Zgodovinarji, kot je bil Prokopij iz Cezareje, so dogodek ovekovečili v svojih listinah. Sonce je le bledo žarelo, podobno kot žari Luna. Namesto visokih temperatur so se poletni meseci znašli v primežu zmrzali in netipičnih padavin, pridelki so životarili in sčasoma propadli. Tri leta pozneje je podobna prašna zavesa spet za več mesecev oropala celino sončne svetlobe.
»Do hladnejših temperatur je prišlo zaradi velike količine ognjeniških sulfatnih delcev, izločenih v zgornje predele atmosfere. To je razlaga za zdesetkano evropsko populacijo na račun lakote in Justinijanove kuge.« - dr. Michael Sigl, raziskovalec
Lakota in kuga
Naravne katastrofe so nemalokrat pomenile lakoto, na vesti pa imajo tudi Justinijanovo kugo, ki je pokončala eno tretjino evropskega prebivalstva in najverjetneje zadala zadnji udarec že tako opotekajočemu se Rimskemu cesarstvu. Tako naj bi po ugotovitvah znanstvenikov niz izbruhov severnoameriških ognjenikov v atmosfero izločil velikanske količine sulfata in pepela, temu pa naj bi sledili še izbruhi v tropih.
Poletje brez vročine
Analize ledenih jeder iz Grenlandije in Antarktike, ki jih je opravilo sedemnajst univerz in inštitutov, kažejo, da je leta 535 oziroma 536 v Severni Ameriki prišlo do izredno potentnega izbruha, ki naj bi mu leta 539 sledil še eden. Kot se je izkazalo, jo je ognjeniška aktivnost sredozemskim skupnostim dodobra zagodla. Rimski učenjak Kasiodor je zapisal, da je tisto stoletje imelo zimo brez neviht, pomlad brez zmernosti in poletje brez vročine. Zaradi prej opisanega pojava so torej v Evropi drastično padle temperature, prišlo je do suše in pomanjkanja hrane. Dve leti pozneje je sledila še Justinijanova kuga, ki je propadajoče cesarstvo odrešila trpljenja.
Petnajst od šestnajstih najhladnejših poletij je sledilo velikim ognjeniškim izbruhom.
Posledica izbruhov
»Do hladnejših temperatur je prišlo zaradi velike količine ognjeniških sulfatnih delcev, izločenih v zgornje predele atmosfere. To je razlaga za zdesetkano evropsko populacijo na račun lakote in Justinijanove kuge,« je dejal dr. Michael Sigl iz Inštituta Paula Scherrerja. Raziskava nadalje kaže, da je petnajst od šestnajstih najhladnejših poletij, zabeleženih od leta 500 pr. n. š. pa do leta 1.000, sledilo velikim ognjeniškim izbruhom. Od tega so se štiri najhladnejša zvrstila za do zdaj največjimi zabeleženimi izbruhi.
