski parlament imenovalza škotskega kralja. Kot enaindvajsetletnega škotskega kralja ga je v bitki pri Worcesterju porazila Cromwellova vojska in moral se je umakniti na celino, kjer je ostal polnih devet let. S tem so se razblinile njegove sanje o angleški kroni. Karel II. se je razjokal nad smrtjo svojega očeta in odšel v pregnanstvo.
Prvo dekle in prvi otrok
Karel II. se je spomladi leta 1646 na poti v Pariz ustavil na otoku Jersey, kjer je preživel deset tednov. Bil je mlad, preživel je ognjeni krst v bitkah in se kot domišljavi mladenič zagledal v vsako žensko, ki jo je srečal. Bil je prepričan, da je šarmanten in da ga imajo vse ženske po vrsti rade. Njegova mati je imela o njem drugačno mnenje. Rekla je, da je tako grd, da se ga sramuje. »Toda njegova višina in spretnost nadomeščata pomanjkanje lepote.« Karel II. se ni zmenil za materine pripombe. Zagledal se je v hčerko mestnega plemiča Margareto de Carteret, jo zvabil v posteljo, kjer sta oba izgubila nedolžnost, dekle pa je povrhu vsega zanosilo že po prvi ljubezenski noči. Oba sta bila neizkušena in mladi kralj je od takrat dalje kavalirsko osvajal ženske, ne glede na njihovo starost, stan, bogastvo ali lepoto. Margareta ni pričakovala, da bo njen ljubimec, ki je bil na popotovanju iz Londona v Pariz, svojemu potomcu zagotovil rento, njej, materi njegovega otroka, pa dal bogato plačilo.
Kralj je ugotovil, da niso vse ženske enake
Leta 1648 ga je pot zanesla iz Pariza v Haag. Tu je obiskal svojo sestro Marijo (1631–1660) in njenega moža Viljema Oranškega (1626–1650). Pri njima je bil deležen gostoljubja, vendar ni bil zadovoljen z dogodki v domovini: vsi poskusi rojalistov, da bi prišli na oblast, so se izjalovili. Ob teh neugodnih razmišljanjih in lastni negotovosti, saj je bil denarno odvisen od kraljevske zakladnice, se je kratkočasil z ženskami okrog sebe. Hitro se je znašel v naročju lepe dame Lucije Walter (1630–1688), svoje vrstnice, ki mu je zelo hitro rodila otroka. Toda kmalu so poljube, objeme in nežnosti zamenjali prepiri. Lucija je postala predrzna, ni ga hotela pustiti iz rok, prirejala mu je škandale, širila je govorice, da se je z angleškim princem na skrivaj poročila. Karel se ni več dobro počutil na Nizozemskem. Vrnil se je v Pariz, kjer sta z materjo doživljala težke čase, marsikakšno ponižanje, odrekanje in zapostavljanje. Čedalje bolj sta se pogrezala v dolgove in mati mu je predlagala, naj si najde bogato žensko, ki mu bo prinesla zavidljivo doto. Oko je vrgel na mademoiselle de Montpensier (1627–1693). Nekaj mesecev jo je vabil na sprehode v okolici Louvra, se ji dobrikal, ji pihal na dušo, vendar zaman. Ženska je imela drugačne, visoke cilje. Njen ideal je bil uloviti na limanice francoskega kralja Ludvika IV. (1638–1715). Angleški kralj brez prestola in krone je bil zanjo nezanimiv, nikakršna perspektivna zakonska partija. Slednjič je Karel ugotovil, da izgublja čas z arogantno damo, zapletel se je v krila novih žensk, ki ga v glavnem niso odbijale, verjele so, da se bo prej ali slej vrnil v Anglijo ter si pridobil ugled, čast in angleški prestol. Žal so se skupaj s Karlom vred uštele. Vsaj za nekaj časa, nekaj let.
Od vseh žensk je najbolj cenil svojo mlajšo sestro
Karel II. je bil v Parizu izgubljen. Francija je ignorirala mladega Stuarta kot angleškega vladarja. Francoski kralj Ludvik IV. se ga je naveličal na svojem dvoru in mu elegantno dal vedeti, da je nezaželen, kar je pomenilo toliko kot izgnanstvo. Nizozemci ga niso hoteli sprejeti, kajti bili so pod vplivom angleške politike, in so mu prepovedali vstop v državo. Tudi v Španiji je bil nezaželen. Ostal je v Parizu in v samotnih premišljevanjih je ugotovil, da je njegova sestra edina ženska, ki ji verjame in za katero ve, da ga razume. To je bila njegova najmlajša sestra Henrieta Ana (1644–1670). Srečal jo je, ko je prišel v Pariz, saj je stanovala z njuno materjo. Ko jo je ponovno srečal, je ni prepoznal. Zrasla je v prijetno žensko in postal je njen tihi oboževalec. Nežno jo je klical Minette ter jo zasul s pismi kot kakšen srednješolski zaljubljenec. Henrieta se je s sedemnajstimi leti poročila s svojim bratrancem Filipom I. Orleanskim, bratom kralja Ludvika IV. Njen mož je bil ljubosumen, raje je imel moško družbo, ženo je zanemarjal, celo poniževal. Henrieta je iskala pomoč pri kralju Ludviku IV., tako da so se razširile govorice, da sta si bila bližja bolj, kot bi bilo treba. Ko je umrla, je kralj žaloval za njo bolj kot njen mož. Ohranila se je njena korespondenca, predvsem z bratom Karlom II.
