Morda niste nikdar razmišljali o tem, kdo so te ženske, kakšne so videti in kako pravzaprav doživljajo svoj posel. Objavljamo resnično zgodbo dekleta, ki si je na ta način služilo denar. Le kaj se v resnici dogaja na drugi strani vročih telefonov?
Naša sogovornica se je z delom na vroči liniji začela ukvarjati zato, da bi se rešila dolgov. »Delala sem v izmeni od 11. zvečer do jutra, saj je bilo takrat največ dela. V pisarno sem prihajala vsak večer, delo pa se je začelo tako, da sem sebi in šefu pripravila veliko skodelico kave. Nato sem se udobno namestila na kavč poleg telefona ter začela sprejemati pozive, na katere mi nikoli ni bilo treba čakati.
Več smo govorile, več smo služile
Nekateri pogovori so trajali po petnajst minut, drugi pa celo sedem ali osem ur. Delale smo v izmenah, plačilo pa smo dobile samo za tisti čas, ki smo ga preživele v pogovorih s strankami. Čeprav je bila naša 'postaja' relativno majhna, smo imeli kar lepo število rednih odvisnikov od telefonskega seksa, ki so izpolnjevali naše delovne norme. Naša naloga je bila pravzaprav ta, da smo z besedami in zapeljivim načinom govora naša povprečna telesa, oblečena v udobna bombažna oblačila, sogovornikom pričarale kot najbolj vroči vir njihovega užitka. Igrale smo vloge žensk, ki so po telefonu šepetale sladke besede, polne vročih obljub. Kdo je to poslušal in naše besede vzel za živo zlato? Predvsem moški, ki so jim seksualne fantazije, frustracije, fetiš, dolgočasje, radovednost in osamljenost vzbujali potrebo po tem, da kličejo takšne številke.
Monika, nekdanja prodajalka telefonskega seksa »Za 55 evrov na uro sem za nekoga postala zanimiv predah od dolgočasne rutine TV-porničev.«
Moški tudi prek telefona vodili igro
Sama sem bila zelo dobra v izmišljanju najrazličnejših pikantnih zgodbic in prava strokovnjakinja za zvočne efekte. Za zaključno poglavje vsakega poziva (orgazem) sem imela pripravljeno vrhunsko izvedbo, vredno oskarja. Včasih je stranka zahtevala, da je v tem kompleksnem scenariju sodelovalo celo več deklet. Kar precej moških je bilo takih, da so nam sproti razlagali, kaj naj počnemo, kar je zvenelo kot precej bizarna igra. Tatjana, zdaj želim, da postaviš desno roko na to in to mesto, Lidija naj dela to stvar, Mateja pa tisto … Včasih smo se komaj zadrževale, da nismo prasnile v smeh. Nemalo primerov pa je bilo tudi takih, da so nas moški klicali predvsem zato, da so nam potožili glede svojih težav v zakonu.
Ko zdaj pogledam nazaj, vidim, da sem pravzaprav imela pomembno družbeno vlogo. S tem, ko sem se ukvarjala z osamljenimi, ki so hrepeneli po pozornosti, sem jim omogočila, da so na varen alternativni način kanalizirali svoje sprevržene fantazije, ki bi lahko postale nevarne, če bi se manifestirale v resničnosti. Za 55 evrov na uro sem za nekoga postala zanimiv predah od dolgočasne rutine televizijskih porničev in s tem sem bila povsem zadovoljna.«