Katarina je štirikrat zanosila in prav tolikokrat splavila
Po Cromwellovi smrti leta 1658 so Karlove sanje za trenutek oživele, kajti Cromwellov sin Richard (1626–1712) je prevzel vlogo lorda protektorja, vendar je moral čez leto dni odstopiti. Politično nestabilnost je poskusil zajeziti aktivni škotski general George Monck (1608–1670). S svojo vojsko se je pojavil pred Londonom in prisilil parlament, da je vrnil izključene poslance. Novi parlament se je sešel aprila 1660. Karla II. je priznal za kralja in ga povabil v Anglijo. Z zakonom o nekaznovanju je kralj pomilostil svoje nasprotnike, razen petdesetih ljudi. Večina teh je zgubila službe, devet ljudi je bilo obglavljenih. Kraljestvo je znova zaživelo. Ljudje so se veselili, gostilne so bile polne, na trgih se je plesalo, trgovina je cvetela, blagajna se je polnila, kralj je končno našel žensko, ki ji je hotel podariti krono. To je bila portugalska princesa Katarina iz Bragançe (1638–1705). Potrdilo se je sodelovanje med Portugalsko in Anglijo, pri čemer je Portugalska odstopila Angliji svoji koloniji Tanger in Bombaj. Poroka je bila leta 1662 v Portsmouthu. Mladoporočenca sta imela v bistvu dve poroki – prva je bila tajna,s katoliškim obredom (14. maja), druga javna, anglikanska (21. maja). Katarina je imela na začetku kup težav: ni znala angleško, morala se je znajti sredi nesporazumov med katoliki in anglikanci, tiho požreti govorice o moževi nezvestobi. Karel II. je imel kup nezakonskih otrok, Katarina je bila štirikrat noseča in štirikrat je splavila. Karel II. se ni hotel ločiti od nje, kajti cenil je njeno odločitev, da se ne bo vmešavala v vladarjevo politiko. Bila je priljubljena med ljudmi, tudi po moževi smrti je ostala v Angliji.
Angleški kralj Karel II. je imel štirinajst nezakonskih otrok
Karel pa je zalezoval nove ženske. Ker mu Katarina ni mogla dati otrok, je spal z drugimi ženskami. Med njimi tudi z lepo, privlačno modrooko Barbaro Palmer (1640–1709). Ta si je želela vladati, odriniti Katarino s prestola. Na koncu je Barbaro odslovil, ženo pa je preziral, kajti spet si je našel novo žensko. To je bil čas, ko se je v Londonu razširila kuga. Leta 1665 je umiralo tedensko po sedem tisoč Londončanov. Karel je s svojim dvorskim spremstvom odšel v Salisbury, parlament je zasedal v Oxfordu. Leto kasneje je London prizadela nova nesreča. Velik požar je uničil 13.200 hiš in 87 cerkva, tudi katedralo svetega Pavla. Karel II. in njegov brat sta osebno pomagala gasiti požar. Javnost je trdila, da je šlo za katoliško zaroto in da je požar izbruhnil v pekarni na Pudding Linu. Karel II. je imel, in to ni bila nobena skrivnost, kar štirinajst nezakonskih otrok, vendar nobeden od njih ni imel pravice do kraljevske krone. To je z leti postal velik politični problem. Brat Karla II. je imel mlajšega brata Jakoba, ki pa je bil zagrizen katoličan. Možnost, da bi katoličan prišel na angleški prestol, je bila sporna. Izdelali so zakon (Exclude Bill), ki naj bi izločil Jakoba iz nasledstva. Skupina poslancev, ki je ta zakon zavračala, se je nazivala »torijevci«. Člani druge skupine, ki je odobrava ta zakon, so se imenovali »vigovci«. Kralj Karel II. je dosegel, da so zakon umaknili, pri tem ga je podprla javnost, sam pa je dalje vladal kot absolutistični monarh.
»Razširite zavese, da še enkrat uzrem svetlobo dneva.« - Karel II.
Priležnica in igralka je kralju rodila dva nezakonska otroka
In ko so bili vsi prepričani, da so politične in gospodarske razmere v države umirile vročekrvni kraljev značaj, si je Karel II. poiskal novo žensko. Bila je to razkošna kurtizana, mlada gledališka igralka Eleonora Nell Gwynn (1650–1687). Zavrtela ga je okrog prsta s svojo žensko priliznjenostjo, koketnostjo in igralskimi veščinami, pri čemer so se menjavali smeh in jok, objemi in poljubi. Nell ni marala za vladarsko slavo, dovolj ji je bil kralj v postelji. Bila mu je zvesta, rodila mu je celo dva otroka in tako postala najbolj priljubljena kraljeva priležnica. Pridružila se je kar precejšnjemu spisku žensk, s katerimi je imel otroke. Kralj je bil vse življenje nepremišljen optimist, nič ga ni moglo vreči s sedla, kar je hotel, je dobil – od žensk do krone. Ženske je menjaval, krono je obdržal do smrti. Drugega februarja 1685 ga je zadela kap. Na smrtni postelji je dejal: »Umiram v neprimernem času, vendar upam, da mi boste to oprostili.« Mnogi zgodovinarji mislijo, da ga je pokončal strup, kar je bila v tistih časih skorajda »normalna« smrt. »Razširite zavese, da še enkrat uzrem svetlobo dneva,« je rekel 6. februarja 1685 in umrl. »Ne vem, kaj bo delal moj brat Jakob, ko bom umrl. Upam, da ne bo kot jaz moral oditi po svetu,« je zapisal še pred smrtjo. In prav to se je zgodilo nasledniku prestola Jakobu II. (1633–1701). Leta 1688 se je neprostovoljno podal v tujino in se ni nikoli več vrnil v Anglijo.
Zanimiv je podatek, da je v filmu Libertine (2004) zaigral kralja Karla II. znani ameriški igralec John Malkovich, čigar stari oče je bil doma iz hrvaškega Ozlja, blizu hrvaško-slovenske meje.
